Ego, veselje in strast

sobota, 3. julij 2004 @ 10:00 CEST

Bernarda Pavko Prava

Ko sem res dobre volje, ko mi smeh prihaja sočasno skozi trebuh, prsni koš in grlo, ko pokažem vse zobe in mi krohot spremeni glas, me vso na široko odpre in očitno pritiska skozi vse moje pore, takrat je moja strast do bivanja in mojega bitja očitna. In če je ta doza veselja in strasti zate preveč, je bolje, da se obrneš in greš ali odložiš slušalko. Ker si tega mojega ognja veselja in strasti ne pustim (po)gasiti. Ne več!

Pred nekaj leti me je presenetila ena od meni dostopnih višjih resnic, namreč - osnovni energiji na oni strani tančice sta veselje in strast. Mislim tančico, ki nas ločuje od Svetlobe, od angelov, od Boga. Tančico, ki zagotavlja dvojnost in otežuje izkušanje enosti na Zemlji in se vsak dan tanjša, pa še vedno deluje. Tančico kot energijsko plast pozabe o tem, za kaj na Zemlji gre in, kdo ljudje v resnici smo. Tančico, ki nam preprečuje prehod Domov, razen takrat, ko je to Namen (karmična pogodba, imenovana smrt), saj bi sicer v stiski množično prestopali in malo verjetno, da bi se bili kmalu pripravljeni vrniti. Drugače povedano - najvišje in najboljše možne energije, ki jih zaenkrat samo slutimo, se jim pa približujemo, obstajajo v veselju in strasti.

Veselje in strast sta ne samo ugoden medij, ampak osnovna energija obstoja in delovanja Svetlobe, energij enosti in ljubezni Boga. Informacija me je presenetila. Angelom in Bogu bi pripisala mir in ljubezen in potem kreativnost in modrost in vedenje pa še kaj in to je seveda moja projekcija. Katere lastnosti angelom in Bogu pripisuješ ti?

Glede na to, da ljudje pri rojstvu vdihnemo vse kulturne in družbene pogojenosti prostora, v katerem se rodimo, in nas potem določajo, imamo tudi o angelih in Bogu določeno predstavo. Če se zavedamo ali ne, imamo ljudje z angeli in Bogom globoko intimen oseben odnos. Ta je dodatno oziroma najprej določen s karmo in potem še z družinskimi prepričanji. Tudi če mislimo, da tega odnosa nimamo, je prav to ena vrsta odnosa.

Da so angeli in Bog veseli, sem lahko takoj sprejela, kaj, vrabca, pa počnejo s strastjo…? Vprašanje je bilo zame začetek procesa, bolj določeno, globoke in trajnejše preobrazbe, v katero sem šele dobro vstopila.

V tej inkarnaciji sem bila polčetrto desetletje vesela. Vesela do te mere, da me je ženska v službi, ki sem jo dnevno srečevala, enkrat vprašala, če se pretvarjam. Pa se nisem. V tistih razmerah, ki so zame danes kot prejšnje življenje, pomeni, v stanju zavesti izpred petnajstih let, sem bila vesela in zadovoljna. Ne da bi se zavedala, sem se igrala skoraj z vsem. Zato je življenje tudi dobro delovalo. Še najbolj resno sem takrat jemala svojo hči, pa še to sem enkrat hojladri-hojladra-vesela majhno prepustila sprevodu dedka Mraza in jo potem na mrazu čakala dobro uro. Če sem naredila to, sem verjetno naredila še kaj "veselega". Danes je Nuša precej svetla, kreativna in uspešna, a za moje pojme preveč odgovorna mlada ženska in moja najboljša prijateljica - človek, ki je v mojih preobrazbah poleg angelov najbolj učinkovito "držal energijo zame". S pojavom "duhovnosti" v moje življenje pa je bilo mojega veselja konec.

Pred trinajstimi leti sem prav vsa zgrmela v ezoteriko, za 26 ur na dan me je neustavljivo potegnilo v drugo skrajnost. Dobesedno čez noč je moje veselje izginilo, poniknilo je moje zanimanje za vse zemeljske stvari, posebej za ugodja. Nisem se zavedala, da sem duhovnost vzela smrtno resno. Tudi to je bilo skoraj dobesedno. Ko se mi je po kakih sedmih letih začelo jasniti, da sem čudno zagrizena in že večnost ne vesela, da še do sence veselja ne znam več priti, sem resno zbolela.
Bolezni pa v veselem telesu ni.
Bolezni tudi v ljubezni polnem telesu ni.
Zato sem po nekaj ur na dan dihala angela Ljubezni in Veselja in dihanje angelov je še danes moja edina meditacija. V bistvu je dihanje angelov potem ko sem spoznala zadevne učinke, postalo moja molitev.
Dihanje odlik Boga je moj duhovni aspirin in indikator mojega energijskega stanja.
Dihanje angelov je vedno moja končna resnica o meni, pa tudi o drugih energijah, npr. o ljudeh.
Dihanje angelov je tista in po mojem edina bližnjica, ki si jo ljudje včasih (za)želimo na duhovni poti.
Z vsakim vdihom angelske odlike namreč v svoje energijsko polje vneseš najvišjo in najboljšo možno energijo in se s tem "izboljšaš". To se takoj odrazi v življenju, ustrezno vloženi energiji.

Ljudje že nekaj let doživljamo velike spremembe v biti tega, kar smo. Spremembe izkušamo v načinih čustvovanja, mišljenja, v načinih urejanja stvari in nujno tudi v telesu. Namen teh dogajanj je zavedanje preobrazb, katerih bistvo je sprejemanje večjih količin Svetlobe z vsakim vdihom - zato, da bomo to svetlobo zavestno držali v svojem telesu zase in po potrebi ali želji tudi za druge življenjske oblike. Verjamem namreč, da smo velik del Svetlobe vsakega od nas pred tisočletji hranili v posebnih svetiščih, potem so energijo za nas dolgo držali kiti in delfini, danes pa jo primerno svobodni volji vsakega od nas že precej sami nosimo in živimo. V tem procesu izkušamo različne odpore, v katerih lahko v sebi prepoznamo ljubosumnega Kajna, ki skuša ustaviti Bogu zavezanega Abla.

Kajn je tema v vsakem od nas in tema išče neravnotežja, nizke vibracije, hrani se s strahom in z zmedo. Ko spuščamo staro energijo, je odpor najbolj naravno stanje in čista iluzija je, da je naprej v Svetlobo mogoče brez cukanja, brez občasnega ustavljanja. Upira se neuravnovešena moška energija v ženskah in v moških, energija, ki se zoperstavlja stvarem, ki jih ne razume. Pri tem je vsak domneven korak nazaj v resnici korak naprej. In celo bolj ko napredujemo, večji je naš odpor, ki se (lahko) pokaže tudi zunaj nas.

Ustrezno se obnaša energija skupine. Ko gre ena skupina naprej, se bo druga postavila na zadnje noge. Obstajajo energije, navajene stare moči in ne želijo jo izgubiti, preobraziti jo pa ne znajo oz. se tega niso pripravljene (na)učiti. Potem se družijo s sebi podobnimi, da se počutijo močnejše. To je na taki ali drugačni ravni, odvisno od opravljenih preobrazb v zadnjih življenjih, močan postopek v vsakem od nas. Postopek, v katerem smo dostikrat utrujeni od sebe, lahko do kosti, lahko se počutimo utrujeni do duše. In ko eni ne znajo drugače, takrat sežejo k tebi po energijo. Vendar ti tvoje energije nihče ne ukrade, prav nihče ti jo ne more vzeti - če jo sam ne daš. Pomaga vsaj osnovno razumevanje človeške energijske anatomije in poznavanje načinov vzdrževanja ravnotežja, načinov negovanja in skrbi zase.

Preobrazbe, v katerih smo, so na trenutke, ure ali dneve zelo neprijetne, saj gre posebej v večjih izzivih za izgubo stare identitete. Za globoke in bistvene spremembe v vsakem od nas gre, v katerih nisi več stara ti in ne še nova. Ko ti še včerajšnja hrana in lanska obleka (energetsko) ne pašeta več, lahko tudi ne več stanovanje. In to je ugoden prostor za čudež.

Čudež je možen, ko spustimo svoje obrambe, ko utišamo glavo in sprejmemo podporo z druge strani tančice. Stik, ki sporoča:

Dobro ti gre, radi te imamo! Vedno smo s teboj, nikoli nisi sam!

V vseh vmesnih prostorih imamo čas zajeti sapo in se na novo poravnati, se spraviti v novo ravnotežje. Učimo se spuščati stare načine.To postane izziv, ko mislim, da odhaja nekaj, kar je moje, čeprav vem, da ne morem imeti nič drugega kot to, kar mi pripada. In učim se zavedanja mojih občasnih poskusov, da bi se borila in zmagala. Poskusov, ki so včasih tako prefinjeni, da strmim. Pa so vedno in samo posledica mojih stalnih izbir, da je borba moja preteklost in blagoslov izziva sedanjost.

Če sem voljna pluti s spremembami, me življenje vodi in ko nisem, me življenje vleče, tudi po makadamu. Takrat ni prijetno.Tako ali drugače se učim postati razlog svojih izkušenj. Pri tem mi pomaga dihanje na primer angela miru ali ravnotežja, zaupanja ali sprejemanja, poguma ali pripravljenosti. In seveda se lahko vprašam:

Katera prepričanja me držijo v tem izzivu - službi, odnosu, zdravstvenem stanju, neprijetnem čustvenem prostoru?
Kako bi moral človek v tejle situaciji dojemati življenje, da bi v njej vztrajal še pol ure? Ves dan?
Kako naj si zdaj pomagam, kako lahko najhitreje vstopim v en bolj udoben prostor?

Res dosti izkušenj z izzivi imam, nekaj opravljenih večjih "strokovnih izpitov" iz področja dela duše, odnosov, bolezni in duhovnih prehodov in verjela sem, da imam dosti odgovorov. Mislila sem, da poznam proces, ki je na tej spiralni poti navzgor v mojo Svetlobo približno predvidljiv, potem ko se enkrat začne. Pred leti sem že zaživela, kot da me ob podpori energij enosti in ljubezni Boga nič več ne more presenetiti. Čutila sem, da je ves svet moj, mislila, da sem vešča v uporabi svojih resnice, modrosti in znanja. Pa me je naslednja jesen presenetila.

Nič ni več tako kot je bilo, tudi na duhovnih ravneh ne. Res se je ustopila nova Svetloba, novi načini njene obravnave pa še niso shodili, vsaj jaz jih še nisem, pa sem osredotočena samo nanje. Ko sem takrat neravnotežje preobražala v kombinaciji z navajenimi starimi načini, se ni samo zatikalo, ampak je preprosto bolelo. In ko boli, je čas za solze.

Kdaj si nazadnje jokala?
Živiš staro prepričanje, da naj bi kot moški ne jokal?
Kako se počutiš ob nekom, ki (za)joka?
Solze so velik blagoslov in koliko različnih vrst jih je!
Same po sebi solze ne rešijo nič, zagotovijo pa prostor, v katerem si lahko spočiješ, pa čeprav za dve minuti. In na tvojo stran pokličejo angele. Solze so zaščita. In po solzah žalosti, razočaranj in nemoči so na vrsti solze milosti in solze kot posledica pretesnega angelskega objema - posebej očiščujoče in zdravilne solze.

Poleg oprijemljivih razlogov zemljana zadnja leta lahko boli kar tako, brez zunanjega "krivca". Tišči, zbada in trga nas lahko po fizičnem, čustvenem, mentalnem in duhovnem telesu - samo zato, ker v tem času hodimo po ljubi Zemlji in vdihujemo novo Svetlobo.

Poznam mit, da nam na duhovni poti ni treba trpeti in da sama ustvarjam svojo realnost. Mit, da je bolečina nekaj, kar sama ustvarjam in znak, da se nečemu upiram. Vendar - dopusti možnost, da tudi ta mit ne drži več. Samo malo počakaj, življenje ti bo pokazalo, na tvoj način in v tvojem času.

Ne predvidevaj in ne sodi nekoga v bolečini. Ne sodi brata ali sestre v taki ali drugačni drugi energiji, veselju ali strasti na primer - če nimaš enake izkušnje. Če nimaš več izkušenj. Ne uporabljaj starih resnic v višjih vibracijah energije novega tisočletja. V nov prostor smo vstopili. V prostor, ki nas po hitrem postopku odpira z učenjem hvaležnosti in ponižnosti kot posledico naših spreminjanj.

Leta se je vse v meni upiralo a priori duhovnim nasvetom o hvaležnosti in ponižnosti, predstavljenim kot koristnim, če ne celo potrebnim lastnostim človeka, ki se ukvarja z duhovnostjo oziroma jo živi.

Komu, vrabca, naj bom hvaležna v času predelave svojih izzivov, če jih sama ustvarjam in sama rinem iz njih, če jih sama preobražam?

Kako naj se a priori ponižna soočim s silo in močjo v situacijah in ljudeh, ko vendar moči svojega pleksusa ne morem razviti brez soočenja z babo jago. Če se te "spodnje" moči ne dotaknem, tudi tiste "višje" ne bom zaživela.

Pa še ena paradigma ne velja več. "Bori se ali zbeži" je star instinkt človeka, močno povezan z obdobji preživetja, ki ga je zamenjala "predelava" situacije, zavestna in kolikor se da ljubezniva preobrazba izziva z nujnim prevzemom odgovornosti in potem sprejemanjem. In po opravljeni (posebej večji) preobrazbi sem nova, bolj čista, vibracija mojega elektromagnetnega polja je višja, jaz svetlejša. Za to gre! Vse to je Namen in zaradi njega je vredno. Takoj po procesu pa tudi slučajno nisem uravnotežena, nasprotno. Ugotovila sem, da me vsakič zabriše v nasprotno stran.

Minula leta me je po končani preobrazbi največkrat vrglo iz šibkosti in upogljivosti v novo moč, v občutek, da sem vsemu kos, v vedenje, da nič ni močnejše od mene. Za tem sem se počasi učila prestopati v neopisen mir prsnega koša, polnega zaupanja v Svetlobo, ki mi je edina lahko pomagala sprejeti nesprejemljivo in na primer odnos, ki mu je bil namenjen konec, preobraziti v novo raven druženja. V obeh primerih pa naslednjo fazo zaznamujejo nova odprtost, vitalnost, nov entuzijazem, divje veselje, tudi čista neuravnotežena strast bivanja.

V tem stanju se mi je zadnjih pet let vsaj enkrat na leto zgodilo, da sem s svojim soncem posijala v temo drugih. Ja, ups! Enkrat tega verjetno ne bom več počela, za zdaj pa energiji svojega svežega dosežka dovolim, da me dvigne in ponese prav kamorkoli. Nič ne kontroliram, prepustim se veselju in dovolim strasti, da v mojih od preobrazbe utrujenih celicah išče in raziskuje nove prostore, ki jih bo prav ta energija pozdravila in čas počasi uravnotežil. Ne pomislim, da je intenziteta moje nove svetlobe za prisotnega (morda) več, kot prav zdaj prenese.

Ko me razganja od silne dobre volje, ne slišim nikogar, govorim kot navita in ne pustim do besede, režim se in skoraj divje sijem. Vsa sem močno sončno rumena. Jaz sem!

"Takole pa ti ne boš daleč prišla", mi je dobronamerno in zelo resno septembra rekla nekdanja sošolka. In z dlanmi na ustih sem v lokalu zadrževala krohot, ki je grmel iz mojega grla, v jasnem vedenju, da bom - nasprotno - samo tako prišla, kamor želim priti.

Skozi neravnotežje v novo ravnotežje in potem v novo preobrazbo in v neravnotežje novega veselja in strasti… In potem? Kaj pa vem, kam. Mislim si, da tja, kamor želim. V še več prečiščenega in povišanega veselja in strasti!

Po takih dogodkih sem se v takem novem veselem stanju največkrat počutila krivo, privila sem svoj ogenj, kompromitirala svojo pravkar rojeno svetlobo. Po eni decembrski izkušnji pa ne več.

"Vzvišena si, do besede ne pustiš, kakšen ego", je z zagonom ponavljala dolgoletna znanka po telefonu, "in tega ne mislim samo jaz!"
"Kritiziraš me", sem rekla dvakrat.
"Ne, samo govorim, kar mislim", je bil njen odgovor.
Zapela sem ji vesel božični napev, a ni nič pomagalo. Čista resnica, sem mirno pomislila, nič novega zame in ne o meni. Da sem (občasno) vzvišena ve vsak, ki me malo bolj pozna, pa tudi to, da sem se s svojim egom zavezala Svetlobi. V tem partnerstvu in dnevnem druženju se na novo rojevam in, osredotočena na najvišje in najboljše v meni in okrog mene, spreminjam. Spreminjava se Svetloba v meni in moj ego.
Z mojimi slabostmi se očitno ukvarjajo drugi.
In ko ne slišiš glasbe, je plesalec pred teboj videti nor.

0 komentarjev.

Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/20040608180206800