|  Dolgo že ni dežele več te,
morda sploh nikdar ni je bilo.
Ko kugo in smrt, ogenj in zlo,
s črnim pogledom sejalo je slo.
Ko vitezi črni na konjih drvečih,
so ropali klali nič hudega slutečih.
Ko kugo in smrt, ogenj in zlo,
s črnim pogledom sejalo je slo.
Legenda nam pravi in govori,
o bitju grozečem, ki pod goro visoko,
v jami temačni dolgo, globoko,
leta in leta, tisočletja že spi.
Legenda nam pravi in govori,
le kdor v srcu čist je lahko ga zbudi.
Ko pride heroj srd ga spreleti,
Zverina se zbudi, gora grmi.
Rad rešil svoj svet bi heroj,
zato z zmajem podal se je v boj.
A zloba sveta je zajela heroja srce
zmaju zabodel srce v imenu dežele je te.
Kot feniks iz pepela se dvignil je zmaj,
deželo zapustil je zlobno za vekomaj.
Trden, mogočen in živ kot nikdar,
zvest ostal je sebi gospodar.
Ko heroji mu nudijo čisto srce,
da bi prebudili ga, vsak to že ve.
Zmaj se nasmehne, mu pogled zažari.
vsak tak heroj vpred njim v ognju beži.
|
NE ZAMUDITE
Ognjeni zmaj
Prispeval/a: Nuška Golobič dne nedelja, 23. december 2007 @ 11:35 CET
da bi prebudili ga, vsak to že ve.
Zmaj se nasmehne, mu pogled zažari.
vsak tak heroj vpred njim v ognju beži.
Dobro si spesnil tole legendo o Ognjenem zmaju - ognjeni zmaj:). Torej še vedno se išče heroj, ki ima zares čisto srce, zmaj je sicer že zbujen ampak zdaj mora pred njega nekdo, da zmaju zastane dih, da pogleda krotko in hmm... uhh domišlija mi deluje, morda napišem nadaljevanje:):):)
Zmajčki se, Nuška:):):)