Misli so zložene v prostoru.
Omara je že polna papirja,
v predalih so sipine školjk,
ki jih je napljuskalo morje.
Bisere pa imam okrog vratu.
Zategujejo mi izdihe.

Na mojem stolu so odložene
vejice, ki imajo mačje oči.
Vrt moje sobe je obraščen z mimozo,
iz nje se pocedi rumena barva,
ko me nagovori sončen dan.

Opravičujem se stvarem,
ko hoče deževati,
ker se tedaj ne morem
dotikati veselih stvari.

Po skrivnih kotičkih so zloženi
svileni kosmi iluzij, ki pogosto
obledijo, umrejo in znova oživijo.

Moje roke lovijo veter iz prostora.
Štiri ura zjutraj je in ptica mi poje.
Odprem okno pa noče prileteti
v sobo, čeprav po omarah visijo
jagode, v katerih zorijo besede.

Kakšne misli mi je natreslo nebo
skozi strop in glej mojo predanost,
govorica premika stene,
filtrirane esence tisočerih duš
se obešajo name in jaz kiham
od cvetnega prahu. Povsod so
sami prstiči, vse hoče cveteti.

Srkam kavo, ki mi jo prijatelj prinese
in položi na računalniško mizo.
Če bi hotela, bi lahko pojedla ves
kruh, ki ga je položil pred mano.

Koliko spiral in cikcakastih črt
se mi vijuga pred očmi
in koliko idej se nabira
v plodnem trebuhu moje sobe.
Vprašam se, kako je mogoče,
da je v njej toliko moje golote.

www.tatjana-malec.si