Pojdiva tja, do linije tanke, kjer se ljubita, stikata
nebo in zemlja, kjer počiva mavrica nebeška,
tam je zaklad, tja, kamor sonce in luna hodita
spat, tja, kamor se meglice razpršijo v sončna jutra.

Greva tja, v tisti kraj, kjer ni bolečin, ne žalosti,
kjer ni hudobije, ne demonov zla, so same radosti,
kjer ni vojn, gorja, ni joka, solz otroških, ni bolezni,
kjer ni lakote, kjer nasilja, strahu sploh ni nikoli.

Pojdiva tja, kjer mir je, ljubezen, in dobrota vlada,
ne sovraštvo, ne ljubosumje, prepir in ne jeza,
kjer vsak ima vsakega rad, kjer ni smrti, ne zlega,
je le začasen umik, odhod, slovo od tega sveta.

Tjakaj pojdiva, kjer se vse to, ne, ali pa dogaja,
mislim, da ne, ali pa, da ta čas, ta kraj obstaja,
kjer ni ograj, ki branile bi, zapirale poti do samega raja.
Tam bova, kot midva znava, ljubila se, drug drugemu predajala.