Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Bozic_Pravljica_Drevo_Sneg_Luc

Božična pravljica nedelja, 23. december 2007 @ 07:25 CET Uporabnik: Tatjana Malec Potonila sem skupaj z drevesi v zasneženo pokrajino in v daljavi zagledala luč. Hodila sem po zamrznjenem snegu z violino v roki in igrala. Bila sem vsa bela od hrepenenja. V gozdu so se oglašale orgle in igrale nek Chopinov preludij. Bila sem meglica z glasbo, ki jo je nosil oblak v sebi, zaljubljen v bela drevesa. Bila sem vsa iz zelenih celic in prezeblih koreninic, ki iščejo v materi zemlji zavetje. Oglasila se mi je čarobna piščal in ledeni soj sveč mi je neboleče trgal čustva in že odvzemal moči. Plazila sem se po kamnitih razpokah in opazila skrivnostno znamenje na nebu, ki je zarisovalo tančico odmaknjenosti in s svilenim šumom kril sem plavala med lesketajočimi snežinkami, vendar nobeno nebesno telo mi ni moglo videti v dušo. Plavala sem skozi stekleno jasnino in zagledala lestenec z veliko sveč. Na perutih luči je nosil mojo ljubezen, Vse je pelo in muziciralo in gozd je žarel. Viharno kipenje vej je nalamljala teža snega in drevesa so se spreminjala v bitja s sivimi lasmi in se s skrivnostnimi gibi izogibala omahovanju in moči viharja. Zapletla sem se v pogovor z belimi ljudmi. Slišala sem trhle veje, ki so se podirale pod težo snega in videla veje, ki so pod kopreno snega stegovale svoje roke proti meni. Bila sem sredi gozda z živimi bitji. Za mojim hrbtom je stal škrat in molel svojo roko in me vabil naj se pridružim rajanju zasneženega gozda. Čutila sem melanholijo in radost. Gozd mi je zastrmel naravnost v obraz z vprašanjem, če sem namenjena v podirajočo se štalco, kjer sveti luč in rojeno dete oznanja veselje in ljubezen. Še vedno hodim in hodim po gozdu in cilj, da dosežem radost na točki svetlobe, mi pomeni olajšanje hoje med kosmi snežink. Komentarji (8) www.pozitivke.net