NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

petek 17-jul
  • Grafika na žlico

  • nedelja 19-jul
  • Nedeljski bolšji trg - sejem starin

  • torek 21-jul
  • Trije spomini: Med Hajfo, Alepom in Ljubljano

  • četrtek 23-jul
  • Sončna delavnica

  • petek 24-jul
  • Poletje v Radol'c

  • sobota 25-jul
  • Poletni oddih: Ostani v srcu

  • nedelja 26-jul
  • Javno vodstvo po razstavi Videnje 20/20: Skupnost

  • torek 28-jul
  • Torkove igrarije z Lutkovnim gledališčem Velenje

  • sreda 29-jul
  • Milonga MCC

  • petek 31-jul
  • Poletno počitniško varstvo: Od paža do viteza

  • nedelja 02-avg
  • Svetovna serija v odbojki na mivki

  • torek 04-avg
  • Torkove igrarije z Muzejem Velenje

  • četrtek 06-avg
  • Morske pošasti

  • sobota 08-avg
  • Rudarski tek 2020

  • ponedeljek 10-avg
  • Poletni HITRI ZMENKI (30-45, 40-55 in 50-65 let)

  • sreda 12-avg
  • POLETNI MATCH - iščemo ujemanja - Dogodki za Samske

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Tumor Pošlji članek prijatelju po e-pošti Slabovidnim prijazna stran Za tisk prijazna stran 
    sobota, 29. oktober 2005 @ 05:36 CEST
    Uporabnik: upanje

    Beseda, ki ti vzame vse naenkrat. Misliš, da se to dogaja drugim..tebi se ne more zgoditi. Opazuješ nevpleten..včasih s sočutjem, drugič z jezo...zakaj se to dogaja tvojemu bližnjemu.

    Potem se zgodi tebi...TUMOR...ta osovražena beseda, ki pomeni vse ali nič. V trenutku ne veš ne kaj ne kdo si. Nič! Misli ti begajo, strah te je, duši te. Kričal bi in tulil, prosil in jokal. Pa ne pomaga. Zakaj...zakaj jaz? Odgovora ni. Trenutno še nisem v fazi boja...niti ne vem, če bom. Trenutno sem v fazi besa, jeze, strahu, vdaje.

    Skrila bi se v kot in tulila do onemoglosti. Zamižala bi in zaspala in se zbudila, ko bi bilo vsega konec in bi opazila, da so to samo grde moreče sanje. Pa niso sanje!!! Vsa čustva naenkrat se borijo v meni....samo tista mirna ne. Treba bo povedati družini. Kako? Kaj naj jim rečem? Gledam v prazno, razmišljam...pa nobenega odgovora.

    1 komentarjev.   
    Zadnjikrat komentirano: 10.29.05 @ 11:25 z koki 
    | More

    Čas resnice Pošlji članek prijatelju po e-pošti Slabovidnim prijazna stran Za tisk prijazna stran 
    torek, 25. oktober 2005 @ 06:25 CEST
    Uporabnik: ajetam

    Ob svetovnem dnevu duševnega zdravja sem se odločila, da je prišel čas, da spregovorim o stigmah, ki nas obdajajo in strašijo. Notranji klic je nastal ob spoznanju, da se na svetu ne bo premaknilo nič dokler ne bomo spregovorili tisti, ki smo na lastni koži občutili panične strahove, depresijo, namerno telesno poškodovanje, poskuse samomorov, etc. In to je moja zgodba, ki bo moja pot k destigmatizaciji vseh zgoraj našetetih strahov in tabujev slovenske družbe.
    Moj prvi strah in stigma – o tem ne morem odkrito govoriti in tudi sedaj imam težave kako spraviti vse moje izkušnje na papir, čeprav vemo, da papir prenese vse.

    Moj drugi strah in stigma – kaj če me ljudje prepoznajo in se bo o tem razširil glas. Kot vemo, se ljudje raje obrnejo stran kot da bi rekli dobro besedo človeku v stiski, kaj šele, da bi mu priskočili na pomoč.

    Beri dalje (419 besed) 3 komentarjev.   
    Zadnjikrat komentirano: 11.25.05 @ 07:28 z ljudmil 
    | More

    Trenutek večnosti Pošlji članek prijatelju po e-pošti Slabovidnim prijazna stran Za tisk prijazna stran 
    petek, 14. oktober 2005 @ 06:24 CEST
    Uporabnik: Pozitivke

    Piše: Joša Medved:

    Diši po pokošeni travi. Z jase med vrtom in gozdom se lepo vidi po dolini. Rad imam kosila za staro mizo na našem dišečem travniku. Solata s polento je odlično teknila in prepustim se občutkom. Ne čutim več telesa, zdi se mi, da lebdim kot majhna osa nad mizo. Še nikoli nisem videl takšne ose: trup ima zeleno-modre barve, zadek pa je rožnat. Pristala je pred menoj na mizi in nemirno stopica naokrog. Sam sem postal ta osa.

    Krilca so prozorna in se lesketajo z zlatim odtenkom. Želim pogledati, če ni mogoče bolj rdeče, ali bolj rožnate barve. Razumela me je; nekoliko razširi krilca in vidim, da ima pravzaprav žameten kožušček, zato se barve mehko prelivajo iz rožnate v redečo. Odleti in se mi usede na roko, da bi se lahko pustila občudovati še bolj od blizu. Rahla sapica prinese opojen vonj po magnoliji, s katerim odplava tudi osa naprej na svojem raziskovalnem poletu. Ali ni tudi moje življenje takšen raziskovalni polet?

    Beri dalje (1.200 besed) 0 komentarjev.   
    Dodaj komentar 
    | More

    Moje potovanje v skrivnosti Pošlji članek prijatelju po e-pošti Slabovidnim prijazna stran Za tisk prijazna stran 
    ponedeljek, 10. oktober 2005 @ 06:23 CEST
    Uporabnik: Tatjana Malec

    * Zgodbe iz sebeZnašla sem se med množico ljudi kot tavajoča tujka. Tavala sem in preizkušala meje svojega poguma. Čutila sem se kot tihotapka med mestnimi hišami. Zidovi so pred mano nabrekali in me utesnjevali v ulico. Ulica mi je pomenila izhodišče, da se rešim tesnobe in pridobim od nekje povelje za tekmovanje v labirintu iskanju resnice. Kakor lucidna metafora, kakor svetlobno znamenje, kakor odklepanje z zlatim ključem je zaškrtalo v blokirani ključavnici in odprla so se vrata evokaciji moje čutnosti.

    Tlakovana tla ulice so me spodbujala, kajti če je ulica tlakovana pomeni, da nekam vodi, da vodi k nekemu cilju, da je na koncu nek izhod. Samo k izhodu ulice hočem, da zadiham in se osvobodim njenega nadzora. Na prav paradoksalen način se je poigravala moja domišljija na tem sprehodu, ki ga ne morem primerjati z nobenim drugim. Morda se mi bo na koncu ulice odprla nova in še novejša nepoznana s prostranim obzorjem onkraj, nekaj kar predstavlja nepotešno telo eteričnega pričakovanja.

    Beri dalje (548 besed) 1 komentarjev.   
    Zadnjikrat komentirano: 10.11.05 @ 10:47 z Tatjana Malec 
    | More

    Ubiti ali ne ubiti? Pošlji članek prijatelju po e-pošti Slabovidnim prijazna stran Za tisk prijazna stran 
    sreda, 5. oktober 2005 @ 06:07 CEST
    Uporabnik: Pozitivke

    Piše: Miha Jensterle

    »Spomni se junakov svoje mladosti, za katerih življenja si trepetal, ko si prebiral njihove usode,« mi Anonymus pošlje pozornost v arhiv.

    Odnese me v spomin, v svet vzorov in vzorcev, ki mi jih je, otroku, nudila mestna in očetova humanistična knjižnica. Pred seboj zagledam nabritega Vandotovega Kekca, kako mikasti brezsrčnega Bedanca, spreobrača razočarano Pehto in Mojci pozdravi oči. Zagledam Magajnovega Darkota, kako ga ljubezen vodi mimo smrtonosnih pasti do srca Brkonje Čeljustnika in do svoje izbranke. Spomnim se Finžgarjevega Iztoka, kateremu zlata kletka Bizanca ne odtehta nepodjarmljenosti duše. Ponovno me zanese pravičnost Robina Hooda, ki krade brezsrčnim oholim bogatašem in daruje revnim in trpečim. Z Vinetujevo bratsko dušo pojaham v prerijo. Pred oči mi privrejo zgodbe o neujetem Budi, ki se je bil osvobodil avtoritete tradicije; o ljubečem Jezusu, ki vidi zaslepljenost soljudi in obpušča celo tistim, ki ga mučijo; o modrem Sokratu, ki več od drugih ve le, da si, kar ne ve, tudi ne domišlja, da ve. Z navdušenjem spet zaploskam Gandhiju, ko ga vidim z aktivnim nenasiljem rušiti imperializem Anglije...

    Beri dalje (1.855 besed) 1 komentarjev.   
    Zadnjikrat komentirano: 10.05.05 @ 10:59 z koki 
    | More

    Tebi, draga moja mama 7. del Pošlji članek prijatelju po e-pošti Slabovidnim prijazna stran Za tisk prijazna stran 
    sobota, 1. oktober 2005 @ 05:57 CEST
    Uporabnik: odprisrce

    To je najbolj žalosten del, ki je zapisan v kmalu izdani knjigi.
    Upam, da bo knjiga do konca tega leta ugledala luč sveta in opravila svoje poslanstvo, tako kot ga opravlja vsak izmed nas.

    ...................................................
    Naslednji dan se odpravim v bolnišnico, da se še sama prepričam, če je res vse vredu.
    Mama me veselo pozdravi. Na obrazu sploh ni videti, da je bila operirana. Z občudovanjem jo gledam kako je živahna. Kar šla bi nekam.
    »Imela sem že fizioterapijo, dobila sem žogice za trening roke. Pa čisto nič me ne boli« vse je spravila v en stavek.

    Čudim se volji, čudim se razpletu.
    Vesela sem, da je tako.
    Resnično!
    Mirna oddidem v posteljo.....

    Beri dalje (256 besed) 0 komentarjev.   
    Dodaj komentar 
    | More

    Ko odsanjamo vse sanje... Pošlji članek prijatelju po e-pošti Slabovidnim prijazna stran Za tisk prijazna stran 
    četrtek, 29. september 2005 @ 06:03 CEST
    Uporabnik: ana

    Nekoč,
    ko odsanjamo vse sanje,
    nekoč,
    ko tudi upanje presahne,
    takrat se bo ustavil čas....

    in takrat ne bo več strahu in zablod in skrbi,
    ker ne bodo več potrebne.
    Takrat šele bo ljubezen zaživela,
    vzkipela iz nas,
    kjer čaka na čas,
    da ji dovolimo se roditi.
    Kolikor manj je v nas strahu in pričakovanj,
    toliko bolj silna je lahko ljubezen...

    4 komentarjev.   
    Zadnjikrat komentirano: 09.29.05 @ 20:26 z advice 
    | More

    Ljubezen - kje je meja?? Pošlji članek prijatelju po e-pošti Slabovidnim prijazna stran Za tisk prijazna stran 
    torek, 27. september 2005 @ 06:15 CEST
    Uporabnik: metuLJcica

    * Zgodbe iz sebeTisočkrat sem se že vprašala kje so meje... Kje so meje moje duše, kje se loči ljubezen od norosti, kje je nesebičnost res nesebičnost, in kje zatajitev sebe. In še tisočrat sem se vprašala do kdaj je razdajanje razdajanje in kdaj prodajanje... In še vsakič ko me bolelo, ko sem iskala odgovor sem vse potlačila v sebe... a vem - sama ne najdem odgovorov, poskušala sem jih najti v sebi, poskušala najti v nebu – a še vedno jih ni, vsaj ne v tisti obliki da bi bila sigurna da so pravi...

    Ljubezen – kaj ljubezen sploh je? Strinjala bi se, da mora človek najprej najti stik s samim sabo, najprej vzljubiti sebe...ne živeti zgolj za ljubezen drugih. Že res vse to... A ko srečaš nekoga, nekoga ki ga vzljubiš in misliš, da je tudi on vzljubil tebe – kaj je ljubezen takrat? Ali je ljubezen res to, da ljubljeni osebi pustiš proste vse poti, da ji pustiš svobodo...čeprav sam trpiš ko jo vidiš v objemu drugega/druge? Ali je res “nedozorelo, ljubosumno” če te pogled na to, kako tvoj ljubi odhaja stran zaboli, ali res pomeni, da nisi premagal lastnega ega in ponosa, če te skeli, ko veš, da ni samo tvoj?

    Beri dalje (462 besed) 4 komentarjev.   
    Zadnjikrat komentirano: 10.26.05 @ 16:54 z jasmina 
    | More

    Stoletja stara freska s podobo človeka, ki živi Pošlji članek prijatelju po e-pošti Slabovidnim prijazna stran Za tisk prijazna stran 
    četrtek, 22. september 2005 @ 06:21 CEST
    Uporabnik: Tatjana Malec

    Vstopila vsem v prostor mirne negibnosti. Poljub, lahek kakor dih se me je dotaknil. Ne vem kdo mi ga je namenil, vendar čutila sem ga kot topel dih na licu. Morda je tu kakšna povezava med dvema svetovoma, ki ju ločuje čas, sem si mislila.

    Na stropu cerkve sem opazila staro gotsko arhitekturo, ki se ni znala osamosvojiti v svoji preteklosti, kajti na njej je v idilični pokrajini bil upodobljen človek, ki živi v sedanjosti in ga poznam. Osupla sem se znašla v kaosu onostranske in tustranske eksistence, saj nisem mogla razumeti ali je slika resnična in ali je resničen obstoj človeka, ki je na sliki upodobljen. Videnje znane podobe človeka naslikanega v preteklosti, ki bi se ga lahko dotaknila, otipala in z njim govorila v sedanjosti, me je vkovalo na mrzel cerkveni tlak, da se nisem mogla ganiti.

    Beri dalje (931 besed) 1 komentarjev.   
    Zadnjikrat komentirano: 09.22.05 @ 08:32 z Tatjana Malec 
    | More

    Rdeča zavesa Pošlji članek prijatelju po e-pošti Slabovidnim prijazna stran Za tisk prijazna stran 
    nedelja, 18. september 2005 @ 06:04 CEST
    Uporabnik: janek

    Rdeča zavesa. Gledališče. Čas teče in predstava se bliža. Vsi se mrzlično pripravljajo, še zadnji detajli. Stojiš v zaodrju in gledaš. Imaš glavno vlogo. Pripravljal si se že prej, zdaj samo gledaš. In dihaš. Čakaš na začetek. In skozi špranjo v zavesi vidiš, kdo vse se pripravlja na ogled. Vsi, ki ti karkoli pomenijo. Tvoja družina, prijatelji, znanci in še mnogo, mnogo drugih. Zanima jih, kaj bo na vrsti tokrat.

    Luči se počasi pogasijo, ves vrvež preneha, ostaneš sam sabo, v temi. Vendar čutiš prisotnost, veš, da so tam, veš koliko ljudi te gleda. Postaviš se na svoje mesto. In začenja se. Slišiš zvok zavese, ki se odgrinja. Še zadnjič vdihneš. Greš noter.

    Govoriš, poješ, živiš, čutiš, misliš, … svojo vlogo. In ja, na trenutke pozabiš, da to nisi zares ti. Na trenutke pozabiš, da ljudje okoli tebe igrajo. Samo igraš. In uživaš. Včasih se spomniš na vse te oči, ki te spremljajo. Čutiš kako požirajo vsako tvojo besedo, sledijo tvoj gib in pričakujejo… kaj bo sedaj, kako se bo odločil, kaj bo naredil…Ne razmišljaš o preteklosti. Besede, ki so bile izgovorjene so pozabljene, vsa dejanja obstajajo samo še kot spomin. In nihče ne razmišlja o tem. Vsi samo spremljajo ta trenutek. In čakajo na naslednjega.

    Beri dalje (370 besed) 0 komentarjev.   
    Dodaj komentar 
    | More

    Žalostnega srca tožba Pošlji članek prijatelju po e-pošti Slabovidnim prijazna stran Za tisk prijazna stran 
    sobota, 17. september 2005 @ 06:11 CEST
    Uporabnik: pozitiva

    Ura je pozna, čas je za počitek, toda ne za mene. Ne zato, ker ga ne bi potrebovala ali si ga želela, sosedje so tisti, ki se ta čas zabavajo in s svojim smehom ter glasno glasbo vdirajo v mojo notranjost. Tisto, kar hočem imeti pod kontrolo in samo zase, je pod vplivom njih, tujcev, ki jih ne sprejemam in ne želim nič skupnega z njimi. Brez mojega dovoljenja si prilaščajo mojo imovino, tako skrbno čuvano in negovano - za Njega.

    Ura brahamurte je minila, spet je nisem izkoristila, tako kot jih nisem kar nekaj zadnjih večerov in juter. Jutro, najlepši del dneva, ko sonce vzhaja in ko se zbliža razdalja med iskalcem in Njem. Najbolj spoštovani del dneva, v katerem nima mesta negativna misel, nečisto delo. Leta in leta sem ga negovala, vgrajevala v sebe, ta del dneva in večera - sedaj se moram sprijazniti, da so mi ga vzeli. Bilo je in ni več, ko sem se zbudila in še preden odprla oči, z zahvalo pohitela k Njemu in Mu predala dan, ki mi ga je daroval. V popolnem miru in tišini, v popolnem soglasju sama s seboj in s svetom. Sedaj je temu konec. Ko se noč poslovi in predaja prostor dnevu, skozi stene vdira bumbumbum. Stisne me pri srcu in zakrkne vse v meni, kot bi se hotelo ubraniti pred sovražnikom.

    Beri dalje (76 besed) 2 komentarjev.   
    Zadnjikrat komentirano: 09.18.05 @ 18:28 z blabla 
    | More

    Bratovščina "črni bratje" Pošlji članek prijatelju po e-pošti Slabovidnim prijazna stran Za tisk prijazna stran 
    sreda, 14. september 2005 @ 06:15 CEST
    Uporabnik: Tatjana Malec

    (Zgodba o Primorcih)

    Pisatelj France Bevk je napisal mladinsko povest »Črni bratje« okoli leta 1950. Zgodbo je dolgo nosil v sebi in jo naposled napisal in objavil. Ob koncu je dodal naslednji pomenljivi zapis:

    »Ta ali oni bralec, ki bo prebral to zgodbo, se bo vprašal: Ali se je to res zgodilo? Že vnaprej mu odgovarjam: Da, res se je zgodilo. Več kot dvajset let je od tega, ko sem videl tiste letake na črnem papirju z Aškerčevimi verzi. Zaradi njih mi je policija naredila hišno preiskavo….

    A kmalu se je razvedelo, da je večje število dijačkov pod ključem. In tudi šlo je od ust do ust, da jih pretepajo in mučijo. To bi se še dalo skriti in zatajiti, ker tega ni nihče videl. A skriti in zatajiti se ni dala smrt enega izmed njih. Poslej se je ime »črni bratje«, kakor so se v resnici imenovali, izgovarjalo s sočutjem in spoštovanjem.

    Beri dalje (4.179 besed) 2 komentarjev.   
    Zadnjikrat komentirano: 01.06.06 @ 08:41 z Tatjana Malec 
    | More

    Prijateljeve sanje Pošlji članek prijatelju po e-pošti Slabovidnim prijazna stran Za tisk prijazna stran 
    torek, 13. september 2005 @ 05:32 CEST
    Uporabnik: koki

    ...In se mi je prikazal troedin, kot shema ali lapuhljevina, kot ščinkavptič ali sovovina, kot fantom, ali kozogams. Mislil je, da sem boječ, a se nisem bal in je rekel: Šel boš skozi pekel in nebesa brezdanja, netelesno telesen, na konicah mojih žarkov vsevišnje materialnosti, šel boš skoz črno, skoz belo bleščavo, skoz temno, skoz lepo in belo, skoz rdeče in tesno.

    Hodil boš v vesolja brezdanju in jezik milosti moje govoril. Potov nazaj ne boš našel. Doslej je bilo tvoje življenje kot sen v tvoji dlani, kot hrustljava avokadijama v svojem lastnem soku. Tvoja lupina je bila le bežna zalivka v moji titualituri. Tvoja vzvišena zariplost ne bo več udarjala na dan v meketajočem šumotu škrgetajočega kraguljškrgeta. Lahko boš videl svoje somračnike vekajoče nad svojo tetoviranostjo števila šeststošestdesetinšestkerebuja, nad svojim odsevom odseva smiselčka, nedoseženčka, klicarja v puščavi puščavniške gore, pulzirajoče v brezdanjo kristalnost vseh vzgibov neizbrisno zapisujočih.

    Beri dalje (114 besed) 1 komentarjev.   
    Zadnjikrat komentirano: 09.14.05 @ 11:07 z Tatjana Malec 
    | More

    Kdo je karakteren? Kdo karikatura? Pošlji članek prijatelju po e-pošti Slabovidnim prijazna stran Za tisk prijazna stran 
    četrtek, 8. september 2005 @ 06:30 CEST
    Uporabnik: Pozitivke

    Piše: Miha Jensterle

    Kaj pomeni 'karakter'?
    In kdo je karaktereno bitje?

    V sami besedi 'karakter' se skriva 'bikovska moč', ali ne? Iz nje veje 'nepremagljivost' in 'stalnost'. 'Trdnost'. Zato ‘karakter’ mnogim pomeni človeka, ki gre vedno 'z glavo skozi zid'. Ki se je pripravljen za svoje prepričanje stepsti in celo umreti? Nekoga, ki brezkompromisno teži k določenemu cilju in trmasto, ne glede na posledice in ne glede na ‘sosede’, brani 'svoja' stališča?

    Beseda ‘karakter’ zveni torej pozitivno, toda ali je trma in ‘bikovska moč’ res dovolj, da označimo karakter?

    Ali je karakterno bitje recimo ‘sveti’ črki ponižen cerkveni dogmatik ali sodnik, ki kljub zavedanju, da je zakon pristranski, izkoristi ‘priliko’ in obsodi nedolžnega, ker je ‘zakon pač zakon’ in revež pač slabotnejši?

    Beri dalje (1.274 besed) 1 komentarjev.   
    Zadnjikrat komentirano: 09.08.05 @ 16:36 z Tatjana Malec 
    | More

    Razmišljanja o ljudeh Pošlji članek prijatelju po e-pošti Slabovidnim prijazna stran Za tisk prijazna stran 
    petek, 2. september 2005 @ 06:25 CEST
    Uporabnik: titanic

    Ko smo z nekom, čutimo, da nam veliko pomeni, da ga imamo morda radi, morda smo celo zaljubljeni v njega. Kakšni so občutki na to osebo, ko se nanj spomnimo kasneje?

    Razmišljam o človeku in o prijateljici, kakšen odnos sta imela. Pripovedovala je takole:
    Spoznala sem ga, ga videvala, bila v njegovi bližini, a v meni ni bilo nikakršne seksualne želje. Bila sva kot znanca, kasneje, kot bežna prijatelja. Vedno več sva vedela drug o drugemu, jaz še več o njemu, saj je rad govoril v podrobnosti, a nikoli seksualnih izkušenj, da bi ga lahko gledala kot moškega.

    Nisem čutila kakšne seksualne privlačnosti, ko sem bila v njegovi bližini. Minilo je nekaj mesecev, ko sva se videvala in skupaj učila in postajala vedno bolj sproščena v pogovoru. Počasi sva spremenila tudi temo pogovora in se začela pogovarjati o izkušnjah drugih, ne o najinih. Po telefonu sva bila še bolj sproščena in se nekako navadila na tak odnos. Veselila sem se, ko se je prišel k meni učiti, on pa je tudi vedno večkrat prihajal. Zaupal mi je, da ga je zapustilo dekle in povedal vse podrobnosti. Razlog je bil nesporazumi v komunikaciji in v razlika v letih.

    Beri dalje (829 besed) 15 komentarjev.   
    Zadnjikrat komentirano: 09.07.05 @ 07:49 z Susi13 
    | More

    Zahodno in vzhodno naravnan človek Pošlji članek prijatelju po e-pošti Slabovidnim prijazna stran Za tisk prijazna stran 
    četrtek, 1. september 2005 @ 06:30 CEST
    Uporabnik: Tatjana Malec

    * Zgodbe iz sebePogosto se vprašamo kje in kako se odvija naš način doživljanja. Ta vprašanja so bolj pogosta takrat, ko občutimo na sebi težo življenja. Kaj je pravzaprav tisto, ki razločuje zahodnega in vzhodnega človeka, kako lovimo svoje ultrakratke valove svoje sreče in notranje harmonije. Ali obstaja za to kakšen organ, ki s svojim delovanjem v veliki meri vpliva na naše doživljanje sreče ali nesreče? Kako vpliva napredek znanosti in civilizacijski razvoj na razvoj naše zavesti. Kje je sedež naše zavesti?

    Namesto starih in srednjeveških skrivnih inteligenc so nastopile eksaktno merljive, izkustveno dane energije, naravoslovci in fiziki so demistificirali nebo, vse je istega izvora, vsemu gospodarijo iste sile in isti naravni zakoni, svetu je zavladal svetovni red komunikacijske in tehnološke dobe, svet je kakor velikanska ura, je kozmični mehanizem, ki deluje pod vplivom vsemirskih zakonitosti in še naprej določa harmonijo. Človek je vse bližje naravi in njenim še neodkritim skrivnostim. Vse to je dalo nesluteno oporo in obenem spodbudo za nastanek in napredek znanosti, ne pa golega filozofiranja, modrovanja, fantaziranja, razvijanja mistike in alkimizma.

    Beri dalje (794 besed) 3 komentarjev.   
    Zadnjikrat komentirano: 09.07.05 @ 09:13 z Tatjana Malec 
    | More

    Starec in golob Pošlji članek prijatelju po e-pošti Slabovidnim prijazna stran Za tisk prijazna stran 
    ponedeljek, 29. avgust 2005 @ 06:24 CEST
    Uporabnik: koki

    Življenjski prostor starca se je skrčil na majhno stanovanje v vrhu stolpnice. Še za kratek sprehod se je vedno redkeje odločal. Kar ga je še vezalo na zunanji svet, je bil le balkon in televizor, pa le tega je vklopil zgolj za poročila ali kakšen prispevek o naravi.

    Vedel je, da mu nikamor več ni treba iti, da je že tam. Zavedal se je tudi, da je veliko poti naredil brez potrebe, da je bil vedno TAM, pa kjerkoli je že bil.

    Ne, dolgčas mu ni bilo. Na balkonu je imel manjši teleskop. Iz stolpnice je bil precejšen del manjšega mesta kot na dlani: cerkev, spominski park (nekdanje pokopališče), magistrat, klavnica - vsi kraji, kjer se je kaj dogajalo. Seveda se je ponoči videlo tudi zvezdno nebo v neizmernem vesolju.
    Edino delo, ki mu je še ostalo, je bilo krmljenje golobov. Škoda se mu je zdelo hrane, ki mu je ostajala, pa nekaj zrnja je tudi kupil. Sostanovalci so se nekaj časa jezili, a so se umirili, saj čudaku ni prišla nobena beseda do živega.

    Beri dalje (463 besed) 1 komentarjev.   
    Zadnjikrat komentirano: 08.29.05 @ 08:26 z Tatjana Malec 
    | More

    Stojčiju - z ljubeznijo Pošlji članek prijatelju po e-pošti Slabovidnim prijazna stran Za tisk prijazna stran 
    nedelja, 28. avgust 2005 @ 06:20 CEST
    Uporabnik: pozitiva

    Dragi mi!

    Tako je bilo:
    V neki vasi, v Ašramu, sta živela samorealizirani učitelj in njegov učenec. Le-ta je z veliko pozornostjo poslušal besede svojega učitelja in se trudil, da bi jim sledil kar se le da natančno. Guru vakjam - dobesedno upoštevanje učiteljevih besed, je bilo za učenca najvišji zakon.

    In kaj mu je guru govoril? Isto kakor vsi svetniki in učitelji govorijo od vekomaj ljudem:
    - V vsakem živem bitju se nahaja atma, posamezna duša je isto kakor Bog sam. V vsakem bitju, ki se premika in v tistem, ki se ne premika, je treba videti Boga.

    Beri dalje (611 besed) 7 komentarjev.   
    Zadnjikrat komentirano: 08.28.05 @ 20:30 z pozitiva 
    | More

    Znamenja peresa in časa Pošlji članek prijatelju po e-pošti Slabovidnim prijazna stran Za tisk prijazna stran 
    nedelja, 28. avgust 2005 @ 06:10 CEST
    Uporabnik: Tatjana Malec

    Ko pisanje ne obvladuje pamet, temveč ga nosi zanos sovraštva in podcenjevanja, pisec pri tem uporablja izraze, ki se ne nanašajo samo nanj, se kolovrat vrti dalje in to je priučena obrt, ki ji pravimo deseminatorstvo in ne duhovnost.

    Kako dostojno upokojiti ideje, ki se kar naprej ponavljajo, da se smiselni naboj tistega, kar je enkrat dvakrat, vendar ne tisoč krat zapovrstjo povedano, ne bo izpraznil.

    Kako doseči, da besede ne bodo postale v rokah deseminatorja nesmisli.

    Kako nagnjenje do spritualnega misticizma poučiti, naj se deseminatorstvo izčisti z novo, čisto, oživljajočo življenjsko silo; kako doseči, da tisto, kar je bilo desetletja v gubah skrito in prikrito kot bolečina, pride bolj izčiščeno na dan, da zasede častno mesto in ne mesto v kotu, v preddverju duha.

    Beri dalje (224 besed) 1 komentarjev.   
    Zadnjikrat komentirano: 08.30.05 @ 08:14 z Tatjana Malec 
    | More

    Ljubezenske pesmi Pošlji članek prijatelju po e-pošti Slabovidnim prijazna stran Za tisk prijazna stran 
    četrtek, 25. avgust 2005 @ 06:02 CEST
    Uporabnik: Psyche

    Sedim za računalnikom in poslušam radio. Pravkar se je odvrtela ena od mnogih ljubezenskih pesmi, ki preplavljajo radijske programe…
    Vem, kdo jo poje, ampak iznenada sem se vprašala… Kdo jo je pa napisal?
    Ste se kdaj vprašali od kod prihajajo ljubezenske pesmi? Kje izvirajo? Kdo jih piše? Kdo so imena, ki se pojavijo ob naslovu v knjižici, ki je priložena zgoščenki?
    Najbolj znano takšno ime je Diane Warren (There You'll Be, How Do I Live?...)…
    Kdo pa sploh je ta ženska? Kakšna je? Je poročena? Samska? S petimi otroki? Dvajsetimi mačkami?
    O piscih ne vemo nič, razen mogoče njihovim imen (sama še te hitro pozabim), in hitro pesem povežemo z izvajalcem, ki pa je izvedbi posodil le glas.
    Ne vemo koliko ur, koliko dni truda je bilo vloženih v teh nekaj minut užitka…

    Beri dalje (125 besed) 0 komentarjev.   
    Dodaj komentar 
    | More

    Deseminatorstvo Pošlji članek prijatelju po e-pošti Slabovidnim prijazna stran Za tisk prijazna stran 
    torek, 23. avgust 2005 @ 06:25 CEST
    Uporabnik: Tatjana Malec

    * Zgodbe iz sebeBralec Pozitivk je pred kratkim v svojem komentarju zapisal Shakespearovo misel: »Nekaj gnilega je v tej deželi Danski«. To mi je dalo misliti. Vprašala sem se kaj je tisto, ki naj bi bilo gnilo. To so težke besede, saj imamo vendarle pravico do svobodnega mišljenja, javne besede, svobodnega svetovnonazorskega prepričanja, verskega, svobode vesti, svobode združevanja, politične opredelitve, itd. Tu ne bi obravnavala z juridične plati tega vprašanja, temveč z vidika zamanskosti nekega početja, ki ga lahko mirne duše poimenujemo deseminatrstvo.

    Čepenje deseminatorja v svojem slonokoščenem stolpu in nasilno predikatorstvo ne dopušča ljudem lastnega razvoja. Ob nestrinjanju s takšnim pisanjem sledi reagiranje, odbijanje udarcev, trošenje energije za neargumentirane polemike in prepire. Kakor koli obračamo je to lahko sindrom, ki dobiva ime enkrat po enem, drugič po drugem uporniku.

    Beri dalje (946 besed) 20 komentarjev.   
    Zadnjikrat komentirano: 08.26.05 @ 15:36 z Tatjana Malec 
    | More

    O ljubezni Pošlji članek prijatelju po e-pošti Slabovidnim prijazna stran Za tisk prijazna stran 
    petek, 19. avgust 2005 @ 06:21 CEST
    Uporabnik: Pozitivke

    Piše: Robert Linar

    Rad bi se pogovarjal o ljubezni. Videti je namreč, kot da se ljudje zanimamo za ljubezen. Skorajda vsi govorimo o njej in prav vsakdo je že kdaj razmišljal o ljubezni. A naj kar na začetku omenim, da razmišljati o nečem ni nikoli stvar sama. Torej je razmišljanje o ljubezni nekaj povsem drugačnega od dejanske, obstoječe ljubezni. Skozi čas smo odkrivali, da se prav vse povezuje z zakoni delovanja, ki veljajo v vesolju. Lahko bi torej rekli, da ima prav vse svojo naravo, svoje življenje. Torej, če se hočemo zares pogovarjati o ljubezni, moramo najprej razumeti njeno pravo naravo. Ne sme ostati le misel. Kaj je torej narava ljubezni? Kakšno je njeno resnično življenje? Če sploh zares obstaja? Zdaj bo verjetno marsikdo porekel, da ljubezen je, da jo čuti ali da jo je že kdaj čutil. Toda kako veste, da je to zares ljubezen? Občutki so prijetni, čutite privlačnost, toda kaj vam daje vedeti, da je to zares ljubezen?

    Nimate nobene primerjave in sploh se ne morete prepričati. Zatorej obstaja velika verjetnost, da ste v popolni zmoti.

    Raziščimo zdaj, kaj se dogaja okrog tako imenovane ljubezni. V naši družbi se takšno napačno razumevanje pojavlja takrat, ko srečamo kakšno osebo, kajne? Takrat govorimo o zaljubljenosti, ki pa ni nič drugega, kot rahla razsvetlitev zavesti. Je izziv, ko srečate določeno osebo. Takšna spontana reakcija vam govori, kdo in kaj v resnici ste. Toda - ker tega ne razumete, začnete ta objekt, to osebo, izkoriščati. Še posebej, ker vaju je vesolje po zakonitosti združilo zaradi preteklih nerazrešenih dogodkov, zakona vzroka in posledice ter zakona privlačnosti. To pogosto imenujemo tudi karmična privlačnost ali usodna privlačnost. Najprej posameznika čutita močno privlačnost, pozneje pa, ko v zavest prodrejo razni občutki in čustva nerazrešene preteklosti, se prične izkoriščanje in nenazadnje trpinčenje drug drugega. Verjetno je povsem jasno, da govorimo pravzaprav o sovraštvu.

    Beri dalje (990 besed) 9 komentarjev.   
    Zadnjikrat komentirano: 08.26.05 @ 14:10 z MIRYAM 
    | More

    Znašla sem se pod plaščem nedeljive svetlobe Pošlji članek prijatelju po e-pošti Slabovidnim prijazna stran Za tisk prijazna stran 
    torek, 16. avgust 2005 @ 06:18 CEST
    Uporabnik: Tatjana Malec

    * Zgodbe iz sebeNekega dne sem stala ob morju in opazila, da me je nebo odelo s plaščem nedeljive svetlobe. To je bila barva, ki je prišla od daleč, da bi živela tu na Zemlji z ljudmi. Nisem ji mogla dati imena, ker enostavno te barve nisem še nikoli videla. Če bi jo danes lahko opisala po spominu in tedanjih občutjih bi rekla, da je bila nebeško modra kot safir, ognjeno jutranja, opoldansko rdeča in večerno zlata. Barva, ki me je odela, je imela vse odtenke mavrice, bila je kot nekakšno razodetje pralepote, ki me je fasciniralo, da se nisem mogla z njeno lepoto več potešiti in z vdihnjenim duhom njene daritve sem občutila novo obliko sle bivanja. Barva je bila polna karizmatičnih moči, v čistem siju je pramaterinsko sijala name, me prižemala k sebi in se kazala v vsej svoji prvobitni materinski dobrohotnosti in blaženosti.

    Tako skrivnostno je izžarevala in me šivala v plašč sprave, miru in ljubezni, da sem se počutila kot bi plavala nad vodno paro in da me njena moč veže in nosi v vsemirske daljave. Odela me je z nezrušljivim redom vesolja in svojim belim ognjem, kakor da bi plapolal nad skrinjo božje navzočnosti. Čutila sem, da je barva ob dotiku mojega telesa doživela svojo bolečino. Ta prabarva , ki se je naslonila name ob morju in me oblačila v svojo tkanino, je bila morda zarja kakšnega kozmičnega angela ali barvno sozvočje, ki je spremljalo šumenje morja onstran občutkov in dražljajev živih bitij. Teh barv svetlobe se nisem mogla dotakniti, niti prejeti jih nisem mogla zaradi vzvišenosti odtenkov, ki so nakazovali nek sestop vsemirske navzočnosti na Zemljo. Jaz sem se podrejala njeni samovolji in zakonom stvarstva.

    Beri dalje (334 besed) 1 komentarjev.   
    Zadnjikrat komentirano: 08.16.05 @ 17:48 z Tatjana Malec 
    | More

      Hitro iskanje  
    Podrobnejše iskanje
     Aktualno  


     Prijava uporabnika ? 
    :

    :

    Nisi registriran uporabnik? Registrirajte se.
    Si izgubil svoje geslo?
     Pomoč  
    Klikni za pomoč pi registraciji.

     Zanimivo branje  


     Mesečni horoskop  

    Klikni sliko za vstop na mesečni horoskop .

    Klikni za ogled horoskopa

     SLIKA TEDNA  

    Klikni sliko za povečavo.

    Klikni sliko za povečavo.

     Druženje  

    Imaš vprašanje?
    Bi se rad pogovarjal?
    Delil znanje z drugimi?

    Vabimo vas, da obiščete različna področja na forumu svet pogovorov.

    Akutalno doma in globalno
    Osebna in duhovn rast

    Zdravje in prehrana
    Knjige & Filmi & Slike & Glasba
    Ekologija in gaja
    Dodaj svojo idejo za boljši svet
    Kje ti (si) lahko danes pomagamo?


     Na liniji so:  
    Gostje: 27

     Vreme  

    Vreme
    Več o vremenu

     Opisi in navodila  

    * Uredništvo

    Pomoč in navodila za obiskovalce Pozitivk
    * Če prijava ne deluje
    * Kje, kaj in kako na pozitivkah
     
    Predlogi, vprašanja, ideje:

    * Vprašanja za uredništvo
    * Ideje in predlogi za boljše pozitivke

    Navodila za članke in dogodke

    * Navodila za objavo člankov na pozitivkah
    * Navodila za objavo dogodkov na pozitivkah

    Opisi Pozitivk in Sončne pošte

    * O Sončevih pozitivkah
    * Namen in cilji pozitivk
    * Sodelujte pri ustvarjanju
    * O Sončni pošti

    Oglaševanje

    * Oglaševanje na pozitivkah
    * Objava dogodkov

    Pozitivke so ustvarjene v GeekLog 1.4.x!

    Sodelujte z nami pri ustvarjanju najboljšega časopisa v Sloveniji.

    Dobrodošli


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2020 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 4,70 seconds