Odkar Sodnik in moj Gospod
preroško dal mi je vsevednost,
razbiram v vseh očeh povsod
Le zlobnost, grešnost in ničvrednost.

Ljubezni sem učil ljudi,
resnico čisto sem oznanjal,
a name so planili vsi,
svet s kamenjem me je preganjal.

S pepelom glavo sem posul,
berač zapustil svet zlagani;
zdaj sam živim v puščavi tu,
in kakor ptice Bog me hrani.

Sledeč zapovedim Boga,
mi je zverjad v puščavi vdana,
posluša radostno z neba
me zvezdic množica prižgana.

Če kdaj pustim svoj sveti mir
in kradoma hitim skoz mesto,
že starcem se zbudi prezir,
otrokom kažejo na cesto:

"Poglejte, tu je nauk za vas!
Ni maral nas, ošabna reva;
bedak prepričeval je nas,
da Bog po njem se razodeva.

Le ga poglejte: razcapan,
sestradan je in ves nečeden;
bledičen, mrk in ves je beden,
od vseh ljudi zaničevan!"

Ps. Prerok ne najde časti v svoji domovini...
Kaj pa danes? Upam, da "zrcalce" se je končno obrnilo...

VVV