Ne vem zakaj sedaj nemo strmim predse in razmišljam o tem, kako zelo sem ga polomila.
Znova in znova ubogam svoje srce, ki se ne meni za to, kar pravijo možgani in izbere vedno napačnega.
In rezultat tega je – zlomljeno srce in peklenska bolečina, ki se naseli v meni. Vedno kadar ga zagledam, postanem nemirna in nadziram svoja čustva, da se ne izdam. Da ne pokažem kaj še čutim, da mu ne priznam, da ga še vedno ljubim.
Ostaja v meni, pa če si to želim ali ne. Spoznanje, da ga bom ljubila, dokler bom dihala ta zrak, mi ne prinaša posebnega zadovoljstva.
Spomin na najine skupne trenutke hranim globoko v sebi in vsak dan znova se trudim, da ni bi česa pozabila.
A on ostaja z njo.
Želim mu srečo in goreče upam, da se je odločil s srcem, kajti le tako je lahko srečen. Upam in želim si, da ga ljubi vsaj približno tako kot jaz.Naj bo srečen, če že jaz nisem.
Namenila sem mu poseben prostor v srcu in tam je samo moj.
Morda pa nekje, nekoč se znova srečajo najine oči in vedel bo in vedela bom sama,
morda pa usoda poveže najini življenji
ali pa ostanem sama.
Želim ti sreče dragi moj, ki nosim te v srcu,
kot bel oblak na nebu si,
tako nežen,
vendar nedosegljiv, nekje daleč.
Lahko le nemo zrem za teboj in te želim.
Kako boli neuresničena ljubezen.
Ne vem zakaj sedaj nemo strmim predse in razmišljam o tem, kako zelo sem ga polomila. 
