Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/2004071502425241

In Angel me je prijel za roko... petek, 23. julij 2004 @ 06:42 CEST Uporabnik: arlena Prijatelj ima vikend na čudovitem kraju s prelepim razgledom, in zadnjič sem šla tja. Kot ponavadi sem si vzela čas zase, se vsedla na klopico pod smreko, ter občudovala lepote narave. Zatopila sem se v igro razmišljanja in javljale so se misli, ki se običajno začnejo z: kaj bi bilo, če bi bilo; kaj, če ne bi bilo; kako bi bilo; zakaj... Misli so kot male opice skakale iz preteklosti v sedanjost, se projecirale v prihodnjost in ustvarjale razne filme... Sem ter tja jih je preglasilo le ptičje petje in mijavkanje male muce, ki se je ovijala okoli mojih nog. S priprtimi očmi sem opazovala, kako se mi je približal prijatelj, ter mi ogrnil jopico okoli ramen, rekoč... za vsak slučaj, da te ne bo zeblo, ter se tiho umaknil. Obšla me je misel: kako pozoren je in kako je to lepo. Kako pomembno je, da smo pozorni do sebe, do vseh in drug do drugega, ter kako pogosto prav na to pozabljamo... In misel se je razvijala: ja, Arlena, pozornost - prava pozornost - zavedanje, tukaj in zdaj! Kaj boš naredila? Zaprla sem oči in začela meditirati... Občutila sem, da tonem vse globje in globje in naenkrat sem padla v tišino... In občutila sem prisotnost nekoga - Zaslišala sem glas, ki je dejal: Ne boj se, JAZ sem; ko si se rodila, sem bil s teboj, te nežno prijel in položil v materino naročje ... poznaš me od nekdaj... In ANGEL me je prijel za roko in dejal: pridi Arlena, pojdiva ... Tako sva šla, skozi nekakšno meglico. Vprašala sem ga, kam greva, pa mi je dejal: saj vendar veš, zakaj sprašuješ. Joj, a že spet, sem pomislila... potovanje po moji osebnosti... a sem raje molčala. Pokrajina se je spremenila in prišla sva na planjavo, kjer je stalo mogočno in široko obzidje... Rekla sem negotovo: ANGEL, povej, ali je to mogoče zid mojih želja? Prav imaš, mi je odgovoril. Vsaka tvoja želja je vtkana v ta zid in te, kot to obzidje, na nek način omejuje. Morala boš bolj hoteti in manj želeti in biti bolj pozorna na tukaj in zdaj. Ko si povezana s seboj, s svojim Bistvom, si v ENOSTI in takrat veš, da so vse želje brezpredmetne... Ja, sem dejala, a kaj, ko prevečkrat pozabljam... Veš, je nadaljeval ANGEL, tudi vsa pričakovanja in čustva so tukaj, vsi upi, solze, obup, jeza... Ne, ne govori mi več, saj vem vse to, a vendar včasih ne želim vedeti - nočem... Razumem te, je dejal; poglej, želje so kakor razbito steklo in hoja po črepinjah včasih hudo boli, mar ne? Kako prav imaš, sem zašepetala; včasih si celo večnost ne upam stopiti naprej, ker se bojim bolečine in tako zamujam mnoge priložnosti, ki mi jih ponuja življenje. In včasih nočem, da drugi vidijo vse to, ker se potem počutim tako ranljivo in nemočno... in raje betoniram čustva in želje, lažje se mi zdi... ANGEL je odvrnil: čustva so kot divje živali, ki so zaprte v temnem prostoru. Če to traja predolgo, ponore in razbijejo hlev. Toda, če jih spustiš na svobodo, se bodo umirile in kmalu mirno začele pasti na travniku. Kar spustiš, te bo osvobodilo, za kar se držiš ali kar potlačiš, te bo uničavalo... tako je s tem. Niso važni drugi, važno je, da jih vidiš, prepoznaš, ozavestiš in sprejmeš ti sama. Potem pride do transformacije in zavedanja kdo si ti in lahko z lahkoto prepustiš vse, kar te teži Svetlobi. Vodnjak želja je kot vodnjak brez dna in to je res iluzija - blodnjak sveta. Povezati Božje in zemeljsko v ENO, povezati telo in dušo, povezati um in srce, biti Zavesten... to je edina prava želja in hotenje. Prava Ljubezen spreminja dušo in čustva so le govorica BOGA. Če se tega zavedaš, potem to ni slabost, temveč tvoja notranja moč in možnost zavestne izbire, je zaključil. In šla sva dalje, v tišini... Pokrajina se je spreminjala v skalnato sotesko, v kateri je bučal velik razpenjen hudournik. Vse je bilo pusto in mračno. Prestrašila sem se in dejala: joj , ali res obstaja tudi to, pa saj je kot v peklu... Ja, je dejal; v vsaki osebnosti obstajajo taki in drugačni kraji, menjavajo se vrhovi in doline, prepadi, jame brez dna in čudoviti predeli, polni miru in tišine... Ali veš, kaj to pomeni ? Slutila sem... Dopolnil me je; vidiš ta kraj simbolizira moč tvojega upiranja, tvojo borbo s seboj in svetom, nerazumevanje, nesprejemanje Bistva. Včasih, kot ta hudournik uveljavljaš svoj prav, včasih si kot te ostre skale kritična do sebe in drugih in potem se obsojaš, kriviš sebe in druge... to ti, kot te težke skale obleži, na duši ... Tu so vsi vzorci, vse etikete, vsa določanja in predalčkanja vseh vrst. Ni pekla, naredite si ga vedno sami, pa tudi vica in nebesa. Vsak trenutek sproti, vse sami ustvarjate - veliki kreatorji, in tudi vsak trenutek imate možnost zavestne - Božanske izbire. In res velja: če poznaš samega sebe, se lahko tudi v peklu smeješ... Poiskusila sem se izvleči s črnim humorjem in sem rekla: ja, in jaz se zelo rada španciram po vseh treh področjih... ANGEL me je nežno pogledal in vprašal: zakaj si rekla JAZ? Bodi zavestna, budna, uči se plavati s tokom, se prepuščati, sprejemati, sočustvovati, razumeti, biti ... Potem boš lahko prečkala ta hudournik in nič hudega se ti ne bo zgodilo. Ne bojuj se s sencami, strahom, mislimi, in ne glej v nebo, pot je v tebi, ti si ta čudež ... Snemi to masko, saj vidiš, da je pretežka zate in ne čakaj... Kdaj boš to storila, če ne zdaj, kdo bo to storil, če ne ti? In ne sprašuj kam moraš iti, mogoče pa sploh nikoli v resnici nisi odšla ... Ja, sem rekla, res življenje je oder, ples v maskah, sejem ničevosti in mi otroci, ki smo se zaigrali ... in pozabili, kdo v resnici smo ... kot že tolikokrat. In šla sva dalje... In prišla na čudovit, z zlato svetlobo obsijan travnik, na katerem se je z metulji in rožami igralo malo dete. Pogledalo me je in še nikoli do takrat nisem videla tako jasnih, modrih in žarečih oči ... ANGEL je dejal: vsi vi ste to malo kozmično dete ... In bliža se čas Poroda, saj veš... In nato je rekel, sedaj se bova poslovila. Žalostna sem ga prosila, ne zapuščaj me, ne odhajaj, prosim ...ostani še malo... in zašepetala: ali boš z menoj, ko bom odhajala, na koncu? Prišel je tih odgovor: veš, tudi takrat te bom nežno prijel za roko in te položil v naročje ... NJEMU ... Tišina v meni, vsenaokrog mir in naenkrat me prebudi glasen smeh prijatelja, ki me je klical: Arlena, pridi, kava... In v njegovih očeh sem ga znova zagledala ... svojega ANGELA ... ARELENA Komentarji (8) www.pozitivke.net