NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

sobota 21-jun
  • VegaMarket v Kopru 2025
  • Poletna muzejska noč 2025

  • nedelja 22-jun
  • Pesem o svobodi

  • ponedeljek 23-jun
  • Radovednica iz čebelnjaka

  • torek 24-jun
  • Slovenske taboriščnice v nacističnih koncentracijskih taboriščih

  • sreda 25-jun
  • Mladinski simfonični orkester Alpe-Adria

  • petek 27-jun
  • Vibe Check 3 leta!!!

  • sobota 28-jun
  • Fallen Division, Visteria

  • ponedeljek 30-jun
  • Pevski atelje za zborovske pevce

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Mar res je?   
    sreda, 23. april 2008 @ 00:21 CEST
    Uporabnik: kanika

    Stojim sam na koti A...,
    brez tebe breznu, jaz, ne vidim dna,
    sled tvoja se izgublja v megli hladni, ne vidim te,
    vem, te ni, odšla si, odeta v moč svojo, pustila mene si in sledi.

    O veter jesenski, prijatelj moj, ki božaš vrhove mogočnih dreves, ti potepuh, ki si povsod, ki vidiš vse,vse veš!
    Povej mi, reci kot Boga te prosim, kaj vidiš skozi meglo zloveščo,
    morda vidiš njo, ki nad vse ljubim jo, da teče po poti, po hribu, tam čez?
    Vem, tudi ti, kot čas si, zase, zazrt vase, nisi moja last, nisi kot jaz,
    ki misli samo na njo in nase.

    Biser narave, ti moj Šum, hlad, voda bistra kaže mi pot, kjer stopinje so njene,
    po poti v dolino, pustile v mokrem listju sled so, da videl sem, občutil njeno sem hitenje.
    Čelo mi vroče je božala rosa globeli, ko vstopal sem v njo, sled njeno, njeno telo, ki sedaj izgublja se, kot pri njej v sobici temni.

    Mar res je, da se ti mudi, ali samo pred mano bežiš, se mi izmikaš, obstoj naju zanikaš, morda te strah je sebe ali njih? Oni niso ne s teboj, ne z nama, so sami s sabo v mreži morale, v temi večni, po cesti hodijo, sebe srečujejo, se ne vidijo, ne slišijo, saj spijo z odprtimi očmi, kot noji so.

    Ljuba oprosti jim, saj ne vedo, ko si ti sama, sem tudi jaz, ki joče v tebi.

    Vse malenkostne stvari me bodo čakale,
    vsa ta drevesa, stezice, hribi in ljudje, ki me morda s čudakom zaznamujejo, gledajoč me skozi očala, ne z nezaprtimi očmi.....

    Pohiti, če se moraš vrniti, ne rani mi duše, ne muči me, ne dovoli, da me veter samega biča in duši, da gora me lepa, vase vabi in želi.
    In kadar spet prideš, pozabi na čas, to kletko trenutkov, pozabi na njih, na vse, kar te teži, ne nosi je s sabo.
    _________________

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • Več od avtorja kanika
  • Več s področja * Poezija, pesmi in verzi

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Mar res je? | 0 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2025 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 0,74 seconds