Na šanku v bifeju so bila jabolka,
ki niso bila namenjena izvozu.
Majhen ostanek prijaznosti
iz preživelih časov. Čudno.
Ljubeznivost, za katero
ni treba odšteti plačila.

Paraplegiki dirjajo na vozičkih
sem ter tja po terapijah
in se dobrovoljno smejijo.
Dajejo vtis, da so med njimi
sami srečneži, ki živijo drug
z drugim v prijaznem prijateljstvu.
Vsi za enega, eden za vse.

Med njimi je bil tudi človek,
do katerega sem začutila posebno
naklonjenost. Ni bil paraplegik
pa tudi popolnoma zdrav ni bil.
Bil je eden izmed mnogih
vodnih ljudi iz bazena.
Bil je nekaj posebnega.
Upiral se je bogovom,
da ni hotel sprejeti let, ki so mu
bila odmerjena. Opazila sem, da je
pogrešal del mene v sebi, zato sem mu
poklonila pesniško zbirko.

Listal je in bral. Nato me je pogledal
in rekel: »Nimam tu ničesar, kar bi vam
poklonil.« Vzel je v roke vazo na mizi,
v kateri je bila vrtnica in jo položil pred mene.

Naslednji dan me je čakal na hodniku
in mi rekel: Čakal sem vas. Odhajam,
Pa sem se spomnil, da imate radi
modro frankinjo. Prinesel sem vam jo
z bizeljskega gradu. Zahvalila sem se mu.
Ponudila jo bom svojim ob božičnem kosilu.
Zares me je razveselil s svojo pozornostjo.