Ne vem zakaj sedaj nemo strmim predse in razmišljam o tem, kako zelo sem ga polomila.

Znova in znova ubogam svoje srce, ki se ne meni za to, kar pravijo možgani in izbere vedno napačnega.
In rezultat tega je – zlomljeno srce in peklenska bolečina, ki se naseli v meni. Vedno kadar ga zagledam, postanem nemirna in nadziram svoja čustva, da se ne izdam. Da ne pokažem kaj še čutim, da mu ne priznam, da ga še vedno ljubim.
Ostaja v meni, pa če si to želim ali ne. Spoznanje, da ga bom ljubila, dokler bom dihala ta zrak, mi ne prinaša posebnega zadovoljstva.
Spomin na najine skupne trenutke hranim globoko v sebi in vsak dan znova se trudim, da ni bi česa pozabila.
A on ostaja z njo.
Želim mu srečo in goreče upam, da se je odločil s srcem, kajti le tako je lahko srečen. Upam in želim si, da ga ljubi vsaj približno tako kot jaz.Naj bo srečen, če že jaz nisem.
Namenila sem mu poseben prostor v srcu in tam je samo moj.

Prijatelj ima vikend na čudovitem kraju s prelepim razgledom, in zadnjič sem šla tja.
Kot ponavadi sem si vzela čas zase, se vsedla na klopico pod smreko, ter občudovala lepote narave. Zatopila sem se v igro razmišljanja in javljale so se misli, ki se običajno začnejo z: kaj bi bilo, če bi bilo;
kaj, če ne bi bilo;
kako bi bilo;
zakaj...

Misli so kot male opice skakale iz preteklosti v sedanjost, se projecirale v prihodnjost in ustvarjale razne filme...
Sem ter tja jih je preglasilo le ptičje petje in mijavkanje male muce, ki se je ovijala okoli mojih nog.
S priprtimi očmi sem opazovala, kako se mi je približal prijatelj, ter mi ogrnil jopico okoli ramen, rekoč...
za vsak slučaj, da te ne bo zeblo, ter se tiho umaknil.
Obšla me je misel: kako pozoren je in kako je to lepo.
Kako pomembno je, da smo pozorni do sebe, do vseh in drug do drugega, ter kako pogosto prav na to pozabljamo...
In misel se je razvijala: ja, Arlena, pozornost - prava pozornost - zavedanje, tukaj in zdaj!
Kaj boš naredila?

Bernarda Pavko Prava:
Marija Magdalena, Potovanje v svetost ženske, ki Jaz sem IX./X. (1. del)

Če ne bi imela toliko dela s čiščenjem telesa in odpuščanjem, bi dihala angela blagostanja. Spet sem zaslužila ravno za prispevke in par sto tolarjev mi je ostalo. Zavedati se začenjam, da se s takimle načinom dela in poslovanja v tejle polovici najete hiše ne bom preživela. To enostavno ni mogoče. Ali mi bodo angeli na delavnice poslali več ljudi ali pa bom podražila uro in delavnice. Določila sem datume treh začetnih delavnic, pa se je napolnila samo ena. Kako se bom preživela? Kako naj zakorakam v svojo kvaliteto življenja? Dajmo, dajmo, univerzum, premaknimo se. Zame je vsega dovolj!

Osvobajanje od sebe pomeni živeti v sedanjem trenutku, brez obžalovanja preteklosti in brez strahu pred prihodnostjo. Osvobajanje od sebe je enostavno stalno bivanje v zdaj, kjer tako ali tako imamo vse. Ko se pritožim, mi angeli vedno odgovorijo: Ti kaj manjka?

Bernarda Pavko Prava

Na zadnjo stran Marije Magdalene, Potovanje v svetost ženske, ki Jaz sem, sem pred dobrim letom zelo zavestno zapisala: "Vse (moje) sence so relativne. Nobena moja slabost v resnici ne opisuje tega, kar jaz sem. Samo človek sem."

Zelo zavestno pomeni, da sem vedela, da bo življenje po tej moji izbiri pospešilo dogajanje in me preizkušalo, koliko sem resnična, če res sem zvesta sebi. Vedela sem, da bom lep čas skušana biti človek. potem sem v življenju in pri delu ugotavljala, da se ljudje bojijo biti ljudje, posebej ta "duhovni". (Lahko da) mislijo o srcu in ne vedno srčno, prav izdajalska pa so tu in tam že besede, kaj šele dejanja. In to je prostor, poln daril, za vse udeležene - če se ne bojiš biti človek.

Pred leti so me v treh mesecih glasno okritizirale tri ženske. Da sem vzvišena in da jo ne pustim do besede, je rekla prva, da sem hladna, je ocenila druga, da me težko prenašajo pa je po jeznem plazu obtožb zaključila tretja (slučajno sorodnica). Skupna značilnost vseh treh je bila, da so se v svoji oceni naslonile še na druge, menda istomisleče ljudi. Dve sta rekli: Pa tega ne mislim samo jaz, tretja pa je takoj uporabila množino. Očitno same sebi niso (bile) zadostna avtoriteta. In kje so tu darila?

Vse tvoje laži izvirajo iz tvoje glave,

kakor vsa tvoja resnica izvira iz tvojega srca.

Vse tvoje vojne se začenjajo v tvoji glavi

in vsak tvoj mir se vedno začne v tvojem srcu.

Vsaka tvoja ljubezen se začne v tvojem srcu

in vsaka tvoja ljubezen se konča v tvoji glavi.

Vsako tvoje veselje, se prične v tvojem srcu

in vsaka tvoja žalost se prične v tvoji glavi,

kajti tvoja žalost je le tvoj pretekli spomin.

Bernarda Pavko Prava

Na zdravljenje Svaha iniciacije je prišla mlada ženska, mi skočila naravnost v srce in se tam sprehajala tri dni. Samosvoja, vesela in odkrita ženska zdrave pameti, v stalnem svojem izrazu brez kompromitiranja tega, kar je. Taki ljudje so mi posebej všeč. Res pa je bila v neobičajni energijski godlji, za katero verjamem, da ji najbolj pomaga tridnevna energijska obravnava. V svojem energijskem polju je namreč imela demone, precej močne energije najnižjih vibracij.

Prvi dan je zamudila 15 minut, govorila kot dež in s seboj ni imela dovolj denarja.

Naslednji dan je z zamudo 20 minut poklicala, da pride čez 20 minut, kar se je zgodilo s skupno zamudo 90 minut in tudi ni imela dovolj denarja. Vprašanja so kar kipela iz nje, kar je krasno na delavnici, na mizo pa ne paše najbolj, ampak pred seboj sem imela otroški pogled, ki živi vse dele sebe, zalogo veselja, ki sem ji želela pomagat, da bo zaživela vulkan svetle resnice, kar ta ženska po mojih občutkih je. Ni mi jo bilo težko sprejeti v vseh teh njenih posebnostih. Moja edina meja, ki sem se jo zavedla je bila, da sem jo dosledno vikala, ko običajno hitro preidem na "ti".

Tretjič sem jo izjemoma naročila na dan v tednu, ki je moja nedelja, in s petnajstminutno zamudo je poklicala, da jo ne bo, in potem čez pet minut javila, da prihaja.

Ste slabe volje? me je vprašala na koncu z bankovcema v roki, ko nisem imela tisočakov, da bi poračunali. In moj drob je rekel, da zdaj je pa dovolj.

Bernarda Pavko Prava:
Marija Magdalena, Potovanje v svetost ženske, ki Jaz sem VIII./IX. (1. del)

Ko sem avgusta odhajala na zabavnejši del dopusta v Ankaran, sem bila še vedno šibka. Prav potrudila sem se pospraviti stanovanje in oprati avto.Takoj ko sem parkirala pod blokom, pa sem prišla do izjemne žilavosti. Znosila sem v stanovanje goro prtljage ter posesala in po svoje razporedila pohištvo. Čudeži energije in motivacije, česa podobnega še nisem doživela. Burja je pihala, kot da bo vse odnesla, in pozno v noč sem sedela v zavetju balkona in se prvič pogovarjala s hrastom. Odgovarjal mi je z energijami veselja in sprejemanja in moči in ravnotežja. Zahvalila sem se mu za vsa zdravljenja zadnjih 23 let in prosila, da sprejme moja neravnotežja in mi da svojo stabilnost in moč, da zaživim najboljše v sebi.

Pojedla sem kakih 10 napolitank, kar je za moje telo ogromno. Zelo slabo sem spala in sanjala o močnih krčih v mečih, ki so se spremenili v resnico. Zbudila sem se v močnih bolečinah in krčev nisem mogla odpraviti z gibanjem stopal niti z masažo. Vse hujši so postajali, res hudi krči so bili. Kot da me je močna energija zagrabila v meča in vpila: Kaj počneš, trapa! Mukoma sem se začela premikati po stanovanju, dokler krči niso minili. Ufa! Ta je bila pa močna. V svojem energijskem polju sem določila znano pekočo energijo. Najprej samo zgoraj pri glavi, kasneje se je okrepila in razširila še na spodnje čakre. No, pa res vsakič doživim nekaj novega. Nekaj me je dobro prijelo v svoje kremplje. Čutila sem šibko srce in bolel me je prsni koš. Zaradi tistih nekaj zanič napolitank! Ko bi se vsaj najedla česa konkretnega…

Si se kdaj vprašal ali sije sonce nate,
ali si občutil,
da je tu le zate...
si kdaj?
se boš kdaj?

Si mogoče kdaj občutil toplino človeka - v sebi
ne le ob sebi...mogoče hrepeniš po le-tem
si kdaj? boš kdaj?

Si si kdaj upal občutiti ljubezen in iskreno reči
rad te imam...
si kdaj?
boš kdaj?

S prijatelji smo pred nekaj leti na nek oblačen dan
slučajno šli mimo piranskega pokopališča
in slučajno zavili še malo tja
in si ogledali tamkajšnje grobove in nagrobne napise.

Nekateri od nagrobnih napisov so bili tudi osladni.

V glavo mi je šinila ideja,
da bi nekaj od teh osladnih napisov tudi na glas prebral
in to na čimbolj smešen način
in s tem prijatelje spravil v dobro voljo.

Medtem ko sem to počel, me je neka neznana sila zagrabila za goltanec,
da nisem mogel niti govoriti in sem komaj še dihal.

Ta sila me je sicer hitro spustila, sam pa sem se spomnil,
da smo na pokopališču in da je ipak lepo mrtvim izkazati vse spoštovanje.

Ker sem vedel, da sem s svojim obnašanjem moral nekoga zmotiti,
sem odšel proti mrliški vežici pred katero je bilo nekaj starejših ljudi,
v njej pa je v krsti ležala neka drobna stara gospa.

»Aha to ste bili vi«, sem si potihoma rekel in se ji opravičil,
nakar smo vsi skupaj s prijatelji odšli s pokopališča.

Je cerkev,
samo zložen kamen na kamen,
ali nekaj več?
Seveda je lahko tudi nekaj več.
Vanj so ljudje stoletja polagali
svoje dvome, upe in prošnje.
Zdaj, če ti znotraj sebe ne čutiš,
da je tudi tvoje telo,
ena sama mala cerkev,
tvojega čutečega srca,
in da je tudi tvoje srce,
ena sama mala cerkev tvojega čutečega Boga,
potem boš bolj težko začutil,
ta zložen vibrirajoči kamen upanja.
Cerkev z njenimi predstavniki,
pa že stoletja dela eno samo malo napako:
Vsi namalani svetniki in kipi,
kakor njihovi živi predstavniki,
ki se v njej obračajo na Boga,
pa namesto v srce,
raje gledajo kar v cerkveni strop, ali nebo.
Je pač lažje tako.


stojči Stojan Svet

Martina se je rodila v kmečki družini. Imela je še dve mlajši sestri. Živela je preprosto življenje na kmetiji. Oče in mama sta skrbela za kmetijo in obenem imela še gostilno, kar je bilo za čas 2. svetovne vojne zelo napredno. Igranja z igračkami je bilo bolj malo, saj je kot najstarejša hči morala že kmalu poprijeti za kmečka opravila. Kot najstarejša hči je morala ostati na kmetiji, ostali dve sestri pa sta odšli na šolanje v Ljubljano, kjer sta danes gospe. Starša sta ji kmalu umrla, oba sta zbolela za možgansko kap, tako, da se je morala sama spoprijeti z delom na kmetiji.

Delati je morala na polju, v hlevu, na travnikih in v vinogradih. Sama je bila za vse. Začela se je spraševati, zakaj tudi nje starši niso poslali v šolo tako kot njeni mlajši sestri, saj si je želela postati trgovka. Z njo je živela tudi teta, ki z njo ni bila v sorodu, bila pa je že na gruntu njenih staršev. Ta teta je skrbela za kuhinjo, za prašiče in kokoši.

Je bil en gozd. Tak...eni pravijo da velik, spet drugi da niti ne. Lep, kot je lahko lep mešan, še kar zdrav gozd, čudovit skratka. Če bi kdo štel drevesa, bi ugotovil, da za malenkost prevladujejo iglavci, pa jih ni.

V gozdu so živele živali, kar precej njih, raznorazne, tudi ptice. So se družile med seboj, razen s pticami, ki so več ali manj letale okrog in tudi drugod. So se pogovarjale med seboj o strašansko pomembnih in nepomembnih dogodah in prigodah, razen s pticami, katerih ščebet in pesem je bila njim preveč nerazumljiva, dasiravno lepa.

Vsem živalim tega gozda je bilo skupno, da nobena od njih ni še nikoli stopila iz gozda, niti ni prišla do njegovega roba, razen ptic seveda, ki so letale okrog in drugod in povsod. Kadar se niso hranile, jim je bila priljubljena zabava, razpravljanje o razsežnostih gozda in vsega nasploh, razen ptic seveda, ki so letale okrog in drugod in povsod. Nekatere so trdile, da je gozd neskončen, spet druge, da je končen, tretje da je za gozdom še en gozd, četrte, da je za gozdom nekaj drugega, a ker ničesar, razen gozda niso poznale, niso vedele kaj. Nekatere so trdile, da so prisluhnile ječanju dreves v viharju, druge so bile prepričane v izpovednost poslavljanja dneva, tretje je vodila mehkoba koraka v vedno vlažnem mahu, spet ene nekaj ostalega. Razprave so bile burne, dokazovanja silovita, včasih so se malo steple, tudi žrle med seboj, vmes so prisluhnile ščebetu in pesmi ptic, ki so letale okrog in drugod in povsod, in se strinjale, da lepo ščebečejo in pesem je tudi lepa. In živali so bile nadvse zadovoljne.

Kadar govorimo o sebi, pomeni to nekaj drugega, kot če govorimo o izkušnji, ki jo je doživela naša prijateljica ali znanka. Opis še enkrat doživimo in dodamo občutke za katere vemo le mi, saj smo jih sami doživeli. Lahko nam nekdo pove kaj je doživel in mi to povemo naprej, ampak nikoli ne moremo povedati tako, kot je oseba povedala sama, katera je to doživela. So pa tudi besede včasih preskromne, da bi se dalo z njimi opisati resnično doživetje. Simboli s katerimi so vsem poznani želimo prikazati drugemu, da občuti in razume to, kar občutimo in razumemo sami. To pa je pogosto težko in informacija lahko postane netočna ali popačena.

Pot življenja po kateri hodim in sem jo opisovala tako v člankih kot tudi v pesmih, svoja doživljanja s pomočjo primerjanj ceste, dreves, poti, trpljenja ob bolečini in zaupanja ob pomoči božje roke, bi rada nadaljevala. Želim, da občutite, kaj želim prikazati, saj smo vsi nekje na taki ali podobni poti.

Pet let sem v ansamblu pel in igral in si večino zaslužka dajal na stran, da bi si lahko kupil ozvočenje, ki je bilo takrat za naše razmere še neznansko drago, nekaj tisoč dolarjev.

Denarja je bilo komaj dovolj za opremo, zmanjkalo pa ga je za del opreme za carino, to pa sta bila dva zvočnika in nekaj mikrofonov.

Zdaj kaj storiti.

Po opremo je bilo treba takoj oditi v Avstrijo, kamor me je odpeljala moja mama.

Ker nisem dobil nikogar, ki bi mi denar lahko posodil,
sem se odločil, da del opreme kar »prešvercam.«

Ko sva z mamo na carini v Šentilju plačala carino za del opreme,
se je carinikom zazdelo,
da je v avtu še nekaj več neprijavljene robe,
zato so nama ukazali naj zapeljeva v stran,
da bodo pregledali avto.

Bernarda Pavko Prava:
Marija Magdalena, Potovanje v svetost ženske, ki Jaz sem VII./VIII. (1. del)

Ko sem se sama peljala v Koper, me je presenetilo, da mi je vožnja napor, vendar se nisem obrnila nazaj. Namenjena sem bila v lekarno in na tržnico in ta projekt je terjal drugačno osredotočenost kot večerno sprehajanje do obale in nazaj. Na pomoč sem poklicala angela moči in odpornosti Boga. Ko sem hodila, pa sem zavestno dihala in se osredotočala na vsak korak posebej. Pazila sem še na to, da sem se ogibala ljudem, da me kdo ne sune, kar bi pomenilo - podre na tla. Kupila sem steklenico korenčkovega soka in več stekleničk ricinusa za oblaganje dojk in črevesja, sladko korenje, prelepo svečo in živo rumeno majico. Rumena barva - veselje in razširjanje! Pravo bogastvo nakupa. Samo, kdo ga bo prinesel do avta?

Bernarda Pavko Prava

Fizično srečanje z delfini me je prestavilo v prostor novih občutkov, miru, varnosti in zaupanja. Po prihodu domov sem ure in ure samo strmela v fotografije in čutila... - novo. Ne da bi se prej zavedla, sem na steno pred katero pišem, nalepila same fotografije morja in z interneta natisnjene kite. Morje pred nevihto, jutranje sivo morje, Bimini iz zraka, hidroplan, delfini v vodi pod mano. Pa glava kita, njegovi glasovi s cedeja in skupina delfinov, ki stojijo v vodi. Dihanje, občutki, solze, nekaj dni zapored. Moje naostrene in preobražajoče se čute je potrjevalo špičasto zvonenje v moji koži, ki je spremljalo sipanje briketov v sklede sosedovih psov. Na krajša obdobja sem vibrirala. Ljudje, ki sem jih vodila v Jolijevo meditacijo Mir modrine, so duha Delfina zelo močno začutili. Varno sem se počutila. V vse to mi ni najbolj pasala Ulina delavnica, ampak tako je bilo domenjeno.

Nekaj dni pred odhodom na Bimini sem v polnočnem miru banje, polne slane vode, dobila navdih za delavnico Čarovnik iz Oza in za delavnico Zapeljevanje in osnove striptiza. Drugo delavnico bi malo težko imela jaz, z njo pa bi se prav lahko zabavala Ula, ki je ravno končala delavnico Osvobajanje od sebe, in je striptizeta v Italiji. Organizirala ji bom delavnico pri meni, sem začutila. Naslednji dan se je seveda pojavila senca dvoma, ampak Nuša je bila navdušena.
Super, ženske to rabimo, gotovo bom prišla.
!? Ta je najboljša, res. Na moje delavnice ljuba hči ne pride, jih kar po svoje živi, nad osnovami striptiza je pa navdušena. Jasen znak, da je delavnica višji namen.
A se zafrkavaš?, je vprašala presnečena Ula, ki je prišla na tečaj zdravljenja Svaha. Kaj bom pa delala?
Pojma nimam, sem rekla, vodila te bo Svetloba, zaupaj. Za zdravljenje ženske gre, za delavnico. In določili sva datum.

Hrepeneče-izpolnjen slap

Dokler se ti nekaj,
o tebi samo zdi,
to še vedno nisi ti.
Poglej se v svoj dih,
poslušaj njegov šepet,
začuti in okušaj,
ponotranjenost srca.
Praviš, da tega ne znaš?
Samo žeja spoznanja,
te popelje na ta,
tvoj notranji,
hrepeneče-izpolnjen slap.

stojči Stojan Svet

Sva imela z mlajšim sinom /20 let/ eno tako jako razgibano debato na temo verske nestrpnosti. Niti se ne spomnim, kaj je bil povod, niti ni pomembno pravzaprav. Aja, kao islam nevarnost za zahodno civilizacijo, pa terorizem kao odgovor na amerikanarsko kavbojščino, pa tko.

Skratka, sin je trdil, da bo zahodna srenja uničila drugo ali druge civilizacije, če ne bo obratno. In je navedel kot primer, kako krščanstvo že dve tisočletji uničuje (križarske vojne, pa inkvizicija, pa še kaj). In je rekel, da je kriva vera in da je Jezus, kot avtor, pač glavni krivec za poboje silnih ljudi in ljudstev.

In ker sem razumel njegovo razmišljanje kot beg pred odgovornostjo za svoja dejanja, sem bil zelo osebno zainteresiran, da mu predstavim razliko med vero in njeno institucijo.

Saj me je fant razumel, o vem, a me je prisilil, da sem iz razlage, kako vera ni isto kot njeni glasniki in uporabniki, prešel na navodila za uporabo televizorja in njemu sorodno uporabnih produktov in kako navodila in njihov pisec niso kriva za neugodne posledice, če se jih uporabnik ne drži.


en_bk

Rodila sem se v majhni družini na podeželju. Že od otroštva naprej sem se počutila drugačno, saj sem svet opazovala z drugačnimi očmi kot ostali. Veliko sem opazovala stvari okoli sebe, bila pa sem bolj preplašen otrok, ki je težko govoril o sebi.

Že kot majhna sem čutila, da bo moja pot naporna, prepredena z nenehnimi iskanji, vzponi in padci preden bom prišla do svojega cilja.

Po končani gimnaziji sem se odločila za študij sociologije v Ljubljani. V drugem letniku fakultete mi je umrl moj očka na tako nenavaden način, da se še posloviti nisem mogla od njega. Čeprav je od tega že deset let, se še danes spomnim kakšen šok je bil to za mene, saj sem bila še rosno mlada in nisem bila še pripravljena na samostojno pot. Spominjam se, da na pogrebu nisem mogla niti jokati, ker sem bila preveč šokirana, da bi sprejela to dejstvo, da ga ni več fizično ob meni.

Bernarda Pavko Prava

Ko sem res dobre volje, ko mi smeh prihaja sočasno skozi trebuh, prsni koš in grlo, ko pokažem vse zobe in mi krohot spremeni glas, me vso na široko odpre in očitno pritiska skozi vse moje pore, takrat je moja strast do bivanja in mojega bitja očitna. In če je ta doza veselja in strasti zate preveč, je bolje, da se obrneš in greš ali odložiš slušalko. Ker si tega mojega ognja veselja in strasti ne pustim (po)gasiti. Ne več!

Pred nekaj leti me je presenetila ena od meni dostopnih višjih resnic, namreč - osnovni energiji na oni strani tančice sta veselje in strast. Mislim tančico, ki nas ločuje od Svetlobe, od angelov, od Boga. Tančico, ki zagotavlja dvojnost in otežuje izkušanje enosti na Zemlji in se vsak dan tanjša, pa še vedno deluje. Tančico kot energijsko plast pozabe o tem, za kaj na Zemlji gre in, kdo ljudje v resnici smo. Tančico, ki nam preprečuje prehod Domov, razen takrat, ko je to Namen (karmična pogodba, imenovana smrt), saj bi sicer v stiski množično prestopali in malo verjetno, da bi se bili kmalu pripravljeni vrniti. Drugače povedano - najvišje in najboljše možne energije, ki jih zaenkrat samo slutimo, se jim pa približujemo, obstajajo v veselju in strasti.

Ti si tvoje vesolje

Kakor ima to brezmejno vesolje svojo centralno luč iz katere je vse izšlo,

ki seveda je tudi oseba,

tako si tudi ti ta mala kopija Njega, tega vsega vesolja.

Seveda ta centralna točka človeka ni v tvoji glavi, temveč v tvojem srcu.

Smisel tvojega bivanja je tudi v tem,

da se končno že oprimeš te notranje točke

in v njo in iz nje izhajaš,

kar vsekakor ni tako lahko,

ker se jo da oprijeti in objeti izključno s svojim dihom in svojo pozornostjo in nikakor drugače.

Za to pa je potrebna vsa tvoja iskrenost do samega sebe.

Bernarda Pavko Prava:
Marija Magdalena, Potovanje v svetost ženske, ki Jaz sem VII. (1. del)

Angela Kryon in Mihael govorita o spremembi vibracije, ki je nujna faza v duhovni rasti človeka. Danes vem in razumem in sprejemam to vibriranje s še eno novo predanostjo in zadovoljstvom. Nova vibracija pomeni drugačno širino zavesti, korak naprej v svetlobno telo, pomeni mojo novo stopnjo čistosti. Sprememba vibracije človeškega polja je znak dotika duha, spremembe človeka. Za to je vedno potreben proces, dostikrat izziv. Sprememba vibracije je nekaj, za kar se človek lahko dnevno odloča in koristno je, če se tega zave ob zaključku dneva. Izbira premika vibracije pomeni isto kot odločitev za naslednji korak duše ali odločitev: Tvoja volja je moja volja. Vsaka od teh izbir odpre vrata novemu dogajanju, tudi izzivom. Prehod skozi pa zagotavlja duhovno rast.

Za spremembo vibracije sem se začela odločati pred leti, samo da nisem vedela za kaj gre. Dnevno sem se odločala: Tvoja volja je moja volja, in to še danes svetujem ljudem, ko delamo na peti čakri. Kaj se tisti dan zgodi je drugo in spet popolnoma individualno, je pa učinkovito. Pred leti premikov vibracije nisem zaznavala, ker še nisem razvila te svoje energijske občutljivosti. Kadar sem izbrala Božjo voljo, sem po pravilu doživela izziv in stres in intenzivno čustvovala; za čiščenja ega je šlo. Včasih je bilo tako močno, da sem si vzela kakšen teden počitka, preden sem naslednjič izbrala izkušnjo volje Boga. Šele kasneje so prišli dnevi, ko se je ta volja začela zame manifestirati kot milost.

Išči, vrtaj, sprašuj, uči se, ne verjemi slepo, ker le tako lahko odkrivaš neodkrito...zate.....

Bo kdo rekel, da je topla voda že odkrita, a ko jo boš ti odkril, boš vedel. Boš ugotovil, ko boš vedel, da duhovnost ni nekaj mističnega, nedoumljivega, pravljičnega, vzhodnjaškega ali zahodnjaškega.

Konfuzij, moj prijatelj, pravi, da je duhovno bogat ali razvit ali kakršenkoli že človek tisti, ki je spravljen s seboj, srečen s seboj in s tem, kar ga obdaja in dohaja, ki spoštuje človeške vrednote in jih živi /pri čemer sta radovednost in učljivost človeški vrednoti/.


en_bk