Tam v točko človeške vesti
naj prileti puščica in zasadi
svoje ošiljeno rezilo!
Zareže naj, da bo zabolelo,
da bo zabolelo in bolelo.
V opomin! Spomin ni več dovolj.
Iz nje so shodili udi, ki teptajo.
Iz nje rastejo okončine, ki jemljejo.
Na tej točki se kotijo viharji,
ki zanašajo ljudi in odnašajo strehe.
V prestolnici rastejo močvirja
z aligatorji in uničujočimi insekti,
ki drug drugega izrivajo.
Žabe pa regljajo na ves glas.
Krepi se razcepljen starodavni soj
plinskih luči na dnu rečnega kanala,
kjer se črviči duša v mehkem grezu.
Tam plešejo svoj zajedalski ples.
Padamo, padamo. Oni nas odnašajo
in razlamljajo z železjem globalizacije.
S svojo pogubno robotiko brez duše.
Tam v točko človeške vesti
