V sobici podstrešni, hiše, ki že več to skoraj ni;
miza robata, na njej prazna "flaša" na sredini,
konzerva ribja, kos belega papirja, popisan ni,
postelja izmučena v kotu, na njej jaz in delirij.
Strop, na njem odsev ulične svetilke, ples igra,
skozi okno prašno, glas hrama veselja prihaja,
senco miške na mizi, njene očke kot levje vidim,
za mrvico kruha prosi, mene, ki še komaj živim.
"Ljuba, pismo ti pišem, obljubim, pil bom, več ne!
Daj mi še eno priložnost, jaz popravil se bom, ne!''
Miška blede se roke dotika, črke ostanejo v meni,
pismo nenapisano...ljuba, kdo ga izročil bo tebi?
A tisti "moji", s katerimi smodnik sem vonjal,
se z njimi po minskih poljih smrti preganjal,
ki mar jim ni zame, samo zase, "pogačo" so vzeli.
Mar oni, ki vse so izničili...oni bi še tebe hoteli!
Leta, sivina las za njih je kriva, češ "stari, to ni zate",
vojak si bil, bil je čas, in bil si ti, smo "mislili" nate.
Verjemi, draga, da sem res hotel, začel znova živeti,
toda ni več moči, sam sebe sem zaj...., mi je za umreti,
saj tako oni, kot jaz in "miška" ostajamo sami, v past ujeti.
_________________
V sobici podstrešni, hiše, ki že več to skoraj ni;
