Skozi speče dlani se pretaka na tisoče mojih misli.
Sama nekje sedim in čutim, kako se moj razum dviga v nebo.
Vabi me k sebi in me s šepetom glasu prebuja v globini srca. Molčim.
Tišina je moja molitev, je moj stik in najlepša glasba, ki jo poslušam.
Vedno bolj hrepenim po njej.. Ta svet..

Ljudje vse preveč govorijo, v množičnih kolonah se vije njih glas, pa sploh kaj povejo?
Žalostno je gledati njihovo praznino v očeh, pa čeprav so usta nakopičena besed.. Je le utvara, prevara.. Strah pred nečim.

Izjemno! Monolog, v hitrem tempu, trajajoč dve uri in 25 minut, podprt z gestikulacijo, igro in protiigro, menjavanjem tempa, dvigovanjem in spuščanjem glasu. Kaj podobnega je redko videti in slišati. Toliko o sposobnostih in izjemni koncentraciji igralca Zijaha A. Sokolovića. Sama vsebina avtorske monokomedije CABAres, CABAREI je bila izvajana v srbohrvaščini, kar je dajalo predstavi poseben šarm in pridih eksotike in se je humorno, bolje rečeno s posmehom, ukvarjala z naveličanostjo odnosov dveh zakoncev srednjih let, gledano z moškega zornega kota. Številne, vsakdanje banalnosti, iz katerih se avtor norčuje, nas spominjajo na realnost bivanja in hkrati na, z leti izgubljene iluzije protagonista.

Vzporedno z zgodbo »junaka« monoigre je potekala razprava o državi, demokraciji in ritualnem nasedanju državljanov meglicam, ki jih spuščajo zbanalizirani oblastniki.

Beseda, ki ti vzame vse naenkrat. Misliš, da se to dogaja drugim..tebi se ne more zgoditi. Opazuješ nevpleten..včasih s sočutjem, drugič z jezo...zakaj se to dogaja tvojemu bližnjemu.

Potem se zgodi tebi...TUMOR...ta osovražena beseda, ki pomeni vse ali nič. V trenutku ne veš ne kaj ne kdo si. Nič! Misli ti begajo, strah te je, duši te. Kričal bi in tulil, prosil in jokal. Pa ne pomaga. Zakaj...zakaj jaz? Odgovora ni. Trenutno še nisem v fazi boja...niti ne vem, če bom. Trenutno sem v fazi besa, jeze, strahu, vdaje.

Skrila bi se v kot in tulila do onemoglosti. Zamižala bi in zaspala in se zbudila, ko bi bilo vsega konec in bi opazila, da so to samo grde moreče sanje. Pa niso sanje!!! Vsa čustva naenkrat se borijo v meni....samo tista mirna ne. Treba bo povedati družini. Kako? Kaj naj jim rečem? Gledam v prazno, razmišljam...pa nobenega odgovora.

Ob svetovnem dnevu duševnega zdravja sem se odločila, da je prišel čas, da spregovorim o stigmah, ki nas obdajajo in strašijo. Notranji klic je nastal ob spoznanju, da se na svetu ne bo premaknilo nič dokler ne bomo spregovorili tisti, ki smo na lastni koži občutili panične strahove, depresijo, namerno telesno poškodovanje, poskuse samomorov, etc. In to je moja zgodba, ki bo moja pot k destigmatizaciji vseh zgoraj našetetih strahov in tabujev slovenske družbe.
Moj prvi strah in stigma – o tem ne morem odkrito govoriti in tudi sedaj imam težave kako spraviti vse moje izkušnje na papir, čeprav vemo, da papir prenese vse.

Moj drugi strah in stigma – kaj če me ljudje prepoznajo in se bo o tem razširil glas. Kot vemo, se ljudje raje obrnejo stran kot da bi rekli dobro besedo človeku v stiski, kaj šele, da bi mu priskočili na pomoč.

Piše: Joša Medved:

Diši po pokošeni travi. Z jase med vrtom in gozdom se lepo vidi po dolini. Rad imam kosila za staro mizo na našem dišečem travniku. Solata s polento je odlično teknila in prepustim se občutkom. Ne čutim več telesa, zdi se mi, da lebdim kot majhna osa nad mizo. Še nikoli nisem videl takšne ose: trup ima zeleno-modre barve, zadek pa je rožnat. Pristala je pred menoj na mizi in nemirno stopica naokrog. Sam sem postal ta osa.

Krilca so prozorna in se lesketajo z zlatim odtenkom. Želim pogledati, če ni mogoče bolj rdeče, ali bolj rožnate barve. Razumela me je; nekoliko razširi krilca in vidim, da ima pravzaprav žameten kožušček, zato se barve mehko prelivajo iz rožnate v redečo. Odleti in se mi usede na roko, da bi se lahko pustila občudovati še bolj od blizu. Rahla sapica prinese opojen vonj po magnoliji, s katerim odplava tudi osa naprej na svojem raziskovalnem poletu. Ali ni tudi moje življenje takšen raziskovalni polet?

Znašla sem se med množico ljudi kot tavajoča tujka. Tavala sem in preizkušala meje svojega poguma. Čutila sem se kot tihotapka med mestnimi hišami. Zidovi so pred mano nabrekali in me utesnjevali v ulico. Ulica mi je pomenila izhodišče, da se rešim tesnobe in pridobim od nekje povelje za tekmovanje v labirintu iskanju resnice. Kakor lucidna metafora, kakor svetlobno znamenje, kakor odklepanje z zlatim ključem je zaškrtalo v blokirani ključavnici in odprla so se vrata evokaciji moje čutnosti.

Tlakovana tla ulice so me spodbujala, kajti če je ulica tlakovana pomeni, da nekam vodi, da vodi k nekemu cilju, da je na koncu nek izhod. Samo k izhodu ulice hočem, da zadiham in se osvobodim njenega nadzora. Na prav paradoksalen način se je poigravala moja domišljija na tem sprehodu, ki ga ne morem primerjati z nobenim drugim. Morda se mi bo na koncu ulice odprla nova in še novejša nepoznana s prostranim obzorjem onkraj, nekaj kar predstavlja nepotešno telo eteričnega pričakovanja.

Piše: Miha Jensterle

»Spomni se junakov svoje mladosti, za katerih življenja si trepetal, ko si prebiral njihove usode,« mi Anonymus pošlje pozornost v arhiv.

Odnese me v spomin, v svet vzorov in vzorcev, ki mi jih je, otroku, nudila mestna in očetova humanistična knjižnica. Pred seboj zagledam nabritega Vandotovega Kekca, kako mikasti brezsrčnega Bedanca, spreobrača razočarano Pehto in Mojci pozdravi oči. Zagledam Magajnovega Darkota, kako ga ljubezen vodi mimo smrtonosnih pasti do srca Brkonje Čeljustnika in do svoje izbranke. Spomnim se Finžgarjevega Iztoka, kateremu zlata kletka Bizanca ne odtehta nepodjarmljenosti duše. Ponovno me zanese pravičnost Robina Hooda, ki krade brezsrčnim oholim bogatašem in daruje revnim in trpečim. Z Vinetujevo bratsko dušo pojaham v prerijo. Pred oči mi privrejo zgodbe o neujetem Budi, ki se je bil osvobodil avtoritete tradicije; o ljubečem Jezusu, ki vidi zaslepljenost soljudi in obpušča celo tistim, ki ga mučijo; o modrem Sokratu, ki več od drugih ve le, da si, kar ne ve, tudi ne domišlja, da ve. Z navdušenjem spet zaploskam Gandhiju, ko ga vidim z aktivnim nenasiljem rušiti imperializem Anglije...

To je najbolj žalosten del, ki je zapisan v kmalu izdani knjigi.
Upam, da bo knjiga do konca tega leta ugledala luč sveta in opravila svoje poslanstvo, tako kot ga opravlja vsak izmed nas.

...................................................
Naslednji dan se odpravim v bolnišnico, da se še sama prepričam, če je res vse vredu.
Mama me veselo pozdravi. Na obrazu sploh ni videti, da je bila operirana. Z občudovanjem jo gledam kako je živahna. Kar šla bi nekam.
»Imela sem že fizioterapijo, dobila sem žogice za trening roke. Pa čisto nič me ne boli« vse je spravila v en stavek.

Čudim se volji, čudim se razpletu.
Vesela sem, da je tako.
Resnično!
Mirna oddidem v posteljo.....

Nekoč,
ko odsanjamo vse sanje,
nekoč,
ko tudi upanje presahne,
takrat se bo ustavil čas....

in takrat ne bo več strahu in zablod in skrbi,
ker ne bodo več potrebne.
Takrat šele bo ljubezen zaživela,
vzkipela iz nas,
kjer čaka na čas,
da ji dovolimo se roditi.
Kolikor manj je v nas strahu in pričakovanj,
toliko bolj silna je lahko ljubezen...

Tisočkrat sem se že vprašala kje so meje... Kje so meje moje duše, kje se loči ljubezen od norosti, kje je nesebičnost res nesebičnost, in kje zatajitev sebe. In še tisočrat sem se vprašala do kdaj je razdajanje razdajanje in kdaj prodajanje... In še vsakič ko me bolelo, ko sem iskala odgovor sem vse potlačila v sebe... a vem - sama ne najdem odgovorov, poskušala sem jih najti v sebi, poskušala najti v nebu – a še vedno jih ni, vsaj ne v tisti obliki da bi bila sigurna da so pravi...

Ljubezen – kaj ljubezen sploh je? Strinjala bi se, da mora človek najprej najti stik s samim sabo, najprej vzljubiti sebe...ne živeti zgolj za ljubezen drugih. Že res vse to... A ko srečaš nekoga, nekoga ki ga vzljubiš in misliš, da je tudi on vzljubil tebe – kaj je ljubezen takrat? Ali je ljubezen res to, da ljubljeni osebi pustiš proste vse poti, da ji pustiš svobodo...čeprav sam trpiš ko jo vidiš v objemu drugega/druge? Ali je res “nedozorelo, ljubosumno” če te pogled na to, kako tvoj ljubi odhaja stran zaboli, ali res pomeni, da nisi premagal lastnega ega in ponosa, če te skeli, ko veš, da ni samo tvoj?

Vstopila vsem v prostor mirne negibnosti. Poljub, lahek kakor dih se me je dotaknil. Ne vem kdo mi ga je namenil, vendar čutila sem ga kot topel dih na licu. Morda je tu kakšna povezava med dvema svetovoma, ki ju ločuje čas, sem si mislila.

Na stropu cerkve sem opazila staro gotsko arhitekturo, ki se ni znala osamosvojiti v svoji preteklosti, kajti na njej je v idilični pokrajini bil upodobljen človek, ki živi v sedanjosti in ga poznam. Osupla sem se znašla v kaosu onostranske in tustranske eksistence, saj nisem mogla razumeti ali je slika resnična in ali je resničen obstoj človeka, ki je na sliki upodobljen. Videnje znane podobe človeka naslikanega v preteklosti, ki bi se ga lahko dotaknila, otipala in z njim govorila v sedanjosti, me je vkovalo na mrzel cerkveni tlak, da se nisem mogla ganiti.

Rdeča zavesa. Gledališče. Čas teče in predstava se bliža. Vsi se mrzlično pripravljajo, še zadnji detajli. Stojiš v zaodrju in gledaš. Imaš glavno vlogo. Pripravljal si se že prej, zdaj samo gledaš. In dihaš. Čakaš na začetek. In skozi špranjo v zavesi vidiš, kdo vse se pripravlja na ogled. Vsi, ki ti karkoli pomenijo. Tvoja družina, prijatelji, znanci in še mnogo, mnogo drugih. Zanima jih, kaj bo na vrsti tokrat.

Luči se počasi pogasijo, ves vrvež preneha, ostaneš sam sabo, v temi. Vendar čutiš prisotnost, veš, da so tam, veš koliko ljudi te gleda. Postaviš se na svoje mesto. In začenja se. Slišiš zvok zavese, ki se odgrinja. Še zadnjič vdihneš. Greš noter.

Govoriš, poješ, živiš, čutiš, misliš, … svojo vlogo. In ja, na trenutke pozabiš, da to nisi zares ti. Na trenutke pozabiš, da ljudje okoli tebe igrajo. Samo igraš. In uživaš. Včasih se spomniš na vse te oči, ki te spremljajo. Čutiš kako požirajo vsako tvojo besedo, sledijo tvoj gib in pričakujejo… kaj bo sedaj, kako se bo odločil, kaj bo naredil…Ne razmišljaš o preteklosti. Besede, ki so bile izgovorjene so pozabljene, vsa dejanja obstajajo samo še kot spomin. In nihče ne razmišlja o tem. Vsi samo spremljajo ta trenutek. In čakajo na naslednjega.

Ura je pozna, čas je za počitek, toda ne za mene. Ne zato, ker ga ne bi potrebovala ali si ga želela, sosedje so tisti, ki se ta čas zabavajo in s svojim smehom ter glasno glasbo vdirajo v mojo notranjost. Tisto, kar hočem imeti pod kontrolo in samo zase, je pod vplivom njih, tujcev, ki jih ne sprejemam in ne želim nič skupnega z njimi. Brez mojega dovoljenja si prilaščajo mojo imovino, tako skrbno čuvano in negovano - za Njega.

Ura brahamurte je minila, spet je nisem izkoristila, tako kot jih nisem kar nekaj zadnjih večerov in juter. Jutro, najlepši del dneva, ko sonce vzhaja in ko se zbliža razdalja med iskalcem in Njem. Najbolj spoštovani del dneva, v katerem nima mesta negativna misel, nečisto delo. Leta in leta sem ga negovala, vgrajevala v sebe, ta del dneva in večera - sedaj se moram sprijazniti, da so mi ga vzeli. Bilo je in ni več, ko sem se zbudila in še preden odprla oči, z zahvalo pohitela k Njemu in Mu predala dan, ki mi ga je daroval. V popolnem miru in tišini, v popolnem soglasju sama s seboj in s svetom. Sedaj je temu konec. Ko se noč poslovi in predaja prostor dnevu, skozi stene vdira bumbumbum. Stisne me pri srcu in zakrkne vse v meni, kot bi se hotelo ubraniti pred sovražnikom.

(Zgodba o Primorcih)

Pisatelj France Bevk je napisal mladinsko povest »Črni bratje« okoli leta 1950. Zgodbo je dolgo nosil v sebi in jo naposled napisal in objavil. Ob koncu je dodal naslednji pomenljivi zapis:

»Ta ali oni bralec, ki bo prebral to zgodbo, se bo vprašal: Ali se je to res zgodilo? Že vnaprej mu odgovarjam: Da, res se je zgodilo. Več kot dvajset let je od tega, ko sem videl tiste letake na črnem papirju z Aškerčevimi verzi. Zaradi njih mi je policija naredila hišno preiskavo….

A kmalu se je razvedelo, da je večje število dijačkov pod ključem. In tudi šlo je od ust do ust, da jih pretepajo in mučijo. To bi se še dalo skriti in zatajiti, ker tega ni nihče videl. A skriti in zatajiti se ni dala smrt enega izmed njih. Poslej se je ime »črni bratje«, kakor so se v resnici imenovali, izgovarjalo s sočutjem in spoštovanjem.

...In se mi je prikazal troedin, kot shema ali lapuhljevina, kot ščinkavptič ali sovovina, kot fantom, ali kozogams. Mislil je, da sem boječ, a se nisem bal in je rekel: Šel boš skozi pekel in nebesa brezdanja, netelesno telesen, na konicah mojih žarkov vsevišnje materialnosti, šel boš skoz črno, skoz belo bleščavo, skoz temno, skoz lepo in belo, skoz rdeče in tesno.

Hodil boš v vesolja brezdanju in jezik milosti moje govoril. Potov nazaj ne boš našel. Doslej je bilo tvoje življenje kot sen v tvoji dlani, kot hrustljava avokadijama v svojem lastnem soku. Tvoja lupina je bila le bežna zalivka v moji titualituri. Tvoja vzvišena zariplost ne bo več udarjala na dan v meketajočem šumotu škrgetajočega kraguljškrgeta. Lahko boš videl svoje somračnike vekajoče nad svojo tetoviranostjo števila šeststošestdesetinšestkerebuja, nad svojim odsevom odseva smiselčka, nedoseženčka, klicarja v puščavi puščavniške gore, pulzirajoče v brezdanjo kristalnost vseh vzgibov neizbrisno zapisujočih.

Piše: Miha Jensterle

Kaj pomeni 'karakter'?
In kdo je karaktereno bitje?

V sami besedi 'karakter' se skriva 'bikovska moč', ali ne? Iz nje veje 'nepremagljivost' in 'stalnost'. 'Trdnost'. Zato ‘karakter’ mnogim pomeni človeka, ki gre vedno 'z glavo skozi zid'. Ki se je pripravljen za svoje prepričanje stepsti in celo umreti? Nekoga, ki brezkompromisno teži k določenemu cilju in trmasto, ne glede na posledice in ne glede na ‘sosede’, brani 'svoja' stališča?

Beseda ‘karakter’ zveni torej pozitivno, toda ali je trma in ‘bikovska moč’ res dovolj, da označimo karakter?

Ali je karakterno bitje recimo ‘sveti’ črki ponižen cerkveni dogmatik ali sodnik, ki kljub zavedanju, da je zakon pristranski, izkoristi ‘priliko’ in obsodi nedolžnega, ker je ‘zakon pač zakon’ in revež pač slabotnejši?

Ko smo z nekom, čutimo, da nam veliko pomeni, da ga imamo morda radi, morda smo celo zaljubljeni v njega. Kakšni so občutki na to osebo, ko se nanj spomnimo kasneje?

Razmišljam o človeku in o prijateljici, kakšen odnos sta imela. Pripovedovala je takole:
Spoznala sem ga, ga videvala, bila v njegovi bližini, a v meni ni bilo nikakršne seksualne želje. Bila sva kot znanca, kasneje, kot bežna prijatelja. Vedno več sva vedela drug o drugemu, jaz še več o njemu, saj je rad govoril v podrobnosti, a nikoli seksualnih izkušenj, da bi ga lahko gledala kot moškega.

Nisem čutila kakšne seksualne privlačnosti, ko sem bila v njegovi bližini. Minilo je nekaj mesecev, ko sva se videvala in skupaj učila in postajala vedno bolj sproščena v pogovoru. Počasi sva spremenila tudi temo pogovora in se začela pogovarjati o izkušnjah drugih, ne o najinih. Po telefonu sva bila še bolj sproščena in se nekako navadila na tak odnos. Veselila sem se, ko se je prišel k meni učiti, on pa je tudi vedno večkrat prihajal. Zaupal mi je, da ga je zapustilo dekle in povedal vse podrobnosti. Razlog je bil nesporazumi v komunikaciji in v razlika v letih.

Pogosto se vprašamo kje in kako se odvija naš način doživljanja. Ta vprašanja so bolj pogosta takrat, ko občutimo na sebi težo življenja. Kaj je pravzaprav tisto, ki razločuje zahodnega in vzhodnega človeka, kako lovimo svoje ultrakratke valove svoje sreče in notranje harmonije. Ali obstaja za to kakšen organ, ki s svojim delovanjem v veliki meri vpliva na naše doživljanje sreče ali nesreče? Kako vpliva napredek znanosti in civilizacijski razvoj na razvoj naše zavesti. Kje je sedež naše zavesti?

Namesto starih in srednjeveških skrivnih inteligenc so nastopile eksaktno merljive, izkustveno dane energije, naravoslovci in fiziki so demistificirali nebo, vse je istega izvora, vsemu gospodarijo iste sile in isti naravni zakoni, svetu je zavladal svetovni red komunikacijske in tehnološke dobe, svet je kakor velikanska ura, je kozmični mehanizem, ki deluje pod vplivom vsemirskih zakonitosti in še naprej določa harmonijo. Človek je vse bližje naravi in njenim še neodkritim skrivnostim. Vse to je dalo nesluteno oporo in obenem spodbudo za nastanek in napredek znanosti, ne pa golega filozofiranja, modrovanja, fantaziranja, razvijanja mistike in alkimizma.

Življenjski prostor starca se je skrčil na majhno stanovanje v vrhu stolpnice. Še za kratek sprehod se je vedno redkeje odločal. Kar ga je še vezalo na zunanji svet, je bil le balkon in televizor, pa le tega je vklopil zgolj za poročila ali kakšen prispevek o naravi.

Vedel je, da mu nikamor več ni treba iti, da je že tam. Zavedal se je tudi, da je veliko poti naredil brez potrebe, da je bil vedno TAM, pa kjerkoli je že bil.

Ne, dolgčas mu ni bilo. Na balkonu je imel manjši teleskop. Iz stolpnice je bil precejšen del manjšega mesta kot na dlani: cerkev, spominski park (nekdanje pokopališče), magistrat, klavnica - vsi kraji, kjer se je kaj dogajalo. Seveda se je ponoči videlo tudi zvezdno nebo v neizmernem vesolju.
Edino delo, ki mu je še ostalo, je bilo krmljenje golobov. Škoda se mu je zdelo hrane, ki mu je ostajala, pa nekaj zrnja je tudi kupil. Sostanovalci so se nekaj časa jezili, a so se umirili, saj čudaku ni prišla nobena beseda do živega.

Dragi mi!

Tako je bilo:
V neki vasi, v Ašramu, sta živela samorealizirani učitelj in njegov učenec. Le-ta je z veliko pozornostjo poslušal besede svojega učitelja in se trudil, da bi jim sledil kar se le da natančno. Guru vakjam - dobesedno upoštevanje učiteljevih besed, je bilo za učenca najvišji zakon.

In kaj mu je guru govoril? Isto kakor vsi svetniki in učitelji govorijo od vekomaj ljudem:
- V vsakem živem bitju se nahaja atma, posamezna duša je isto kakor Bog sam. V vsakem bitju, ki se premika in v tistem, ki se ne premika, je treba videti Boga.

Ko pisanje ne obvladuje pamet, temveč ga nosi zanos sovraštva in podcenjevanja, pisec pri tem uporablja izraze, ki se ne nanašajo samo nanj, se kolovrat vrti dalje in to je priučena obrt, ki ji pravimo deseminatorstvo in ne duhovnost.

Kako dostojno upokojiti ideje, ki se kar naprej ponavljajo, da se smiselni naboj tistega, kar je enkrat dvakrat, vendar ne tisoč krat zapovrstjo povedano, ne bo izpraznil.

Kako doseči, da besede ne bodo postale v rokah deseminatorja nesmisli.

Kako nagnjenje do spritualnega misticizma poučiti, naj se deseminatorstvo izčisti z novo, čisto, oživljajočo življenjsko silo; kako doseči, da tisto, kar je bilo desetletja v gubah skrito in prikrito kot bolečina, pride bolj izčiščeno na dan, da zasede častno mesto in ne mesto v kotu, v preddverju duha.

Sedim za računalnikom in poslušam radio. Pravkar se je odvrtela ena od mnogih ljubezenskih pesmi, ki preplavljajo radijske programe…
Vem, kdo jo poje, ampak iznenada sem se vprašala… Kdo jo je pa napisal?
Ste se kdaj vprašali od kod prihajajo ljubezenske pesmi? Kje izvirajo? Kdo jih piše? Kdo so imena, ki se pojavijo ob naslovu v knjižici, ki je priložena zgoščenki?
Najbolj znano takšno ime je Diane Warren (There You'll Be, How Do I Live?...)…
Kdo pa sploh je ta ženska? Kakšna je? Je poročena? Samska? S petimi otroki? Dvajsetimi mačkami?
O piscih ne vemo nič, razen mogoče njihovim imen (sama še te hitro pozabim), in hitro pesem povežemo z izvajalcem, ki pa je izvedbi posodil le glas.
Ne vemo koliko ur, koliko dni truda je bilo vloženih v teh nekaj minut užitka…

Bralec Pozitivk je pred kratkim v svojem komentarju zapisal Shakespearovo misel: »Nekaj gnilega je v tej deželi Danski«. To mi je dalo misliti. Vprašala sem se kaj je tisto, ki naj bi bilo gnilo. To so težke besede, saj imamo vendarle pravico do svobodnega mišljenja, javne besede, svobodnega svetovnonazorskega prepričanja, verskega, svobode vesti, svobode združevanja, politične opredelitve, itd. Tu ne bi obravnavala z juridične plati tega vprašanja, temveč z vidika zamanskosti nekega početja, ki ga lahko mirne duše poimenujemo deseminatrstvo.

Čepenje deseminatorja v svojem slonokoščenem stolpu in nasilno predikatorstvo ne dopušča ljudem lastnega razvoja. Ob nestrinjanju s takšnim pisanjem sledi reagiranje, odbijanje udarcev, trošenje energije za neargumentirane polemike in prepire. Kakor koli obračamo je to lahko sindrom, ki dobiva ime enkrat po enem, drugič po drugem uporniku.