|  Veter, šum potoka, dušil je besede
najine, tvoje, ko rekla si: »Vse me
boli od ljubezni, od njih, od tebe.«
Še luna na nebu je jokala, se smejala, je gledala mene?
Bilo mi je tako hladno, kot da sem
vanj padel, v potok deroč, hladen,
nisem vedel, a prav slišim, šum
vode sem krivil, sebe, ostal je sum, kaj pa če?
Vse je postalo tisti hip, kar naenkrat
tako tiho, brez veze, pusto, kot takrat,
ko sem sam ostal, ko si odhajala,
nekaj mi s prstom kazala, si mi v slovo pomahala?
Ves sem bil razbit, na prafaktorje, na kolenih,
se nisem pobral, čeprav sem poskušal,
ni šlo, se trudil, sem na kraju obupal,
da o sredincih malo vem, sem spoznal, kaj šele o ljubezni…
|
NE ZAMUDITE
Ko še lunca joče...
Prispeval/a: Ljuba dne sobota, 26. april 2008 @ 19:39 CEST
Prisrčno pozdravljen, kanika, spet nekaj novega od tebe.
Tematika pa spet enaka - slovo od ljubezni, ki je zlepa ne moreš pozabiti, kaj šele preboleti.
Podobno sem se počutila tudi jaz še nedolgo tega, a verjemi, vse mine. Ko izlivaš besede na papir, z vsako črko odhaja iz duše drobec bolečine. Si pač nadvse senzibilna pesniška dušica, ki občuti bodisi srečo bodisi žalost s podvojeno intenzivnostjo, v tem je pač tragika pesnikov. Pomisli samo, koliko časa je Prešeren trpel zaradi Julije. Saj če bi ga Julija uslišala, bi se je pa verjetno kmalu naveličal :) :) :), zato nikoli ne veš, za kaj je kakšna stvar dobra.
Nič se ne zgodi brez razloga, to je tisto...
Pozdravček
Ljuba
Ko še lunca joče...
Prispeval/a: jože.k dne sobota, 26. april 2008 @ 21:43 CEST
Jože
Ko še lunca joče...
Prispeval/a: kanika dne sobota, 26. april 2008 @ 21:43 CEST
Lepo nedeljo Ti želim.
lp, fp-Kanika
Ko še lunca joče...
Prispeval/a: kanika dne sobota, 26. april 2008 @ 21:46 CEST
Lepo nedeljo ti želim.
lp, fp-Kanika