|  Tam v točko človeške vesti
naj prileti puščica in zasadi
svoje ošiljeno rezilo!
Zareže naj, da bo zabolelo,
da bo zabolelo in bolelo.
V opomin! Spomin ni več dovolj.
Iz nje so shodili udi, ki teptajo.
Iz nje rastejo okončine, ki jemljejo.
Na tej točki se kotijo viharji,
ki zanašajo ljudi in odnašajo strehe.
V prestolnici rastejo močvirja
z aligatorji in uničujočimi insekti,
ki drug drugega izrivajo.
Žabe pa regljajo na ves glas.
Krepi se razcepljen starodavni soj
plinskih luči na dnu rečnega kanala,
kjer se črviči duša v mehkem grezu.
Tam plešejo svoj zajedalski ples.
Padamo, padamo. Oni nas odnašajo
in razlamljajo z železjem globalizacije.
S svojo pogubno robotiko brez duše.
|
NE ZAMUDITE
Razmišljanje z vestjo
Prispeval/a: Tatjana Malec dne četrtek, 20. december 2007 @ 10:14 CET
Prihaja predbožični in prednovoletni čas lučk, lampiončkov, okraskov, blišča in človeške bede duha, ki ga zajame nakupovalna mrzlica kot znamenje časa, ki visi nad človekom, odtujenem samemu sebi, brez pravega notranjega občutja globljega pomena praznikov.
Le ljubezen do bližnjega je tisto čustvo svetosti in dobrote, zavest, da smo po ljubezni v stiku z najglobljo stvarnostjo življenja, daje praznikom svoj pomen. Človek dočaka praznike, oslabljen s slabo vestjo, ki le kopiči stvari in prihaja v območje in čas praznikov z dušo, ki izgleda kot neumita posoda in zanj predstavljajo prazniki zgolj stopanjevanje zadovoljevanja hedonističnih užitkov.
V prazničost božiča naj se vseli tudi vest, ki je odsev notranjega občutenja življenja, da začutimo tudi krivice, ki se godijo prikrajšanim. Pomislimo na vse tiste otroke in njihove starše, ki ne morejo otrokom privoščiti za praznike koščka potice, mnogi še za kruh ne bodo imeli in mnogi otroci in ostareli bodo bivali v mrzlih stanovanjih. Pomislimo še na druge tako ali drugače trpeče in osamljene. Statitstika govori, da odhaja 13 % slovenskih otrok lačnih spat. Nekaj slovenskih družin pa ima v upravljanju skoraj vse narodovo bogastvo in pleše tu med nami svoj praznični zajedalski ples, ne da bi videli ob sebi trpečega in prikrajšanega. Med nami bivajo ljudje brez vesti, ljudje, ki niso sposobni odkriti v sebi etičnega odnosa do drugega in do sveta, v katerem živijo.
Ali smo kot ljudje vesti sposobni v sebi odkriti tiso najgloblje človekovo bistvo, ki je del človeka samega, tisto rezino, tanko lamelo na kateri človek zadrhti in začuti potrebo, da preseže stanje notranje izvotljenosti in egoizma in da sleherni naredi nekaj pozitivnega za bližnjega kot darilo samemu sebi. Nekaj, kar zahrepeni po dobroti in ljubezni. Lahko je samo dobrohotnost, postrežljivost s prijazno besedo, nekaj, ki se poskuša stopnjevati v nas v znamenju dobrega in ljubezni, ki naj postane sporočilo in namen praznovanja.
Tatjana