Korenine prihodnosti - Marija Magdalena (13. del)

četrtek, 1. julij 2004 @ 06:41 CEST

Bernarda Pavko Prava:
Marija Magdalena, Potovanje v svetost ženske, ki Jaz sem VII. (1. del)

Angela Kryon in Mihael govorita o spremembi vibracije, ki je nujna faza v duhovni rasti človeka. Danes vem in razumem in sprejemam to vibriranje s še eno novo predanostjo in zadovoljstvom. Nova vibracija pomeni drugačno širino zavesti, korak naprej v svetlobno telo, pomeni mojo novo stopnjo čistosti. Sprememba vibracije človeškega polja je znak dotika duha, spremembe človeka. Za to je vedno potreben proces, dostikrat izziv. Sprememba vibracije je nekaj, za kar se človek lahko dnevno odloča in koristno je, če se tega zave ob zaključku dneva. Izbira premika vibracije pomeni isto kot odločitev za naslednji korak duše ali odločitev: Tvoja volja je moja volja. Vsaka od teh izbir odpre vrata novemu dogajanju, tudi izzivom. Prehod skozi pa zagotavlja duhovno rast.

Za spremembo vibracije sem se začela odločati pred leti, samo da nisem vedela za kaj gre. Dnevno sem se odločala: Tvoja volja je moja volja, in to še danes svetujem ljudem, ko delamo na peti čakri. Kaj se tisti dan zgodi je drugo in spet popolnoma individualno, je pa učinkovito. Pred leti premikov vibracije nisem zaznavala, ker še nisem razvila te svoje energijske občutljivosti. Kadar sem izbrala Božjo voljo, sem po pravilu doživela izziv in stres in intenzivno čustvovala; za čiščenja ega je šlo. Včasih je bilo tako močno, da sem si vzela kakšen teden počitka, preden sem naslednjič izbrala izkušnjo volje Boga. Šele kasneje so prišli dnevi, ko se je ta volja začela zame manifestirati kot milost.

V Novem Polju sem premik vibracije začela zavestno in glasno izbirati z besedami:
Jaz sem Bog in nisem drugačna od Boga. Hvala vsem, ki mi pomagate to živeti. V imenu Najvišjega in Najboljšega kokreiram uravnovešanje, ki je zdravljenje na vseh ravneh in med njimi. Izbiram naslednji premik vibracije z namenom, da bom služila Zemlji.

Te besede so zame vrata v mir in zaupanje. Na začetku so mi prinesle vsakič nov izziv, ki mi je zagotovil spremembo, rast. Torej je bilo vredno. Tu in tam sem si spet kakšen dan spočila in potem nadaljevala.V večernem dihanju angelov sem se začela zavedati drugačnega počutja in vibriranja ali pa že spremenjenega energijskega polja. Nobenega premika pa nisem čutila tako intenzivno kot danes, gotovo zaradi procesov, povezanih s čiščenjem telesa. Zavedam se, da v tej končni fazi do spremembe prihaja v vsaki celici telesa.

Premik vibracije energijskega polja človeka ima opraviti z odločitvijo oz. namenom in z dovoljenjem.

Je darilo univerzuma človeku, ki je povezano z lastno vrednostjo in vedenjem, da ljudje smo najvišja svetloba. Premik v višjo dimenzijo bivanja je mogoč samo z izbiro, ki nam najpogosteje prinese izziv. Kako opravimo s težkimi časi, določa, kako daleč se bo nihalo premaknilo na drugo stran. Vibracijo človeške energije višata strast in veselje, določeni zunanji vplivi kot glasba, izbira višje realnosti in sposobnost razlikovanja. Višjo realnost najhitreje izberemo z višjo mislijo in besedo, s spremembo svojega dojemanja človeka ali situacije, s premikom svoje perspektive. Sposobnost razlikovanja pa je eden od darov časa, v katerem smo, ki se je razvil iz ocenjevanja oz. obsojanja. Ko nisem sigurna, če me nekaj podpira ali ne, še vedno lahko rečem: Življenje, pokaži mi prosim resnico, in to tako, da bom razumela.

Spremenjena vibracija človeka se v življenju mora odraziti na nov način. Znakov spreminjanja energijskega polja človeka je več. Videti, vedeti in čutiti začnemo energije (bitja) okrog sebe, posebej ponoči. Drugače se začnemo zavedati matere Zemlje, atmosfere, prsti in smeri neba. V odnosu z naravo končno spoznamo, da gre za partnerstvo v lekciji in v ljubezni. Ne pašeta nam več vrsta in količina hrane, ki smo jo jedli do zdaj, spremenijo se vzorci spanja. Ponoči se prebujamo, čutimo nereden srčni utrip, občasno se tresemo ali doživljamo obdobja vibriranja. Lahko izkusimo vročinski val kot v menopavzi, krajši dih, začano izgubimo spomin, zgodnjo menopavzo. Spremembo vibracije izkušamo vsi ljudje, ne samo tisti, ki se ukvarjamo z duhovnostjo. Simptomi so odvisni od mesta na Zemlji in so povezani s premikanjem magnetnih črt, ki sledijo spremembam Zemlje.

Te nove lastnosti so del novega človeka, dane v višjem namenu in ljubezni Boga.

Kaj me je naučila včerajšnja nepričakovana izjemna nemoč? Zakaj sem jo doživela ravno včeraj? Hvala Bogu, da včeraj, hvala Bogu, da na začetku mojih "počitnic" z Meto. Odgovorila sem si z jasno mislijo, da moram kar najbolj sama poskrbeti zase. Če me kdo lahko energijsko močno podpre, je to gotovo Meta. Z masažo, z dotikom, s svojo prisotnostjo. Vendar nisem zbolela zato, da se bom naslanjala na druge. Kar največ se imam sama za naučiti v stanju, v katerem sem. Učim se sama pomagati sebi. Začrtala bom svoje meje. Vsako jutro si bom vzela nekaj ur zase, pa nekaj časa vmes in seveda nekaj ur zvečer.

Kar je res, je res - Meta je boginja masaže in dan po prihodu v Ankaran sem jo bila še kako potrebna. Med masažo se je name zrgnila milost in zalile so me solze spoznanja. Jaz, Bernarda, sem bolna. Kakorkoli obrnem in dejstvo je, da ga stalno bolj ali manj zavestno obračam - bolna sem. Mnenja strokovnjakov, da imam raka, meni pomenijo bolj malo v primerjavi z včerajšnjo izkušnjo nemoči. Včeraj sem izvedela več, doživela sem vse. Tako pomanjkanje energije kot sem ga doživela, ni normalno, tudi za četrti teden čiščenja telesa ne. Ali pač? Mar je izjemna izčrpanost telesa lahko posledica četrtega tedna čiščenja telesa? Ja, o utrujenosti nekaj piše med vrsticami. Besede, besede, besede… Jaz sem usmerjena na izkušnje! Prav predvčerajšnjim sem se spraševala, kako da nekateri peti teden čiščenja preležijo v postelji. In danes bi najraje legla že četrti teden. Jokala sem nad to resnico, jokala sem žalost. Raka imam, res sem bolna. Moj rak ni več nekaj, o čemer drugi govorijo, pred čemer svarijo, na kar opozarjajo. To ni več stanje, ki morda velja za druge, zame pa ne. In še včeraj sem šla kot srna z očetom na Rožnik (on zna kar dobro stopit v hrib). Če bi me tole zagrabilo na vrhu Rožnika, še dol ne bi mogla. Enostavno ne bi mogla dol! Nimate energije, mi je dopovedovala zdravnica Hana pred dobrima dvema mesecema.

V tem prostoru resnice Boga sem si obljubila: Jaz, Bernarda, se nikoli več ne bom spravila v takole stanje! Tudi blizu ne!

Podcenjevala sem tole čiščenje telesa, podcenjevala sem postopek razstrupljanja organizma. Dosti kasneje sem izvedela, da je utrujenost samo posledica sproščanja in izločanja strupov. To pri tem načinu čiščenja telesa izkušajo tudi "zdravi" ljudje.

Sanjam, da ne vidim, ko hodim po Tivoliju. Ko le uspem odpreti oči, se znajdem pred na hišo postavljeno lestvijo in to tik preden bi se lahko zaletela vanjo. Ko sem videla, da se nisem, nisem imela moči za premik naprej.

Zavestno izkušam energijo sadja in zelenjave. Popoldan sem se začela počutit bolje in po osmi zvečer sem bila godna za žur. Fizično. Psihično pa me je začelo načenjat popoldan. Postala sem nemirna, Meta mi je brez razloga šla na živce. Ko nastalo nerazpoloženje ni izginilo, sem se sklenila posvetiti angelom, ki so moje prvo in zadnje zdravilo. Zavedla sem se, da me skrbi. Se moje stanje sploh kaj izboljšuje? Imajo moje prizadevanje, čiščenje telesa in zdravljenje sploh smisel? Misli so se pojavile prvič, vendar močno, in sproti sem jih zalivala z dvomom. Takoj ko sem si priznala strah, se je razpoloženje začelo boljšati. Zato grem zdaj dihat, da ga ustalim v novem miru in zaupanju.

Tretji dan Ankarana sem začela z mojstrsko fazo čiščenja telesa. Na vrsti so sami čistilni napitki gline in psilijum semen ter hranil čez cel dan, brez hrane. Zjutraj sem se najprej osredotočila na fizično telo: Imam energijo, ki jo potrebujem za vstat, ali jo nimam? Tesnobna izkušnja izčrpanosti je pognala korenine. Energijsko sesedenje je za tiste ure najprimernejši izraz. Zdaj preži in vpliva name, seje strah, da bi se lahko še kdaj ponovilo. Ljubi Bog, preobražam to izkušnjo, dajem ti jo, ne želim jo nositi s seboj… Potem sem kot običajno vozila avto v Milje.

Milje sem imela posebej rada, ko je bila Nuša dojenček. Kot da sem edina mamica na svetu sem se poleti z vozičkom šopirila na trgu in stranskih ulicah, ko so Italijani, ki imajo res radi otroke, občudovali mojo zdravo in veselo dojenko, kasneje pa veselo in simpatično punčko. Danes sem prvič v 23 letih vstopila v osrednjo cerkev na miljskem trgu, za katero sem v spominu samo vedela, da tam ena cerkev je. Mislila sem, da je Marijina, pa na glavnem oltarju visi razpeti Kristus. Pokleknila sem pred Marijo na desni strani in šla kasneje do krasnega Jezusovega kipa poleg nje. Prelep je, ljubezniv kip Jezusa z odprtima rokama; takega imam res rada. Presenetila me je topla intenzivnost prisotnosti in zalile so me solze. V tej živi in topli cerkvi sem si vzela čas za solze in za moje govorjenje Bogu.

Hvala za vero. Hvala za več vere, ljubi Bog. Hvala za vero, ki je vsako minuto večja, ki je večja vsak trenutek. Hvala za notranjo moč. Želim novo ravnotežje, želim živeti ravnotežje moje duše. Želim se spremeniti, želim ozdraveti. Ne izbiram strahu. Izbiram vero in zaupanje, odločam se za življenje in za veselje. Hvala za Milost v tem učenju, v tej preobrazbi. Ljuba Marija, moj Jezus, hvala za vodenje in hvala za podporo. In tako je.

Petnajst minut v tej cerkvi mi je dalo veliko zaupanje in mir. Vse bo dobro, sem vedela.

V večtedenskem postopku čiščenja telesa dobivam drugačen odnos do telesa in posebej se razvijajo moja čutila. Rada imam, ne, ljubim vsak delček mojega telesa. Zahvaljujem se mu za sodelovanje, opazujem svoje prste na stopalih in nagubano kožo na trebuhu in svoj vonj. Vedno sem imela rada vonj svojega telesa, toda zdaj je drugačen oz. ga ni. Korenčkov sok pijem po požirkih, kakšna izkušnja! Cel deci korenčkovega soka je bogastvo okusa in predvsem energije - ne bi ga mogla spiti naenkrat. Rada bi obdržala to doživljanje ene žlice soka, rada bi še bolj razvila to novo občutenje. Zadovoljna sem s svojo energijo, zelo dobro se počutim. Za dobro jutro sem več kot eno uro dihala angele. Zahvaljevala sem se, občutila sem pravo hvaležnost in tekle so mi solze. Ljubi Bog, kako se je dobro normalno počutiti. Po šesti zvečer se je med mirnim sedenjem na balkonu name začela spuščati utrujenost. Še nikoli nisem tako zavestno doživela energije, ki se je pojavila in se nato počasi počasi spustila name in me objela. Prav kot bi mi želela dati dovolj časa za to doživljanje. Prepoznala sem jo kot utrujenost. Položila sem si roki na telo, vendar se je krepila. Prosila sem Meto za reiki in po njem sem se počutila dobro.

Lepo, življenje moje, hvala. Saj sem vedela, da mi Meta lahko pomaga, ampak - kako si lahko pomagam sama? Če verjamem, da nič ni močnejše od mene, si moram biti sposobna pomagati sama. Je ta odprtost in pripravljenost poskrbeti zase učenje, za katerega gre, ali moja svojeglavost, ostanek mojega ponosa? Gre za moje nesprejemanje tuje pomoči ali za mojo samostojnost, ki je višji namen? Česa se učim?

Poklicala je Nuša, češ da me želi obiskati. Z Meto sva se ravno navadili "programa" in res je, da najino tukajšnje bivanje ni dopust, ampak prijetno delo (o)zdravljanja. Najino tokratno druženje je, tako kot vsa dosedanja, proces, je rast. Tako sem Nuši dvakrat rekla, da mi ni do njenega obiska, pa je vztrajala. Jasno mi je bilo, da se je odločila priti, tako da v bistvu nisem imela nobene možnosti. Naredila sem to, kar naredim vedno, ko nisem sigurna - šla sem dihat angele. Nisem si želela priznati, da sem jezna na Nušo. Nisem si želela priznati, da ji zamerim, ker me ne more podpirati tako, kot si želim. To mi je postalo jasno po nekja vdihih in potem sem resno sedla v dihanje angela odpuščanja. Prišli so spomini na to, kaj je Nuša rekla in česa ne, kaj je ali ni naredila. Misli so začele postajati vrtinec in začenjala sem se slabo počutiti. Zavedla sem se, da ne želim, da Nuša pride v Ankaran. In to ni bilo sprejemanje, to ni bila ljubezen.

Kje potem sem v svojem odnosu do hčerke, ki me je vse življenje podpirala? Ki mi je v marsičem bila zgled poguma in vztrajnosti in predvsem zvestobe sami sebi? Če ne morem sprejeti nje, je moja odločitev, da bom sprejela druge ljudi, čista utopija. Nuša me je s svojim življenjem od pubertete naprej učila, da je ranljivost moč. Me je to tudi naučila? Kje potem sem, če ne morem sprejeti obnašanja svojega otroka v enem njenih najtežjih obdobij življenja? Res je, da imam izkušnjo raka in res sem v prostoru, iz katerega bi rada čimprej ven. Ne vem pa, kako je, če ima raka moja mama. Res je, da sem jaz občutljiva in, da mene boli, ampak občutljiva je tudi Nuša in boli tudi njo. Ljubi ego, dajva zaplesat, skleniva premirje! Zaspala sem v ponavljanju Baba-Mama, Baba-Mama, Baba-Mama…

Sanjam, da sem v stanovanju v centru mesta, kjer smo živeli do mojega drugega razreda gimnazije. Pozvonil je prelep majhen islamski triletni otrok z ogromnimi temnimi očmi, zanemarjen in smrdeč. Takoj sem ga pocmokala in ga bila (za nekaj časa?) pripravljena sprejeti za svojega. Prosil je za žeton, da bi se peljal v Moste.

Nočna nevihta z burjo je očistila tudi mene in zjutraj sem napisala:
Ljuba Nuša,
dovolj sem te imela rada, da je 26 ur trajajoči porod s popadki na pet minut moja najljubša iniciacija,
dovolj sem te imela rada, da sem mirno ponavljala tvoje ime, ko se sedemletna nisi in nisi zbudila iz narkoze,
dovolj sem te imela rada, da sem se pri tvojih dvanajstih letih iz tvojega čez noč spremenjenega pogleda naučila kje je meja in se odločila, da jo bom upoštevala,
dovolj sem te imela rada, da sem začela moliti, ko so bili pri štirinajstih letih vsi disko klubi tvoji,
dovolj sem te imela rada, da sem te leta gledala v počenih bulerjih in malomarnih puloverjih,
dovolj sem te imela rada, da sem se s teboj v gimnaziji učila biološke sisteme in o Henriju Pomorščaku,
dovolj sem te imela rada, da sem jokala nad ukorom v letih, ko sem ti napisala vsako opravičilo, ki si ga želela,
dovolj sem te imela rada, da sem odstopila in spustila svoja pričakovanja do tebe, potem ko sem te pretirano spodbujala in posegala v tvojo kreativnost,
dovolj sem te imela rada, da sem se učila sprejeti vsakega in vse, kar imaš rada ti in to je - vse,
dovolj sem te imela rada, da sem prenehala čistiti tvoje energetsko polje v času, ko si to najbolj potrebovala - zato, da si se to naučila sama,
dovolj sem te imela rada, da sem se odločila za zavesten odklop od tebe na vseh ravneh, ko je vendar tako prijetno biti s teboj,
dovolj sem te imela rada, da sem se bila pripravljena učiti, kako tvoja pot do Boga ni enaka moji,
dovolj sem te imela rada, da sem pustila, da si me ogromno (na)učila.

Nuša, moja čustva do tebe so me zdravila, me obnavljala in mi dajala občutek varnosti. Navdihovala so me s svojo intenzivnostjo in močjo in me pripeljala bliže k Bogu. Vsakič, ko tega pretoka niso blokirali moja jeza, strah, negotovost, nezaupanje in egoizem. Sem imela dovolj rada tebe ali sebe? Moje največje darilo v življenju si. Želela sem si te v času, ko si še nisem znala želeti. Danes razumem, da univerzum človeku na Zemlji izpolnjuje vsako željo. Šele zdaj se učim želeti si. Nisem se čutila vredne izpolnjenih želja, razen prve in edine, največje. Želela sem Nušo. Doživljam, da je manifestirano lahko boljše od vsake želje. Verjamem, da je bila intenzivnost te moje izbire tako močna, da v njej ni bilo prostora za (tvojega ne drugega) očeta. Tako sem najinemu odnosu lahko brez posebnih težav dala tisto, kar sem res imela - svoj duhovni potencial.

Ljuba Nuša,
darilo si mi bila, ko si tako glasno vlekla mleko, da je bilo slišati kot bi banjo spiral s tušem,
darilo si mi bila, ko si kot dojenka spala prav vse noči,
darilo si mi bila, ko si pri dveh letih na pamet znala Čuri Murija,
darilo si mi bila, ko si se čisto majhna novembra na trebuh vrgla v lužo, ker je bil zraven starejši fant, ki si ga imela rada,
darilo si mi bila s svojim izjemnim, samo tebi lastnim sanjskim svetom,
darilo si mi bila v svoji neomajni ljubezni do prijateljic in prijateljev,
darilo si mi bila s stavkom - Če sedaj ne greš v Nepal, ne boš šla nikoli!
darilo si mi bila s svojimi solzami in žalostjo, ko nisi vedela zakaj jočeš in zakaj si žalostna,
darilo si mi bila s svojimi ideali, ki si jim zvesta še danes,
darilo si mi bila s svojo neprizemljenostjo, ki me je toliko naučila,
darilo si mi bila s svojim začudenim mirom in sprejemanjem, ko sem ti iz prizadetega ega opravljala prijateljico,
darilo si mi bila z vztrajanjem v svoji čistosti, čeprav sem nekajkrat navrgla, da ne igraj Device Marije,
darilo si mi bila s svojim pogumom v soočanju s senco, ko je prišel čas zanjo,
darilo si mi bila, ko si mi prizadeta in jezna očitala vse, kar in, ko je bilo enostavno preveč,
darilo si mi bila, ko si prva v družini začela živeti svoj Ne! in pri njem vztrajala,
darilo si mi bila, ko sem te doživljala ljubiti in trpeti v ljubezni tako, kot jaz nisem nikoli,
darilo si mi bila, ko si dovolila, da sem te v svojih najtežjih časih izbrala za edino prijateljico in zaupnico,
darilo si mi bila v obdobju, ko ni bilo jasno kdo od naju je otrok in kdo mama oz. sta bili vlogi zamenjani,
darilo si mi bila z vsemi svojimi izjemnimi umetniškimi izrazi,
darilo si mi bila s svojo pripravljenostjo, zavezanostjo in entuzijazmom služiti zasvojencem in duševno prizadetim,
darilo si mi bila s svojo ženskostjo, ob kateri si nisem mogla kaj, da se jo ne bi začela učiti živeti še jaz,
darilo si mi bila s svojo izjemno samostojnostjo in uspešnostjo v letih po moji odselitvi,
darilo si mi bila, ko me nisi podprla v času, ko sem od tebe razvajena, to pričakovala.

Aaaah! Kako dobro se zdaj počutim!

Privoščila sem si dve uri samosti in za pomoč prvič prosila angela moči Boga. Že po 30 minutah dihanja angela moči sem se počutila neprimerno bolje. Opogumljena sem ga dihala še pol ure in potem še eno uro ljubezen in veselje. Učinek je bil izjemen. Bila sem sveža, energizirana, močna. Končno sem dobila potrditev, postalo mi je kristalno jasno. To sem se imela za naučiti, to sem morala izkusiti. Učim se dokončno shoditi angelske nasvete. Potem bom res lahko živela, da nič ni močnejše od mene.Tale bolezen mi je darilo, tole čiščenje je milost in blagoslov. Zdrava se ne bi nikoli pripravila toliko dihati. Nikoli!

Hvala, angeli, hvala univerzum. Rada bi bila boljša, ljubi Bog, uči me še naprej. Samo kaži mi. Poslušala bom, ubogala bom.Tokrat sem pripravljena. Čisto krotka sem, nič samosvoja. Nič več nisem ponosna in nič trmasta, že dolgo ne. Ne dovoli, da se obrnem stran, ne dovoli, da bi obupala nad sabo. Pomagaj mi, uči me, kaži mi. Sedaj sem res pripravljena. In hvala za milost.

Potem sva šli z Meto na krajši sprehod. Šla sem tudi po tistih mojih več kot stotih stopnicah. Aleluja! Zvečer sva šli še do obale. Kakšna postelja! Kakšno regresiranje v prejšnja življenja! Angeli so tu! Angeli pomagajo! Ljubi Bog, hvala. Nič ni močnejše od mene!

Četrti dan mojstrske faze sem spet ugotovila, da sem se prevzela. Ne poznam (še) tega čiščenja in stalno ga podcenjujem. Le kakšna presenečenja me še čakajo do konca? Zbudila sem se utrujena in angel moči me je spravil pokonci. Svoje je dodala Meta z masažo in zvečer z reikijem.

Potem ko že vsaj leto do dve nimam posebnih težav s slabimi mislimi, se je moja glava danes, osmi dan bivanja v Ankaranu, začela boriti za prevlado. Tako intenzivnih in strupenih misli, kot sem jih doživela danes, se že dolgo ne spomnim. Začutila sem, da prihajajo težave in dihala sem in dihala. Očitno ne dovolj dolgo ali pa ne dovolj osredotočeno. Na dan je prišla moja občutljivost, povezana z Meto in dogodkom pred nekaj meseci. Podoživela sem svoj vzorec občutljivosti, ki mi je očitno pripravil zasedo s še ne preobraženo zamero. V dveh z Meto povezanih primerih sem se počutila zanemarjeno, odrinjeno, odrezano. Ne samo, da sem se zavedla, da mi to ni bilo prav, tokrat sem se postavila zase in svoje občutke glasno izrazila. Isti večer sem vesela spet zaznala energijo povišanega vibriranja nečesa mehkega v sebi. Spet se je s premikom vibracije zaključil nekajdnevni proces, spet sem nova. Uau! Tole čiščenje pa je nekaj. Mirno in hvaležno sem zaspala. Vedela sem, da se bom zjutraj dobro počutila.

Šesti dan mojstrske faze očiščevalnega programa telesa se počutim nova in krepka. Bolj poslušna sem in disciplinirana, recimo temu - modra. Poleg hvaležnosti je to vedno posledica premika v vibraciji, jaz pa sem doživela dva premika tako hitro enega za drugim. Ljubim te premike v vibraciji. Zanimivo se je zavedati, kaj vse pripelje do njih in verjamem, da prav ti premiki so smisel duhovnega razvoja. Kot taki so mi sprotna potrditev in pohvala mojega načina ukvarjanja s seboj. In več ko bom imela svojih izkušenj, bolj bom razumela ljudi, ki se jim bo to dogajalo. Take spremembe vibracij so nuja na prehodu v svetlobno telo za vsakega človeka, ko doseže določeno energijsko prečiščenost.

Lačna nisem nič, močno pa se mi je okrepil vonj. Vonjave A&S plastenk s pilulami, psilijumom in bentonitom vedno težje prenašam, zato jih tudi težko spravljam po grlu. Z užitkom voham Metine zelenjavne juhe in še bolj - večjo škatlo s postanimi napolitankami. Procesi v telesu stojijo, nohti in lasje mi že nekaj tednov ne rastejo. Zadnja menstruacija je trajala tri tedne in naslednje ni. Herpes na ustnici me je spremljal večino življenja od pubertete naprej. Zanesljivo se mi je pojavil na potovanjih, ko sem bila izpostavljena soncu, na morju ali na smučanju. Vsaj zadnjih pet let ga nisem imela. In sedaj se je začel pojavljati v petem tednu čiščenja in sicer počasi in čisto netipično, na notranji strani zgornje ustnice. Počutim se dobro, vendar ne dovolj za Bregovičev koncert v Kopru, kar je bila moja skrita želja. Še vedno se redno sprehajam.

Sanjam, da jaham pujsa. Je roza, srednje velik in ljubezniv; malo smrdi. Vesela sem ga. Po kopanju bo krasen, pomislim.

Takoj ko me je Meta danes začela masirat, se je pojavila močna Prisotnost pri glavi, posebej na levi strani obraza in na čelu. Za Prisotnost gre, ki jo zadnji teden, ko diham ljubezen in veselje, začutim na čelu. Ista energija! Kasneje se je okrepila in razširila po obeh rokah. Ker je bila tako izjemna, sem se posebej zahvaljevala in se ves čas masaže osredotočala nanjo. Pri vsaki masaži diham ljubezen in veselje; tokrat mi je prišla na misel vizualizacija za področje prsi. Pokazale so se mi vesele plešoče celice, ki se objemajo in pojejo: Me se imamo rade. Tvorba v dojki je iz resnih celic, ki se tiščijo skupaj in ne plešejo. Tiste vesele vabijo medse po eno in eno resno celico in jo spravljajo v smeh, v dobro voljo, v ples. No, to je pa logično in ni težko, sem pomislila. Pa dajmo! Pedstavljala sem si to sceno in si v mislih pela: Me se imamo rade, do konca masaže. Isto sem ponavljala pred spanjem in tako vsak preostali dan.

Na obisk je prišla Nuša in me dobesedno napolnila z energijo. Ko je s prijatelji odšla na Bregovičev kocert, sem imela vsak trenutek več energije. Šla sem na dolg sprehod na plažo in se v kampu vozila z vrtiljakom, ki ga je možakar zavrtel samo zame. Na sedežu sem ugotovila, kako zelo zelo suha sem. To sem ugotovila že po preležaninah, saj sem se nekajkrat ponoči zbudila od bolečin na rdečem stegnu in zdaj pazim, da se takoj obrnem. Občutek imam, da imam rep in vse mi je trdo za sedet. Po mojem imam kakih 45 kg, če ne manj, to je najmanj 10 kil manj kot običajno. Ni čudno, da nimam menstruacije. Hodim in se premikam, vendar me ni v nogah in tudi v rokah ne. Nekako prazno je vse in ta hoja po oblakih ni prijetna. Posebej, ker v življenju rada hitro in odločno stopim, in posebej, ko imam tako rada svoja močna stegna. Krepka, ne debela. Ta občutek prazne hoje po oblakih ni potreben, je pa edini možen logičen. Je čas za jok in je čas za smeh, rada rečem. Enako je čas za močna stegna in za telo brez energije. Čiščenje me je na drug način povezalo s telesom. Rada imam vsak svoj noht in vsako gubo na obrazu, ki je tako čist in lep. Samo polno v telesu še nisem. Pa bom! Vsa se bom vrnila v telo in ga napolnila z dobrim.

Sanjam, kako po druženju z večjo skupino ljudi sama zadovoljna odhajam domov. Srečam jezno znanko iz inšpekcij, ki me grdo gleda in reče: S teboj pa še nisem zaključila! Dve nepodelani ženski imam, z njima se ukvarjam, potem si pa ti na vrsti.
Nič ne rečem in grem mirno naprej.

Preden sva šli v Ankaran je Meta omenila, da bi šla sočasno z menoj tudi ona na čiščenje telesa in zanjo sem naročila krajši 2-3 tedenski program čiščenja. O-o! sem začutila, to je pa drugače, kot če bi bila z menoj samo zame in me podpirala v mojem procesu. Ni mi bilo prav. Ne vem, če bo školjka zdržala ves ta material, sem se slišala reči, drugega pa ne. Ko je takoj po prihodu v Ankaran začela s svojim programom, sem bila jaz že globoko v svojem čiščenju in ustreznem procesiranju, v predelavi svojih čustvenih in mentalnih vzorcev. Počutila sem se uporabljeno in izigrano, vendar nisem nič rekla. Mislila sem, da sem njeno izbiro sprejela, pa se je štirinajsti dan Ankarana izkazalo, da ji zamerim, ker se ni posvetila samo meni. Ta dan sva resnično imeli opraviti z vsebino najinih školjk na drugih ravneh. Obe sva padli v proces. Fizično se na stranišču nikoli nisva srečali, čustveno in mentalno pa nekajkrat. Upoštevaje čiščenje, katerega sva izbrali, je bilo nemogoče, da se ne bi.

Zjutraj sem dobro uro dihala ljubezen in odpuščanje skozi sebe in potem skozi Meto. Prosila sem za božansko zdravljenje, posredovanje in za razrešitev najinega odnosa. V osmih letih prijateljevanja sva šli skozi marsikaj. Dosti sem se naučila o (ne)sprejemanju in še več o izražanju sebe. Leta sem ji namreč stalno nekaj oporekala in se zaganjala vanjo. Te dni pa je naneslo, da sem povedala še tisto, kar še mesec nazaj ne bi rekla. V največji jasnosti sem se odločila za svoje misli in besede, izbrala sem jih z največjo odgovornostjo.

Izbira je enostavno sposobnost prepoznati več možnosti in njihove možne posledice. Verjamem tudi, da tisto, česar ne izbereš, izbere tebe. Zato sem izbrala jasno izražanje svojih občutkov v odločitvi, da sem jaz dokončno zame prva. Kako to izbiro dojame nekdo drug in kaj pri njem povzroči, to ni več predmet moje pozornosti. V postopku izbire imam dovolj časa, da si zaželim jasnosti in miru, potem pa naj se zgodi, kar se ima zgoditi. To je bil zame pomemben začetek učenja kot sestavnega dela iniciacije, v kateri sem. Koliko (ni)sem v srcu, pa je že stvar naslednje ravni zavesti in moje pobožne želje. In seveda akcije, ki je dihanje angelov.

Za razliko od mojega nekajletnega bevskanja, mi Meta v vseh letih znanstva in prijateljevanja nikoli ni ničesar očitala. Prav ničesar ne. Celo v mojih najtežjih letih ne, ko sem bila ena sama frustracija oz. razburkano morje. Te dni pa je izrekla edino "mnenje", ki je bilo, da sem obremenjena s svojo senco. Aleluja!

Nekje sem ujela in sprejela zamisel, da je človek, ki res živi sebe, največje možno zdravilo (zase in) za okolico. Lahko, da se je takrat pojavila moja odločitev, da bi rada bila resnična. Rada bi postala to, kar sem, in to živela v vseh okoliščinah. To, kar verjamem, da sem, je največja svetloba in veselje in modrost, tisto Najvišje in Najboljše, ki vsak od nas je. Preprosto verjamem angelskim zagotovilom, da človek je Bog, se pravi oblika, v kateri neskončno dobro in svetloba opazuje sebe v končnem izrazu. Sicer se ne bi mogla opazovati. Torej sem Bog, tako ko ti. (En del mene je v zadregi spačil obraz ob teh besedah). Seveda teoretiziram, vendar se dnevno pred dihanjem angelov glasno spominjam, da to teorijo želim živeti v praksi.

Da bi res postala tako resnična, sem se pripravljena soočiti z vsem, kar me bo tja pripeljalo. Zato, ker je to moja izbira, moj namen, življenje ne more drugače, kot da me, z rakom ali brez, pelje natanko tja. Življenje me vodi v mojo resničnost, v mojo izvirnost, v izkušnjo Boga, ki Jaz sem. Življenje nič ne improvizira, nič ne dela po svoje. Življenje na mojo vizijo sebe odgovarja z: Amen! Moje sence seveda pašejo ravno sem.

Moja stara prepričanja, obnašanja in pristopi so me privedli v zmedo bolezni, ki me je pomagala odpreti. In z zmedo in ranljivostjo ni nič narobe. Da bi postala avtentična, se očitno moram izkusiti kot vse, kar sem in predvsem kot vse, kar nisem. Brez izogibanja. Za Zemljo značilna dvojnost po definiciji pomeni, da če sem zabavna, sem istočasno (nekje) na moč dolgočasna, če sem duhovna, sem v isti koži kar se da posvetna. Vsak kovanec ima dve strani in od princese Diane, smo npr. videli samo eno stran. Zagotovo je nekje (bila) tudi druga. Jaz sem sebe pripravljena spoznati. Ker res želim vstopiti v srce, sem pripravljena sprejeti, kar se bo razkrilo. Druge poti do "biti resnična" ne poznam.

Rada bi sprejela sebe do te mere, da me ničesar v sebi ne bo sram, da ničesar ne bom imela skriti. Objela bi rada svoje šibkosti in spravila sem se v bolj kot ustrezen položaj za to. Rada bi se končno dobro počutila sama s seboj. Poleg tega so vse (moje) sence relativne. Nobena moja slabost v resnici ne opisuje tega, kdo jaz sem. Samo človek sem. Vsako zanikanje delov mene pa je posledica krivde, strahov in sramu. In jaz ne želim več zanikati sebe.

Vem, za kaj v življenju gre in delovati skušam iz tega vedenja, ne iz iluzije, ki jo tu in tam doživim v svojih odnosih z ljudmi. Resnica je svetloba v meni, v Nuši in mami in Meti in vse, kar drugega začutim tu in tam, je iluzija. Zato ne želim premišljevati o konkretnih dogodkih, ki tehtnico nagnejo v prizadetost in zamero. Vsaka misel o tem bi me potegnila dol, v nižjo vibracijo. Navadno situacijo prediham oz se izrazim, če tako začutim. Izrazim sebe, ne govorim o v situacijo vpletenem drugem človeku. Izključno govorim o svojih občutkih in včasih o svojih mislih. O sebi govorim. To je tudi osnova dela na mojih delavnicah in ljudje se na začetku presenečeni kmalu navadijo na to oz. spremenijo staro navado govorjenja o drugih ljudeh. Na začetku so najbolj prisrčni tisti posamezniki, ki radi razlagajo, kaj da drugi ljudje čutijo. V resnici jim pripisujejo samo svoje občutke in čustva.

Zavedam se, da sem zadnje mesece v energiji, ki ni jaz in, ki se stalno spreminja. Vsak dan sem drugačna in v tem spreminjanju nisem stabilna. Vem samo, da nisem tista jaz, ki želim biti, ampak nekaj v nastajanju. Drugačna sem bila na Rogli, drugačna pred rojstnim dnem, in spet druga pred odhodom k Turoffu. Vse zelo hitro poteka in nesigurna sem v tem procesu. Moja dolžnost je, da pazim nase. Saj zato sem bolna! Učim se določati svoje meje, svoje nove meje, ki so tudi subtilne, ne samo konkretne. Tu v Ankaranu so moje večje odločitve ali se bom od morja vračala domov po stopnicah ali po klancu, ali bom pojedla krhelj dinje ali kaj drugega. Stalno se učim in želim se (na)učiti. Težko se mi je naslanjati nase, ker nimam občutka, da se sploh lahko na kaj naslonim. Nikakor pa se ne želim nasloniti na nekaj zunaj mene.

Zavedam se, da sem se spravila v situacijo, ko zaupam edino življenju, ki je Bog. Zato molim, zato se povezujem z angeli, zato govorim Babi ali Mami. Ni mi lahko. Vse skupaj je zame delo, v katerem se učim poskrbeti zase. In karkoli že izkušam te mesece v odnosih z ljudmi, se znova odločam, da bom v odnosih živela več Boga. Ko sem skupaj s ljudmi, želim izkušati več Boga in v daljših časovnih presledkih. Amen.

* * * * *

Korenine prihodnosti - Marija Magdalena (14. del)


www.bernardaprava.cjb.net
tel. 041 559 041

0 komentarjev.

Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/20040616124130479