Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20040623103029798

V slovo mojemu očku nedelja, 4. julij 2004 @ 06:30 CEST Uporabnik: Pozitivke Rodila sem se v majhni družini na podeželju. Že od otroštva naprej sem se počutila drugačno, saj sem svet opazovala z drugačnimi očmi kot ostali. Veliko sem opazovala stvari okoli sebe, bila pa sem bolj preplašen otrok, ki je težko govoril o sebi. Že kot majhna sem čutila, da bo moja pot naporna, prepredena z nenehnimi iskanji, vzponi in padci preden bom prišla do svojega cilja. Po končani gimnaziji sem se odločila za študij sociologije v Ljubljani. V drugem letniku fakultete mi je umrl moj očka na tako nenavaden način, da se še posloviti nisem mogla od njega. Čeprav je od tega že deset let, se še danes spomnim kakšen šok je bil to za mene, saj sem bila še rosno mlada in nisem bila še pripravljena na samostojno pot. Spominjam se, da na pogrebu nisem mogla niti jokati, ker sem bila preveč šokirana, da bi sprejela to dejstvo, da ga ni več fizično ob meni. Po pogrebu sem odšla takoj v Ljubljano, v svojo študentsko sobico. To noč, pred desetimi leti imam še danes v spominu. Spominjam se, da sem ravno odšla spat, ko me je med nenavadnimi sanjami zbudila njegova podoba iz mladih let, obsijana z nenavadno rdečo svetlobo. Spominjam se, da mi je dejal: \"Draga moja hčerka, vedno bom pazil nate. Oprosti, ker sem te moral tako zgodaj zapustiti.\" In potem ga ni bilo več. Spominjam se, da sem bila šokirana, saj nisem vedela ali sem sanjala ali je bilo to res. Sčasoma pa sem na ta dogodek pozabila. Moje življenje je po njegovi smrti teklo naprej z vzponi in padci. V tem času sem doštudirala, si poiskala službo, stanovanje in si v borbi za obstanek poskušala najti svoj prostor pod soncem.Imela sem kar hude težave, saj z mojim poklicem ni ravno lahko uspeti v življenju. Letos v začetku leta sem doživela in preživela hudo depresijo, ki bi se kmalu končala s samomorom zaradi socialne in materialne stiske, v kateri sem se znašla. V mojih sanjah in mojih prošnjah, da preživim to hudo življensko preizkušnjo sem se obračala na svojega očeta, katere smrti še nisem prebolela. V mislih sem se veliko pogovarjala z njim, spodbujal me je s svojim odgovori, vedno pa se čutila posebno toploto po telesu, kadar sem se spomnila ali pogovarjala z njim. Veliko sem prejokala in prespala, saj je moja utrujena duša rabila ogromno počitka od dolgotrajnih naporov, ki sem jih vlagala v to, da bi uspela v življenju. Zdaj, ko je najhujše mimo, vem, da me je spremljal s svojim duhom na vsej moji življenjski poti. Moj očka je vedel, da ob njegovi smrti še nisem bila pripravljena za vstop v življenje, zato vem, da je zelo trpel, ker me pustil takrat samo in osamljeno in da je bil njegov duh vseskozi z mano. Tudi zdajle, ko tole pišem mi tečejo solze po obrazu, saj šele zdaj čutim tudi njegovo bolečino. Očka moj, hvala ti za vse, kar si storil zame, boljšega očeta si v življenju nisem mogla želeti. Rada te imam, neizmerno te imam rada in vem, da boš večno z mano v mojih mislih in duhu. Želim si, da si tam, kjer si zdaj spočiješ in oddahneš, saj je tvoja hčerka zdaj postala samostojna, odločna, da vztraja na svoji življenski poti. Še enkrat ti hvala za vse, dragi moj očka. Vem, da ne bi želel, da ti pojem hvalnice, zato se od tebe poslavljam šele sedaj na tak način, ki mi je najbližji in to je s pisanjem. Prosim te, spočij se očka, spočij se, saj si to zazlužiš. Tvoja hčerka Nataša Nataša Konečnik Vidmar Komentarji (0) www.pozitivke.net





 

Domov
Powered By GeekLog