Ko klije znotraj
in je duša senčnato prekrita
z golim vejevjem in suhimi listi,
jo obletavajo črne vrane.
Tedaj se spomni, da je znotraj tebe
tudi oder in na njem orkester,
ki čaka za zamah z dirigentovo
palico, da bo zaigral koračnico
in ti boš kot ognjeni zmaj zapel
z visokim glasom himno življenja.

Ne boj se razkazati veselja, da živiš.
Privošči si prijazen pogled vase,
privošči si notranji nasmešek.
Izbrskaj iz njega skrite želje,
ki grulijo hrepenenje.
Tam zariši s kredo črto,
ki te ločuje od skrbi
in pazljivo preberi, kaj je zapisano.

Zapis te bo s puščico usmeril k zakladu.
Tam zeleni preprosto čutenje rož,
ki odsevajo žar lepote.
Tam boš odkril sončni kamen,
ki ti bo izpovedal ljubezen.
Ne bo te obteževal,
spremenil ti bo dušo v notranje sonce.

Koliko veselje se je že tam napletlo,
ki kipi čez obrežni zidec mladosti,
čez zarisano črto s kredo,
in ti se mučiš v razbolelih čevljih,
ki bi jih moral že zdavnaj sezuti in odvreči.
Steci po travi bos in zavriskaj!

www.tatjana-malec.si