Za trenutek,
ki nevem če traja,
ali sploh obstaja
Odmaknjeno...zamaknjeno,
kot visoke meglice ob gorah,
vse višje...in tišje,
pozabim zaznavo...
Obstajam?
Porajam se v plesočem ritmu,
mirujem z nedojemljivo hitrostjo,
in razletim se v čudovitem poku.
Kot zvezda v vidnem ozvezdju,
čisto tu,
pred očmi...
ej, pa tako daleč.
Hladna, bleščeča aura lune sem,
plašim oblake stran, gor in dol,
da se lahko uzrem.
In iskra sem,
ki iskri,
tu,
prav zdaj,
v tvojem, Tvojem, TVOJEM...
In tudi tvojem srcu.
Sem iskra iskre,
iskrim iskrenju,
in dovolim življenju,
da živi.
In spet in spet...
in spet...,
ker sem poet...
vam vse to ponavljam,
v neskončnost,
v nedogled...(spet, spet in spet).
IN ŠE IN ŠE...
SEM GORA, PRIJATELJ MOJ,
KO GREVA PROTI NJEJ.
GOZD SEM,
KADAR DIHAVA NJEGOVO DIHANJE.
IN SEM TI,
POPOLNOMA POPOLN TI,
BREZ UMA
V
MOJEM SRCU.
Za trenutek,
