Tvoj vonj, cvetje, vlaga v zraku,
mi nosnice širijo, polnijo vene, srce,
lebdim nad teboj, želim si te,
kot metulj nektarja, polno sonca, cvetja v maju.
Klečim med rožami v rosi jutranji,
soncu v pozdrav, nebu, pomladi,
se te dotikam, poljubljam telo
tvoje, s strastjo vdiram v nebeško lepoto.
Ves se preselim v svet tvoj, tvojo notranjost,
postanem del tebe, sva kot eno telo,
v tebi čutim vulkana moč, vztrajnost,
s tabo delim krče čustev, izsesavam toplino.
Iz srca, krvi tvoje se moč zasidra vame,
oblije me kot zarja jutranja, ki počasi
s sigurnimi koraki pride, me objame,
ponese s teboj v svet, kjer se splača živeti.
|
Iz srca..
Prispeval/a: Ljuba dne četrtek, 24. april 2008 @ 18:27 CEST
Halo kanika, koliko biserov si nam nanizal na ogrlico Pozitivk!
Pa kje si se vendar skrival ves ta čas?!
Pozdravček
Ljuba
Iz srca..
Prispeval/a: kanika dne četrtek, 24. april 2008 @ 19:27 CEST
lp, fp-Kanika
Iz srca..
Prispeval/a: Ljuba dne petek, 25. april 2008 @ 14:11 CEST
Sem te našla na Valu, pa na pesem.si tudi, bom še večkrat zavila tja, ker so mi res všeč tvoje pesmi.
So tako prvinske, nepotvorjene, odkrite, skoznje ti vidim v dušo! Nobene sladkobnosti, sluzavosti, zlaganosti... ni v njih, zato se resnično lahko globoko dotaknejo bralca.
Žal najlepše pesmi zrastejo le iz bolečine in trpljenja, zato imam občutek, da srečni ljudje niso kaki vrhunski pesniki.
Pa zakaj bi tudi pisali o svoji sreči, če pa jo lahko uživajo na licu mesta!? In čisto prav imajo!
Pozdravček
Ljuba