Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Poezija_Pesem_Suha_Koza_Roze

Suha koža rože petek, 14. december 2007 @ 12:24 CET Uporabnik: Tatjana Malec Zakaj sekaš vijolice in piješ njihov vonj, odsev leta ptice v potoku, veter v peclju rože? Zakaj ne spereš senčno plast prsti, ko po soncu in plamenu žarkov njeno drobno čustvo hrepeni? Trstika liže luni obraz. Umito velo teloha se pretaka skoznjo. Dež jo briše po belih stenah. Tipa zeleni grivi korenine oddaljen glas, brez potešitve glasbe tvojih strun. Komaj rojena rosa v gozdu skrivnostim senc odpira liste, hlasta jih in požira hrepenenje iz ženskih neder, ki utripa kakor sla. Dirjata blisk in oblak neba v kožuh samote. Stapljaš se kot okobaljen grom v dotik, ki rezgeta v telesu njenem, ko pod jezdecem ji ječi srce. Nalivaš ji vroči vosek v uho in iščeš ob temenu, če še ima oči. Zaprašil si drevesa ob cesti in ožgal resje njenih nežnih sanj. Topotal s kopiti ob robove, bil glasen kot galop sedmero konj, ki oglušel je še obcestne kamne. Kot vihar si imel široke oči, ona naravo preganjane divjadi. Bil je ulov stvari, piš ki veje skoznjo. Visi ji ogrlica okrog vratu kot nabrane perle, ki ponikajo svoj blesk v jato utrujenih zvezd noči. ki razletele so se v krvave sanje, ker ti si vstopil s škornjem vanje. Razleze se pustinja. Omedli oko v njej. Veter veje po listih suhe kože rože. Komentarji (2) www.pozitivke.net