Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20051020145102839

Čas resnice torek, 25. oktober 2005 @ 06:25 CEST Uporabnik: ajetam Ob svetovnem dnevu duševnega zdravja sem se odločila, da je prišel čas, da spregovorim o stigmah, ki nas obdajajo in strašijo. Notranji klic je nastal ob spoznanju, da se na svetu ne bo premaknilo nič dokler ne bomo spregovorili tisti, ki smo na lastni koži občutili panične strahove, depresijo, namerno telesno poškodovanje, poskuse samomorov, etc. In to je moja zgodba, ki bo moja pot k destigmatizaciji vseh zgoraj našetetih strahov in tabujev slovenske družbe. Moj prvi strah in stigma – o tem ne morem odkrito govoriti in tudi sedaj imam težave kako spraviti vse moje izkušnje na papir, čeprav vemo, da papir prenese vse. Moj drugi strah in stigma – kaj če me ljudje prepoznajo in se bo o tem razširil glas. Kot vemo, se ljudje raje obrnejo stran kot da bi rekli dobro besedo človeku v stiski, kaj šele, da bi mu priskočili na pomoč. Družbena stigma – te zadeve se ne dogajajo pri nas doma in tu jih tudi ne toleriramo. Če se to zgodi sosedu mu bomo nudili vso podpro, drugače pa to pomeni sramoto za družino. V bistvu nimajo težav, samo delajo se tako kot, da jih imajo. In če že prepoznamo stisko, jo je potrebno nujno zdraviti s psihiatričnimi storitvami ali z antidepresivi. Govorim o stiskah in ljudeh, ki me obdajajo in se še danes o tem ne pogovarjamo. Nekje je zavito v preteklost, v meglico, v tiho skrivnost, ki nikoli ne pride na plan. V meni pa tlijo in ne izginejo, prisotne so zmeraj, ko se v življenju pojavijo čustvene krize. Takrat udarijo na plan oblečene kot razočaranja ob nepodpori družine, občutki sramu, manjvrednosti, nezaželjenosti, krivde in še bi se kaj našlo. In sedaj moja zgodba - pomanjkanje ljubezni kot posledica ločitve staršev ter nedogovorjenih stikov in še kaj, je v sedmem razredu osnovne šole privedlo do poskusa samomora. Doma so vsem poznanim rekli, da sem se zastrupila s hrano, ko sem za deset dni izginila neznano kam. V odnosih je sledila tišina in še večji občutki krivde (zakaj si to storila, ali nas nimaš rada?) Moja čustva, stiske in občutki so ostali zaprti kot v školjki, nisem vedela kako naj jih izrazim. Ob tem dogodku nisem prejemala nikakršne terapije. Ne takrat in ne potem. Moja terapija je bil moj hobi učenje in šola, tudi risanje in nič več, no saj za kaj več v družini ni bilo denarja. V času odraščanja se je stiska poglobila v vsakodnevno depresijo za pet let in ob tem namerno škodovanje svojemu telesu (kot to danes pravijo – rezala sem se po rokah). Uteha je bil študij in nova znanja. In uteha sem si bila sama, z odkrivanjem drugih obzorij, da sem spoznala, da je sreča v nas samih. Tu ne obsojam nikogar, moja čustva radosti in ljubezni do staršev se niso spremenila, odpustila sem jim vse, saj so v tistem trenutku življenja ravnali kot so to najbolj znali. Ugotovila sem, da je vsak človek lep, če znaš prepoznati iskrico božanskega v njem, ki je prisoten v vsakem živem bitju. Danes sem naredila tri fakultete, imam odlično službo, partnerja in čas je, da spregovorim o tej boleči in mračni izkušnji, ki me preganja od poznega otroštva dalje. Misel na smrt ni nikoli izginila, storiti samomor je najlažje, veliko težje je v svoji krizi prepoznati katere miselne in vedenjske vzorce, katere moraš spremeniti. In se pohvaliti ter si reči da vreden si tega življenja. Komentarji (3) www.pozitivke.net