Tisočkrat sem se že vprašala kje so meje... Kje so meje moje duše, kje se loči ljubezen od norosti, kje je nesebičnost res nesebičnost, in kje zatajitev sebe. In še tisočrat sem se vprašala do kdaj je razdajanje razdajanje in kdaj prodajanje... In še vsakič ko me bolelo, ko sem iskala odgovor sem vse potlačila v sebe... a vem - sama ne najdem odgovorov, poskušala sem jih najti v sebi, poskušala najti v nebu – a še vedno jih ni, vsaj ne v tisti obliki da bi bila sigurna da so pravi...

Ljubezen – kaj ljubezen sploh je? Strinjala bi se, da mora človek najprej najti stik s samim sabo, najprej vzljubiti sebe...ne živeti zgolj za ljubezen drugih. Že res vse to... A ko srečaš nekoga, nekoga ki ga vzljubiš in misliš, da je tudi on vzljubil tebe – kaj je ljubezen takrat? Ali je ljubezen res to, da ljubljeni osebi pustiš proste vse poti, da ji pustiš svobodo...čeprav sam trpiš ko jo vidiš v objemu drugega/druge? Ali je res “nedozorelo, ljubosumno” če te pogled na to, kako tvoj ljubi odhaja stran zaboli, ali res pomeni, da nisi premagal lastnega ega in ponosa, če te skeli, ko veš, da ni samo tvoj?


Ja – to priznanje je iskreno in boleče – mojemu ljubemu nisem dovolj. S tem živim že dobri dve leti, dve leti ko dan ni minil brez misli na to... In v dveh letih se še z nikomer nisem pogovorila o tem...ker je za večino to preveč že v prvem stavku, ob drugem se že vsak obrača stran.... Poskušala sem ga razumeti – in ob tem še vedno ljubiti. Poskušala sem pustiti, da je srečen – čeprav sama nisem bila vedno. A očitanja postajajo preveč – da je problem v meni, ker tega ne morem akceptirati, da jaz nisem na dovolj “visoki” ravni, da bi njegovo ljubezen lahko delila še z drugo. Je res preveč, je res prepolno ega, če si človek želi živeti v miru z ljubljeno osebo, če si želi čutiti, da to osebo osrečuje, da je zanjo pomemben, ne le del sreče. Pravim mu, da Bogu to ni prav...

Pravim mu, da Bog popolno ustvaril ta naš kozmos, od male snežinke pa do nas samih, v mojih sanjah ustvaril tudi neko popolno formo ljubezni (zame družina to)...a noče poslušati, noče razumeti... Noče razumeti, da Bog želi predvsem spoštovanje do tistih, ki jih (ali pa naj jih bi) ljubili. In ko smo že pri spoštovanju – verjetno želi tudi to, da spoštujemo sami sebe? Nekako mi ne gre vidim... Toliko se piše o predanosti, nesebičnosti, o vseh teh stvareh....in trudim se biti vse to... A nekoč sem ob fotografiji razburkanega morja ob nevihti zapisala...NEKJE JE MEJA...Nekje je v nas je meja, meja ki jo postavila naša duša, nekje meja, kjer se vse obrne...In ta meja, ta prelom zame družina. Mlada sem še, vse je še pred menoj.. Živeti tako v nedogled...ne vem ali sem dovolj močna. Premagala sem govorice malega kraja – govorice, ki niso obsojale mene nič manj kot njega. Govorice, ki so obsojale pa niso vedele koliko bridkosti je v njih.

A ti nisi doživel mojih grdih besed, nisi doživel besa, jeze...ja, si pa doživel moje solze – solze zaradi katerih si tudi danes odšel, solze katere te odbijajo – ker tam boš doživel potrditev, da je vse prav, da ravnaš prav, prepričan boš spet, da te omejujem, da ti ne privoščim tvoje sreče...kljub temu da živiš z menoj in veš kolikokrat bi zate dala vse...a sanj ne morem dati. Ja, tu je meja – družina potrebuje oba partnerja. In na tej meji sem se odločila spregovoriti – izpostaviti vse to – ker tudi jaz potrebujem odgovor, ali za moškega res tako težko ljubiti eno žensko, ali je res tako nedozorelo, če me lomi in me strah, da me bo zlomilo? Potrebujem odgovor – toliko ljubezni je še v meni, tako rada bi jo dala tebi – pa res ne vem več, na kateri strani meje sem...