99

Vijolico predrzno sem oštel: zakaj
ukradla si svoj nežni vonj, ljubka tatica,
moje ljubezni Dihu? In purpurni sijaj,
ki kakor poltprekriva tvoja mehka lica,
v ljubezni žilah si si barvala skrivaj!
Lilije so si tvojo roko prisvojile
lase so ti prevzele popke majarona;
v strahu vrtnice so trne nasršile -
ta rdeča od sramu, bleda v obupu ona,
tretja, rdeča ne bela, je oboje ukrala
in zraven še tvoj Dih lasti si goljufivo;
za rop pa se gosenica je maščevala
in sredi rasti ponosne jo pojedla živo.
Še rož sem videl: a med njimi ni cvetela,
ki barve in miline ni od tebe vzela.