Prisluhnil pesmi, mlinu sem na reki Muri
Kakor šum deroče reke zapoje v nočni uri,..
da pesem neizpeta mi najljubša ne usahne,
Ko zrnje pšenično življenje spet mu jo vdahne...
Že vreče moke polne so, če vreme ni ovira,
Krušna peč bo moko v hleb zdaj spremenila,
Dar narave, trudnih rok v kruh vsakdanji,
Vonj, ki te omami, vonj, iz sanj te zdrami...
Le teči Mura, mlin veselo poje mi v noč.
Ne daleč proč je brod, ki čaka v pomoč,
Ko zrnje se tovori, iz murske te ravnice,
Ponosnega tam kmeta, njegove je pšenice..
Že kruh je topel, vabi, vsak ga okuša,
Privlači reveža, še bogatin se ga ne truca
Le če narava darežljiva ,vreme bo imelo mero,
Ko spet bo žetev, bo veselo, spet se bo zapelo..
Prisluhnil pesmi, mlinu sem na reki Muri
