Stojim sam na koti A...,
brez tebe breznu, jaz, ne vidim dna,
sled tvoja se izgublja v megli hladni, ne vidim te,
vem, te ni, odšla si, odeta v moč svojo, pustila mene si in sledi.
O veter jesenski, prijatelj moj, ki božaš vrhove mogočnih dreves, ti potepuh, ki si povsod, ki vidiš vse,vse veš!
Povej mi, reci kot Boga te prosim, kaj vidiš skozi meglo zloveščo,
morda vidiš njo, ki nad vse ljubim jo, da teče po poti, po hribu, tam čez?
Vem, tudi ti, kot čas si, zase, zazrt vase, nisi moja last, nisi kot jaz,
ki misli samo na njo in nase.
Biser narave, ti moj Šum, hlad, voda bistra kaže mi pot, kjer stopinje so njene,
po poti v dolino, pustile v mokrem listju sled so, da videl sem, občutil njeno sem hitenje.
Čelo mi vroče je božala rosa globeli, ko vstopal sem v njo, sled njeno, njeno telo, ki sedaj izgublja se, kot pri njej v sobici temni.
Mar res je, da se ti mudi, ali samo pred mano bežiš, se mi izmikaš, obstoj naju zanikaš, morda te strah je sebe ali njih? Oni niso ne s teboj, ne z nama, so sami s sabo v mreži morale, v temi večni, po cesti hodijo, sebe srečujejo, se ne vidijo, ne slišijo, saj spijo z odprtimi očmi, kot noji so.
Ljuba oprosti jim, saj ne vedo, ko si ti sama, sem tudi jaz, ki joče v tebi.
Vse malenkostne stvari me bodo čakale,
vsa ta drevesa, stezice, hribi in ljudje, ki me morda s čudakom zaznamujejo, gledajoč me skozi očala, ne z nezaprtimi očmi.....
Pohiti, če se moraš vrniti, ne rani mi duše, ne muči me, ne dovoli, da me veter samega biča in duši, da gora me lepa, vase vabi in želi.
In kadar spet prideš, pozabi na čas, to kletko trenutkov, pozabi na njih, na vse, kar te teži, ne nosi je s sabo.
_________________
Stojim sam na koti A...,
