Pojdiva v pravljično deželo
dobrim silam na pomoč;
trdno prepričana o njihovi sva zmagi
in v to, da svet se končno spravi v red…
Za to poslanstvo sva rojena,
da kot neumorna glasnika miru
na vso moč preganjava zlo temo…
Kjerkoli se prikaževa midva,
koj sonce se pregrize skoz oblake,
koj za sabo zaslišiva korake njih,
ki prav tako očarani
od vse moči Svetlobe
podajajo se v ta pravični boj…
Tako je borcev za to pravljično deželo
vedno več in več,
orožje naše, ki največ velja,
pa ni s krvjo omadeževani meč,
ampak od gorke ljubezni gnano srce,
kateremu edinemu se na konec koncev
obeta jasna prihodnost –
edino to orožje namreč bo
preživelo vse menjave časov
in preobrazilo popačeno podobo sveta…
To ni lahkoverna pravljica sanjačev,
je pa gorka želja,
katero nosimo v srcu
tisti najbolj drzni,
ki si še upamo
živeti otroka v sebi
in ki zmoremo privoščiti še drugim
mir na svetu, mir srca…
Pojdiva v pravljično deželo
