Vrelec mi vre pod nogami.
Nekdaj sem bila žuboreča voda.
V jopici, spleteni iz vodnih kapelj sem bila.
Prepoznala sem svoje korake
na muhastem vzorcu peneče tekočine,
ki je privrela iz zemlje,
podobna nedokončani teži kamna.
Zakaj ohranja moj spomin na vodne kaplje?
Hoče se dotakniti izvira starodavne duše.
Iztegnem roko nazaj, korak naprej,
da se začutim kakšna sam bila.
Voda me je spremenila iz kalužnice
z zlato rumenimi listi v žensko.
Davno je že. Čas se je osušil.
Voda je razprla žlebove,
ki so bruhali razpenjeno vodo
in ujela sem samo sebe v naročje.
Od mojega telesa se je odluščil čas
in voda ni nikoli pozabila,
da me je zaznala za tankimi lističi brstenja.
Tudi jaz ne morem uiti njenemu nadzoru.
Vse je tako, kot da sva ostali eno –
z več razdeljenostmi v samotne kapljice.
Dolgo časa sem ležala na tišini kamna
in iskala svojo mero bivanja.
Iskro, ki izbira barvo koži
iz naklonjenosti do zadrževanega diha.
Majhen zlomljen delček vode
med bobnečim plazom kamenja se je hotel
razdeliti v svojem glasu in uveljaviti v vonju
presežnega z glasilko spomina.
Voda je panično vrela iz globin
in jaz sem padala pod togo
človeškega sodnika kot ptica
zaklenjenih peruti z vodno težo.
Vrelec mi vre pod nogami.
