Ta oblika članka je prirejena za tiskanje, za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
http://www.pozitivke.net/article.php/2004062513385029




Ti si tvoje vesolje

petek, 2. julij 2004 @ 05:38 CEST

Uporabnik: stojči

Ti si tvoje vesolje

Kakor ima to brezmejno vesolje svojo centralno luč iz katere je vse izšlo,

ki seveda je tudi oseba,

tako si tudi ti ta mala kopija Njega, tega vsega vesolja.

Seveda ta centralna točka človeka ni v tvoji glavi, temveč v tvojem srcu.

Smisel tvojega bivanja je tudi v tem,

da se končno že oprimeš te notranje točke

in v njo in iz nje izhajaš,

kar vsekakor ni tako lahko,

ker se jo da oprijeti in objeti izključno s svojim dihom in svojo pozornostjo in nikakor drugače.

Za to pa je potrebna vsa tvoja iskrenost do samega sebe.

Ta tvoja točka, je tvoja čista luč in božanski zvok,
tvoja notranja reka, ki seva tvojo svetlobo, tvojo ljubezen in tvoj mir vsenaokrog,

seva tudi tvojo modrost, katero ti lahko prepoznavaš in jo razdajaš ljudem,
ki jim je kaj do nje.

Vendar se moraš spustiti iz svoje glave od vseh svojih znanj naučenih iz knjig,
od vseh svojih znanj naučenih od staršev in okolja,

skratka moraš priti do tiste točke, ko si končno priznaš,

da o tem, od kje si kot duša prišel

in kam boš kot duša odšel,
ko v tej človeški školjki ne boš več,
nič ne veš.

Sam zase iskreno povem,
da ne vem, kam bom takrat šel,
poznam pa ta božanski nesmrtni del
samega sebe.

Ta občutek praznine na začetku ni preveč prijeten,
je lahko občutek nesigurnosti
in celo zmede, saj pri meni je bilo na začetku tako.

Seveda bilo je tako lepo se držati vseh svojih mentalnih vzorcev,
ki so mi delovali kakor pač so.

Ampak, kako lahko kaj daš
v tvojo posodo telesa,
ki je že polna nečesa?

Treba jo je najprej sprazniti, to pa je lahko zate dolgotrajen ali pa kratkotrajen proces, ki zavisi samo od tvoje notranje potrebe po tem prepoznanju.

In ko govorimo o posodi tega telesa, brez tvoje in moje ponižnosti na tej notranji poti tu vsekakor ne gre, niti ne gre brez pomoči tistega, ki se je tega bremena že zdavnaj razbremenil in verjetno že veš, da imam v mislih mojstra.

Ponižnost, kaj je že to?
Je to kako klečeplazenje pred kom ali kaj?

Nič od tega, samo tvoje priznanje pred sabo,
da sam nisi sposoben najti to notranjo pot in cilj, da pri tem opravilu potrebuješ pomoč mojstra, ki ti lahko pokaže to, kar v tebi že ves čas je
in čaka, da je končno odkrito.

To pa je nič drugega kot tvoja notranja izpolnjenost in sreča,
ki je najosnovnejše stanje tvojega bivanja in tvoje zavesti.

Ker tisto, kar moraš ti prepoznati, je že na dnu tvojega srca
in te ves čas potrpežljivo in lepo čaka,
da začneš ti to nekaj odkrivati znotraj sebe plast za plastjo,
kot arheologi, ko odkrijejo kake dragocenosti preteklosti zakopane že tisočletja nekje v globini zemlje.

Kako ugotoviš, kako blizu svojega bistva je kdo?

Če se ti ponudi prilika, pokličeš takega »duhovneža« , ki že več let dela na samem sebi, ali pa še bolje pojdi na kako njegovo predavanje, ali delavnico.

Takoj lahko prepoznaš, ali tak človek hoče nate s svojim glasom narediti kak vtis, ali ne.

Če ga s svojim osladnim glasom hoče,
že takoj lahko veš, da se še vedno lovi v svojih iluzijah in da ga čaka še kar precej dela na sebi.

Če ne skuša nate narediti s svojim glasom kakega vtisa, to še ne pomeni, da je on res blizu svojega bistva, nedvomno pa je tisti, ki ima bolj pomirjujoč glas od tistega, ki ga nima,
ponavadi bliže sebi.

Mojster tu presega vse govorce, saj tako sproščujoče deluje na publiko, da se celo zgodi, da kdo, ki ga posluša med samim poslušanjem njega celo zaspi.

Tako slučajno na sprehodu po Ljubljani opazim na neki steni zanimiv plakat, ki vabi na zanimivo predavanje na eni od naših fakultet. Pogledam datum, vidim, da je to danes, pogledam uro in vidim, da je to prav zdaj in ker nisem daleč stran, si rečem pojdi tja in si to oglej.
In grem.

Vstopim v fakulteto, najdem predavalnico, predavatelj pa mi pokaže kam naj sedem.

Ne, usedel se bom točno tja, kjer bom imel lepši pregled nad dogajanjem to pa je nekje na sredini predavalnice, saj je itak še veliko prostih sedežev.

Predavatelj ima umirjen glas, vendar pri svojem nastopu dela bistveno napako.
Namreč ko govori ljudem stalno gleda nekam stran, kot bi ga bilo sram, namesto da bi publiki pri podajanju svoje snovi gledal v oči.
Najprej publiki sugerira nekaj umirjenih dihov in mantro ohm, ki jo publika lepo izvede.
Nato sugerira naj si vsak zamisli to in to in tako naprej, ko ne ve več kaj bi povedal, pa že nam tako znan e, ki ga poznamo vsi še iz šole, kadar nismo kaj znali, ali se dobro naučili, kot besedno mašilo za nepovezane misli.
Večkrat izgubi nit tega, kaj hoče povedati, vendar je vsaj toliko iskren, da to prizna.

Počakam do pavze in raje grem ven.

Res na področju duhovnosti je pri nas že prava štala, kjer se vsak lahko gre, karkoli se hoče, še dobro da ima človek znotraj sebe srce, ki ima to sposobnost prepoznavati zrna resnic od iluzornih plev.

Spoznanje sebe je proces v katerem se človek ne boji kakršnihkoli notranjih, ali zunanjih sprememb, ne boji se premakniti v območje nesigurnosti, ker ve, da je življenje ena sama reka božje nesigurnosti, skratka ne boji se biti to kar je, eno samo preprosto človeško bitje.

In nauči se puščati stvari za sabo, naj ga tok osebne zgodovine odnese kamorkoli ga pač že hoče.

Zaupanje v to nesigurnost je Prem Rawata pri njegovih rosnih trinajstih letih praktično brez vsega popeljala na njegova potovanja v naš zahodni svet.

Gnala ga je njegova želja ponuditi to darilo Spoznanja sebe vsem tistim ljudem, ki po tem nekaj več znotraj sebe hrepenijo že vsa leta svojega življenja.

Končno mu je to svetoval tudi njegov oče, naj bo to njegova osnovna naloga življenja.

Imam to srečo, da sem ga spoznal že takrat,
ko je bil Prem Rawat še teenager, star komaj šestnajst let.

Če se spomnim, kakšne sem metal ven sam pri svojih šestnajstih letih in kakšne modre besede je govoril pri svojih šestnajstih letih Prem Rawat, je seveda to tako neprimerljiva in tako osupljiva razlika, da se ne da niti povedat.


Kar pa je najbolj osupljivo pri njem je to, kakšen neverjeten pozitiven vtis vedno pustijo njegove besede na poslušalce, seveda vedno znova in znova tudi na mene.

Kadarkoli sem ga šel poslušat, vedno sem po njegovem govoru bil dobro razpoložen in dobre volje. Tako je bilo vedno tudi z vsem ostalimi njegovimi učenci in tistimi, ki so se pripravljali na sprejem njegovih tehnik Spoznanja sebe.

Vsak pa se na tej notranji poti hočeš, ali nočeš srečuje s svojo zunanjo nesigurnostjo.

Tudi sam sem bil na tej notranji poti velikokrat potisnjen v to zunanje polje nesigurnosti, kjer ti ne ostane nič drugega kot golo zaupanje v tvoje srce.

Takrat se zate lahko zgodi ta neverjeten čudež, ki ti lahko omogoči tvojo hitrejšo notranjo rast usklajenosti tvojega notranjega in zunanjega vesolja.

stojči Stojan Svet

2 komentarjev.


Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/2004062513385029







Domov
Powered By GeekLog