Ko pisanje ne obvladuje pamet, temveč ga nosi zanos sovraštva in podcenjevanja, pisec pri tem uporablja izraze, ki se ne nanašajo samo nanj, se kolovrat vrti dalje in to je priučena obrt, ki ji pravimo deseminatorstvo in ne duhovnost.

Kako dostojno upokojiti ideje, ki se kar naprej ponavljajo, da se smiselni naboj tistega, kar je enkrat dvakrat, vendar ne tisoč krat zapovrstjo povedano, ne bo izpraznil.

Kako doseči, da besede ne bodo postale v rokah deseminatorja nesmisli.

Kako nagnjenje do spritualnega misticizma poučiti, naj se deseminatorstvo izčisti z novo, čisto, oživljajočo življenjsko silo; kako doseči, da tisto, kar je bilo desetletja v gubah skrito in prikrito kot bolečina, pride bolj izčiščeno na dan, da zasede častno mesto in ne mesto v kotu, v preddverju duha.


Kako doseči, da pisanje ne bo postalo klavrno prepričevanje in predikatorstvo, temveč oživljanje in da bo izpovedana misel ostala v sidrišču sredi življenja. Zakaj misli pogosto izgubljajo moralno frekvenco in so potopljene v drugačen svet in drugačne manire, ki so znak kulturne bolezni?

Kako cepiti posameznika za samoumevno samokritičnost in mu dopovedati, da je komendiant in maska ter da je tega dovolj.

Kje najti paneceo zoper iluzije deseminatorja, kako utišati trobentače cenega duha in umiriti tek sladkosnednim vibracijam.

Kako obvarovati človeka pred zaplankanostjo, da se bo človek počutil kot srečen ščurek, brez vpliva vznesenosti deseminatorjev, ki vidijo življenje le z zadnjo stranjo.

Deseminatorstvo je narcisoidna manija, ki nenehno znova retušira svoj lastni ego z rdečo barvo in se kaže kot samokastracija, ki ne dopušča življenju, da bi zaživelo kot polnost, ker ga nenehno prazni in na izpraznjeno mesto postavlja svoj ego, ne da bi življenje zaživelo svoje lastne izkustvene danosti.

Deseminatorstvo izroča ljubezen v neodgovorne roke, ki ne vedo kaj z njo početi.

Noč za nočjo se deseminatorju prikazuje komandir njegove volje, ki ga kliče v zapor, ker naj bi bil prezgodaj izročen svobodi in kruti samotolažbi lastnega ega. Plitkost pa je bila vedno v zgodovini znak bolečih porazov.

In nenazadnje ima človek pravico živeti tisto prisotnost prave besede, ki je ljubezen ter pravo zavedanje in spoštovanje življenja, brez zmede, ki jo ponujajo nekateri maliki lastnega ega.