Veter, šum potoka, dušil je besede
najine, tvoje, ko rekla si: »Vse me
boli od ljubezni, od njih, od tebe.«
Še luna na nebu je jokala, se smejala, je gledala mene?
Bilo mi je tako hladno, kot da sem
vanj padel, v potok deroč, hladen,
nisem vedel, a prav slišim, šum
vode sem krivil, sebe, ostal je sum, kaj pa če?
Vse je postalo tisti hip, kar naenkrat
tako tiho, brez veze, pusto, kot takrat,
ko sem sam ostal, ko si odhajala,
nekaj mi s prstom kazala, si mi v slovo pomahala?
Ves sem bil razbit, na prafaktorje, na kolenih,
se nisem pobral, čeprav sem poskušal,
ni šlo, se trudil, sem na kraju obupal,
da o sredincih malo vem, sem spoznal, kaj šele o ljubezni…
Veter, šum potoka, dušil je besede
