Višine

četrtek, 24. april 2008 @ 00:38 CEST

V odsevu okenskega stekla
je videla krošnjo svoje duše,
ki je segala do polovice pritličja.

Na sosednji hiši je zagledala
plezalko na oknu še višje,
ki se je snubeče spuščala navzdol.
Na koncu vejice je imela cvet.
Nad njo je slonel mladenič
s svetlimi in žarečimi očmi.

Ob jarku na robu cestišča
se je svetlikala ponižna ivanjščica.
Korak je veselo odmeval po asfaltu.
Iz hiš se je predirljivo oglašala glasba.

Ob zidcu za cestiščem ja rasla cipresa,
pod njo pa je vzplamteval val
rumenih cvetlic, ki so plesale po travniku,
ko je prhutal topel pomladni veter.

Pogledala je okoli sebe in zagledala
gručo otrok, ki veselo skaklja,
krili in frfota v otroških igrah.

Pomislila je na cvet plezalke,
ki se tih razpira, povešen navzdol.
Nekaj se je v njej zganilo.
Mladenič, ki slonel na oknu, je bil čeden.
Ljubko se ji je nasmehnil
za cvetličnimi listi, čisto sončno.

Odstranila je lupino, ki jo je obdajala.
Spoznala je, da je vse, kar obstaja,
ena sama duša sončnih žarkov,
ki so se raztrosili po obalah
zelenih nežnosti in da je tudi sama
dozorela v sadež svetlobe,
ki se spreminja v ljubezensko igro.

www.tatjana-malec.si

0 komentarjev.

Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/20080423093810966