Zakaj sekaš vijolice
in piješ njihov vonj,
odsev leta ptice v potoku,
veter v peclju rože?

Zakaj ne spereš senčno plast prsti,
ko po soncu in plamenu žarkov
njeno drobno čustvo hrepeni?

Trstika liže luni obraz.
Umito velo teloha se pretaka skoznjo.
Dež jo briše po belih stenah.
Tipa zeleni grivi korenine
oddaljen glas, brez potešitve
glasbe tvojih strun.

Komaj rojena rosa v gozdu
skrivnostim senc odpira liste,
hlasta jih in požira hrepenenje
iz ženskih neder, ki utripa kakor sla.
Dirjata blisk in oblak neba
v kožuh samote.

Stapljaš se kot okobaljen grom
v dotik, ki rezgeta v telesu njenem,
ko pod jezdecem ji ječi srce.
Nalivaš ji vroči vosek v uho
in iščeš ob temenu, če še ima oči.

Zaprašil si drevesa ob cesti
in ožgal resje njenih nežnih sanj.
Topotal s kopiti ob robove,
bil glasen kot galop sedmero konj,
ki oglušel je še obcestne kamne.

Kot vihar si imel široke oči,
ona naravo preganjane divjadi.
Bil je ulov stvari, piš ki veje skoznjo.
Visi ji ogrlica okrog vratu
kot nabrane perle, ki ponikajo
svoj blesk v jato utrujenih zvezd noči.
ki razletele so se v krvave sanje,
ker ti si vstopil s škornjem vanje.
Razleze se pustinja. Omedli oko v njej.
Veter veje po listih suhe kože rože.