...In se mi je prikazal troedin, kot shema ali lapuhljevina, kot ščinkavptič ali sovovina, kot fantom, ali kozogams. Mislil je, da sem boječ, a se nisem bal in je rekel: Šel boš skozi pekel in nebesa brezdanja, netelesno telesen, na konicah mojih žarkov vsevišnje materialnosti, šel boš skoz črno, skoz belo bleščavo, skoz temno, skoz lepo in belo, skoz rdeče in tesno.
Hodil boš v vesolja brezdanju in jezik milosti moje govoril. Potov nazaj ne boš našel. Doslej je bilo tvoje življenje kot sen v tvoji dlani, kot hrustljava avokadijama v svojem lastnem soku. Tvoja lupina je bila le bežna zalivka v moji titualituri. Tvoja vzvišena zariplost ne bo več udarjala na dan v meketajočem šumotu škrgetajočega kraguljškrgeta. Lahko boš videl svoje somračnike vekajoče nad svojo tetoviranostjo števila šeststošestdesetinšestkerebuja, nad svojim odsevom odseva smiselčka, nedoseženčka, klicarja v puščavi puščavniške gore, pulzirajoče v brezdanjo kristalnost vseh vzgibov neizbrisno zapisujočih.
Prišel je duh neuničljivi, duh pokrajine njegove in sklonil sem glavo še niže in niže pred duhom petega nespoznavnega v trdnosti, ki se ne skriva v breznih blaznosti, temnozelenih blaznostih svinjsko zapacanih volčjih poti Jungove rane, ampak nakloni svojo milost rešenega spon heksagrama križemkražniku.
Duh je prinesel kri in me z njo vsega pomazal. Vse kosti so bile naenkrat votle in sem lahko letel, letel kot misel skozi vijolične misijone kačakuljastih juh, mimo korepuljastih podkovavin, do TJA in nazaj v mnogokokrato ozvezddedje mojega brega, boječ se, da me v svojem kesanju v najmračnejših katakombah obzorevajočih trohnobo in zaudarjanje gnusnognusnega, ne bi kdo videl bruhajočega svoj žolč smrtonosni, kesanja vraževražjega, vračajoč se v krazmatičnost in mavričnost...”
|
Prijateljeve sanje
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sreda, 14. september 2005 @ 11:07 CEST
tvoje sanje so razprte čudežnemu in nedoumljivemu prehodu iz ne-biti v biti. Na kateri hermenevtični okvir naj se tvoje sanje razpnejo, da bi se vsaj pogojno približale temu, kar se pojavlja kot neznanka duše, očiščena strasti uprta v lepoto, kadar se naslanja nanjo v optičnem labirintu sveta, ki se ji odseva v duši prazen, izražen v težkih metaforičnih zvezah umetnikove imaginacije. Testura videnj v ekranu besed, lastna izročenost neznanemu. Dolge verige metafor, skrajno nabitega zapisa, ki si je podvrgla zapisovalca sanj v razpoloženje, ki razkriva ustvarjalčevo subjektivnost. Jasnost vizije, ki nosi v sebi sporočilo priklenjenosti na življenje zemeljskega plazilca in ptiča, dvojnost pritlehnosti in vzvišenosti, dvojnost veselja in trpljenja, dvojnost negotovosti in gotovosti. Pisatelj ima do vsega pritanjen posluh in nam ga sporoča in napiše z luskami krvavega ptičjega perja.
Ladislav, če gledam tvojo črtico skoz fokus ljubezni zaznam, kako je tvoja umetnost močno priklenjena na življenje. Zares segajoče v srce.
Lep pozdrav in vse dobro
Tatjana