Veter, šum potoka, dušil je besede
najine, tvoje, ko rekla si: »Vse me
boli od ljubezni, od njih, od tebe.«
Še luna na nebu je jokala, se smejala, je gledala mene?

Bilo mi je tako hladno, kot da sem
vanj padel, v potok deroč, hladen,
nisem vedel, a prav slišim, šum
vode sem krivil, sebe, ostal je sum, kaj pa če?

Spet češnje cvetele so v maju,

Stotero je pesmih, njih cvet,

A kdaj bo cvetela za naju,

Predaleč odšla si v svet...



Ko nežno bo cvetje medilo.

In veter pomladni zavel,

Polahno se v noč bo stemnilo,

Ob sebi bi rad te imel...

99

Vijolico predrzno sem oštel: zakaj
ukradla si svoj nežni vonj, ljubka tatica,
moje ljubezni Dihu? In purpurni sijaj,
ki kakor poltprekriva tvoja mehka lica,
v ljubezni žilah si si barvala skrivaj!
Lilije so si tvojo roko prisvojile
lase so ti prevzele popke majarona;
v strahu vrtnice so trne nasršile -
ta rdeča od sramu, bleda v obupu ona,
tretja, rdeča ne bela, je oboje ukrala
in zraven še tvoj Dih lasti si goljufivo;
za rop pa se gosenica je maščevala
in sredi rasti ponosne jo pojedla živo.
Še rož sem videl: a med njimi ni cvetela,
ki barve in miline ni od tebe vzela.

Odkar Sodnik in moj Gospod
preroško dal mi je vsevednost,
razbiram v vseh očeh povsod
Le zlobnost, grešnost in ničvrednost.

Ljubezni sem učil ljudi,
resnico čisto sem oznanjal,
a name so planili vsi,
svet s kamenjem me je preganjal.

"Vi" hladni za prisrčen "Ti"
pomotoma je zamenila
in polno jasnih melodij
v ljubeči duši mi zbudila.
Zamišljen ves stojim pred njo,
v nje lice zatopljen po sili,
in govorim: "Kako "ste" mili!"
in mislim: "Ljubim "Te" srčno!"

Prisluhnil pesmi, mlinu sem na reki Muri
Kakor šum deroče reke zapoje v nočni uri,..
da pesem neizpeta mi najljubša ne usahne,
Ko zrnje pšenično življenje spet mu jo vdahne...

Že vreče moke polne so, če vreme ni ovira,
Krušna peč bo moko v hleb zdaj spremenila,
Dar narave, trudnih rok v kruh vsakdanji,
Vonj, ki te omami, vonj, iz sanj te zdrami...

Le teči Mura, mlin veselo poje mi v noč.
Ne daleč proč je brod, ki čaka v pomoč,
Ko zrnje se tovori, iz murske te ravnice,
Ponosnega tam kmeta, njegove je pšenice..

Človek in pes...

V trenutku nemoči I

Iz njegovi oči je sijalo sovraštvo,
Z vsako kretnjo je hotel pokazati nestrinjanje.
Bolj sem se odmikal, bližje mi je bil,
Nekaj med neprijaznim, strah vzbujajočim,
Brezkompromisno usmerjenim...
Oblil me je znoj, zakrival sem roke.
Za trenutek je obstal, potem pa, potem...
Se od nekod prikaže gospodar, pokaže s prstom...
In z repom med nogami je odšel, kot na ukaz.
Niti zalajal ni, pa vendar sem se zbal,
Le razkošje zob, v vsej svoji veličini je pokazal,
potem pa pohlevno odšel - pes seveda...

Leto je tako dolgo pa vseeno mine...
poezija pa tako kratka, traja pa večno...

Misli so zložene v prostoru.
Omara je že polna papirja,
v predalih so sipine školjk,
ki jih je napljuskalo morje.
Bisere pa imam okrog vratu.
Zategujejo mi izdihe.

Na mojem stolu so odložene
vejice, ki imajo mačje oči.
Vrt moje sobe je obraščen z mimozo,
iz nje se pocedi rumena barva,
ko me nagovori sončen dan.

Opravičujem se stvarem,
ko hoče deževati,
ker se tedaj ne morem
dotikati veselih stvari.

Pojdiva tja, do linije tanke, kjer se ljubita, stikata
nebo in zemlja, kjer počiva mavrica nebeška,
tam je zaklad, tja, kamor sonce in luna hodita
spat, tja, kamor se meglice razpršijo v sončna jutra.

Greva tja, v tisti kraj, kjer ni bolečin, ne žalosti,
kjer ni hudobije, ne demonov zla, so same radosti,
kjer ni vojn, gorja, ni joka, solz otroških, ni bolezni,
kjer ni lakote, kjer nasilja, strahu sploh ni nikoli.

V odsevu okenskega stekla
je videla krošnjo svoje duše,
ki je segala do polovice pritličja.

Na sosednji hiši je zagledala
plezalko na oknu še višje,
ki se je snubeče spuščala navzdol.
Na koncu vejice je imela cvet.
Nad njo je slonel mladenič
s svetlimi in žarečimi očmi.

Ob jarku na robu cestišča
se je svetlikala ponižna ivanjščica.
Korak je veselo odmeval po asfaltu.
Iz hiš se je predirljivo oglašala glasba.

V sobici podstrešni, hiše, ki že več to skoraj ni;
miza robata, na njej prazna "flaša" na sredini,
konzerva ribja, kos belega papirja, popisan ni,
postelja izmučena v kotu, na njej jaz in delirij.

Strop, na njem odsev ulične svetilke, ples igra,
skozi okno prašno, glas hrama veselja prihaja,
senco miške na mizi, njene očke kot levje vidim,
za mrvico kruha prosi, mene, ki še komaj živim.

"Ljuba, pismo ti pišem, obljubim, pil bom, več ne!
Daj mi še eno priložnost, jaz popravil se bom, ne!''
Miška blede se roke dotika, črke ostanejo v meni,
pismo nenapisano...ljuba, kdo ga izročil bo tebi?

Tvoj vonj, cvetje, vlaga v zraku,
mi nosnice širijo, polnijo vene, srce,
lebdim nad teboj, želim si te,
kot metulj nektarja, polno sonca, cvetja v maju.

Klečim med rožami v rosi jutranji,
soncu v pozdrav, nebu, pomladi,
se te dotikam, poljubljam telo
tvoje, s strastjo vdiram v nebeško lepoto.

Stojim sam na koti A...,
brez tebe breznu, jaz, ne vidim dna,
sled tvoja se izgublja v megli hladni, ne vidim te,
vem, te ni, odšla si, odeta v moč svojo, pustila mene si in sledi.

O veter jesenski, prijatelj moj, ki božaš vrhove mogočnih dreves, ti potepuh, ki si povsod, ki vidiš vse,vse veš!
Povej mi, reci kot Boga te prosim, kaj vidiš skozi meglo zloveščo,
morda vidiš njo, ki nad vse ljubim jo, da teče po poti, po hribu, tam čez?
Vem, tudi ti, kot čas si, zase, zazrt vase, nisi moja last, nisi kot jaz,
ki misli samo na njo in nase.

Za trenutek,
ki nevem če traja,
ali sploh obstaja
Odmaknjeno...zamaknjeno,
kot visoke meglice ob gorah,
vse višje...in tišje,
pozabim zaznavo...
Obstajam?

Porajam se v plesočem ritmu,
mirujem z nedojemljivo hitrostjo,
in razletim se v čudovitem poku.
Kot zvezda v vidnem ozvezdju,
čisto tu,
pred očmi...
ej, pa tako daleč.
Hladna, bleščeča aura lune sem,
plašim oblake stran, gor in dol,
da se lahko uzrem.

Ko klije znotraj
in je duša senčnato prekrita
z golim vejevjem in suhimi listi,
jo obletavajo črne vrane.
Tedaj se spomni, da je znotraj tebe
tudi oder in na njem orkester,
ki čaka za zamah z dirigentovo
palico, da bo zaigral koračnico
in ti boš kot ognjeni zmaj zapel
z visokim glasom himno življenja.

Razpoka na stropu
moje male sobice reži,
kot rana v mojem srcu,
v prsih, me muči, ugonablja, mori.

Mi spati ne da,
iz sna me prebuja,
boli me, iz nje krvavim,
jočem, tulim, vročičen se z njo prebujam.

Glej, tu sem, prinesel sem ti rož.
Tistih, ki jih imaš rada,
Takšnih, ki me spominjajo,
Na najino prvo srečanje,
Nasmeh, ki si mi ga poklonila,
Takrat še nisi imela vtkanih srebnih las...

Spomnim se trenutkov, poletja.,
Saj si kot razigran otrok bruhnila v smeh,
Nagajivih oči, mladostnega pogleda, tvojih gibov,
Vse me je v hipu utišalo, prisluhnil sem...
Te pobožal po laseh, objel, začutil utrip srca...

Krik I
Dan kot vsak drug...
Pozno popoldan je bilo.
Nenadoma je krik pretrgal monotonost dneva,
Krik, se je kot strela z jasnega pritihotapil,
v vsej svoji moči udaril med nas,
Ključi od avtomobila so padli v jašek poleg avtomobila
Krik, ki je prizadel samo enega,
Druge pa nas spravil v smeh, prebudil...

Po mavrici hodiva,
v nebo, med zvezde
drobne, med angele
nebeške, med njih zaplešiva.

Zaplešiva v prostor ptic,
v modro neba dvorano,
meglic, oblačkov polno,
med trop jancev, majhnih ovčic.

Oči sem zjokal, bil na tleh sem, se pobiral,
ko odhajal moj oče je, mi se svet je podiral,
da kmalu se vrne, so vsi govorili, kot eden
otožni...žalostni, obljubim jim : "ne bom več poreden!"

Razumeti dovol, mi čas ni dovolil, zakaj oče moj,
je moral oditi, k stricem v belem, v belo hišo...
z njimi živeti dihati isti zrak, življenja biti boj,
res nisem doumel, zanj... borbo njegovo.

Sploh nisem opazila,
da nisi več tisti,
ki sem ga prej srečala.

Tako začudena sem
nad tabo in samo seboj.
Zelo malo veva
drug o drugem,
vendar se mi zdi,
da je prišlo nekaj med nama,
ki določa, da imava srce.

Nedelja je spokojna.
Možje pritrkavajo.
Kako veličastno zvonijo danes zvonovi
in zarisujejo meje zvena glasu.

To je molitev brona.
Kot bi se zvonu razpočila duša
in odprle duri neba,
da bi pozdravili, vstopili,
se predali zgoščenosti svetlobe
iz modre glasbene dvorane.