»Spomni se junakov svoje mladosti, za katerih življenja si trepetal, ko si prebiral njihove usode,« mi Anonymus pošlje pozornost v arhiv.
Odnese me v spomin, v svet vzorov in vzorcev, ki mi jih je, otroku, nudila mestna in očetova humanistična knjižnica. Pred seboj zagledam nabritega Vandotovega Kekca, kako mikasti brezsrčnega Bedanca, spreobrača razočarano Pehto in Mojci pozdravi oči. Zagledam Magajnovega Darkota, kako ga ljubezen vodi mimo smrtonosnih pasti do srca Brkonje Čeljustnika in do svoje izbranke. Spomnim se Finžgarjevega Iztoka, kateremu zlata kletka Bizanca ne odtehta nepodjarmljenosti duše. Ponovno me zanese pravičnost Robina Hooda, ki krade brezsrčnim oholim bogatašem in daruje revnim in trpečim. Z Vinetujevo bratsko dušo pojaham v prerijo. Pred oči mi privrejo zgodbe o neujetem Budi, ki se je bil osvobodil avtoritete tradicije; o ljubečem Jezusu, ki vidi zaslepljenost soljudi in obpušča celo tistim, ki ga mučijo; o modrem Sokratu, ki več od drugih ve le, da si, kar ne ve, tudi ne domišlja, da ve. Z navdušenjem spet zaploskam Gandhiju, ko ga vidim z aktivnim nenasiljem rušiti imperializem Anglije...
'Junaštvo je upreti se krivičnosti oziroma krvoločnosti brezsrčnih oblastnikov, se soočiti s krivičnežem in zaščititi šibkejšega,' mi govorijo moji otroški junaki, 'zavojevati, izkoristiti ali izničiti šibkejšega pa je dejanje strahopetca.'
Pogled mi nenadoma uide v našo realnost. V naše sedanje okolje. V 'normalnost' današnjih odnosov 'normalnega' človeka do svojega telesa, do svojega spomina in do obdajajočega okolja.
Opazujem, kako so junaki, katere ljudstvo danes občuduje, popolno nasprotje junakom naše mladosti, ko so borba za svobodo, za netlačenost, za človeško dostojanstvo pomenile največje vrednote. Danes je postalo (spet) 'moderno' in 'normalno' v svojo korist izkoristiti vsako slabost šibkejšega. In veliki si podrejajo manjše.
Turisti hodijo gledat 'velike kulture' in, z zgodovinarji na čelu, danes še vedno občudujejo velike imperije in imperatorje: Aleksandra, Cezarja, Napoleona, Ameriko. Navduševanje turistov nad naropanimi bogastvi v 'lepih' in 'mogočnih' gradovih, grajenih s krvjo podložnikov ali vernikov, mi govori, kako z obiljem zaslepljeni še vedno častijo zlato tele. In dogajanje danes kaže, kako za 'izplen' in življenje v dvoru mnogi radovoljno žrtvujejo otroke. Tako tuje kot svoje.
»Ubiti ali podjarmiti, zasužnjiti, izkoristiti, ponižati šibkejšega, prevarati nevednega je prav gotovo podlo, sadistično dejanje zmedene, duhovno neodrasle nedemokratične osebe,« me iz zatopljenosti reši Anonymus, »ki ga nobena kulturna družba, ki sebe imenuje demokratična in človečna, ne more odobravati. In borba proti tlačenju je edina pravica, ki jo človek sploh ima. Brez te pravice, svoboda nikoli ne more vzcveteti.
Zagovarjata nečlovečen, izkoriščevalski odnos do sočloveka le lovsko-vojaška logika morilcev, ki si okrutno jemljejo pravico nad življenjem/smrtjo sočloveka in živali, in izkoriščevalska živinorejska logika kapitalista, ki si lasti svobodo (čas, pot, prostor) in energijo sočloveka in živali. Tako poljedelska kot tudi ekološka logika pa vzorec razmišljanja: 'Ubij in živel boš!' ter 'Izkoristi priliko izkoristiti slabotnejšega!' prepoznavata kot neživljenskega.
Po poljedelski logiki setve in žetve je vsako dejanje karmično; in se vsako dejanje vrne k izviru tako kot losos pride umret na kraj svojega rojstva, zato si le norec lahko v prihodnost seje semena zla.
Po ekološki logiki: 'Svet je jaz in jaz sem svet,' pa človek, poistoveten z vsem obdajajočim in občutljiv na bolečino celotnega vesolja, tako ali tako ne more več boleti - izkoriščati ali celo ubiti - samega sebe. Ko postaneš celostno bitje in nisi več razdvojen na jaz/okolje, proti sebi oziroma proti Materi Naravi ne moreš več obrniti kopja. Ne moreš ubiti (sebe), izkoriščati (sebe) ali zatirati (samega sebe oziroma) obdajajočega sveta. Niti omejenemu razumu, ki nenehno egoistično išče le korist, obilje, nebesa, nadzor in se izogiba izgubi, lakoti, peklu in neredu, ne moreš več slepo slediti.«
»Toda tudi vegetarijanca,« se mi zazdi, da sem nenadoma našel 'luknjo v sistemu', »ki se je bil odrekel ubijanju in izkoriščanju živali, lakota sili jesti. Ali ubiti rastlino ni ubijanje? In tudi živali ubijajo in jejo drug drugega, ali ne? Poglej le leva...«
»Poglej ti raje sebe, kako rad se šteješ kot del živalskega sveta, kadar ti ta argument ustreza,« me ustavi Anonymus, »toda ali si res domišljaš, da z dokazi iz živalskega obnašanja lahko opravičiš svoje obnašanje in svojo oziroma človekovo krutost?
Sedaj, ko ti to trenutno odgovarja, si se očitno po pravniško postavil 'znotraj' narave, poistovetil celo z zeljem in se postavil za zagovornika nedotakljivosti življenja zelja. A dejansko je, kot je pravniku vseeno za pravičnost, tebi vseeno za zelje, kot tudi za kravo, saj boš, ko pride čas kosila, naročil klobaso z zeljem.«
Zazrem se v lastno dvoličnost in v 'pravniške' sposobnosti našega razuma, da stališča prilagaja svojim potrebam, le da ubrani svoj prav...
»Večina ljudi dejstva,« me spet zagrabi Anonymusov glas, »da je vsakdo med nami le delček narave 'znotraj' 'zunanje' narave, noče dojeti kot dejstvo. Nočejo se videti kot del celote. Nočejo se 'doživeti' kot živali ali zelju enakopomembno bitje
Tudi ti si 'stališče', da je ubiti žival enako kot ubiti zelje, uporabil le kot dober sofist, da si 'izenačil' pomembnost živali in rastline ter tako 'pravno' pred vegeterjancem ubranil svoj 'šnicel' ter zagovoril mesojedstvo; običajno pa se ne dojemaš kot del 'znotraj' narave, ali ne? Tako vreme, pokrajino in soljudi in živali in rastline – naravo običajno doživljaš kot nekaj strašljivega in le redko prijaznega, nekaj, kar je 'izven' tebe, ali ne? In ubiti žival, ko si lačen ali celo sočloveka, če je opravičilo dovolj 'močno' oziroma ko je izplen dovolj velik, se ti zdi 'normalno' oziroma opravičljivo in ti ne greni 'šnicla'?«
Vprašanja zavrtajo vame in v tišino, ki nastane, ko Anonymusov glas obmolkne, se mi zasveti motor dananašnje družbe. In zdi se mi, da ima Anonymus prav. Na nekem nivoju je notranje tudi istočasno zunanje in zunanje notranje...
»Sebe si trenutno,« me Anonimus potegne nazaj v razpravo o slepoti sofizma, »ko je tvojemu namenu trenutno odgovarjalo, 'zagledal' kot del narave, a seveda se v tej 'džungli' ne vidiš kot enakovreden zelju ali mravlji, mar ne? Vidiš se kot višek stvarstva, kot gospodarja naravi, kot junaško bitje, ki se, zaradi svoje tehnologije, ne boji niti leva, zato leva, 'kralja živali', kot najmočnejšega, pred katerim vse šibko trepeta, postavljaš kot merilo junaštva in za zakon stvarstva. S tem Darwina in njegovo evolucijo postavljaš za merilo sveta. In človeka za boga.
A lev, če pogledaš realistično, dejansko sploh ni junak. Vedno si izbere in lovi najšibkejše, slabotne, nikoli se ne spopade s sebi dostojnim nosorogom ali slonom. Zatira in izkorišča – žre le šibkejše.
Toda če že primerjaš človeka in živali, lahko prav gotovo opaziš bistveno razliko, ki na daleč 'štrli' navzven. Raslinojede živali ne ubijajo (razen v navalu strasti ali v paniki, ko jih stisneš v kot), ubijajo le mesojede živali in še te le, da ne umro od lakote. In nobena si ne vzame preveč in ne ubija zaradi ubijanja. Kadar je lev sit, se antilope mirno pasejo v bližini. Šelo ko lakota v levu prebudi agresijo, se umanejo. Živali torej niso pohlepne. Človek pa ubija, poglej le lovce in plačane morilce, tudi iz užitka ali pohlepa. Za dobiček. Za trofeje. In nikoli mu ne izplena ne trofej ni dovolj.
Poglej in opazuj, kako so 'primitivni' severno-ameriški indijanci, zavestni svoje povezanosti z Materjo zemljo in svoje odvisnosti od harmonije vesolja, ubili ravno toliko bufalov, da so živeli siti, 'civilizirani' belci, ki okolje dojemajo ali kot svoje nedotakljivo dvorišče ali kot bojišče za izplen, pa so skoraj iztrebili vrsto.
'Primitivni' Maori v Novi Zelandiji so izbrali eno drevo Kauri med milijoni, izdolbli drevak in se zahvalili Tane Mahutu, bogu dreves in ptic, za darilo. 'Civilizirani' Angleži so prišli, požagali milijone dreves in pustili peščico – za vzorec.
Kdo je torej primitiven? Divjaški? Požrešen?
In kdo prvinski? Naraven? Skromen? Sonaraven?«
»Živali 'rola' lakota, ljudi požrešnost,« me prešine. »Živali jedo, da živijo, ljudje živijo, da lahko žrejo, zbirajo zaloge, uničujejo soseda... In lačni svobode se sužnji ne borijo za nepodjarmljenost, borijo se za pravico požrešnosti. Kakšna zabloda. Kakšna zmeda.«
»V živalskem svetu resda najkrutejši in najmočnejši žre šibkejše,« me pritegne Anonymusov glas, »toda živali nimajo svobodne volje in možnosti izbire, saj morajo sprejeti 'darilo', ki jim trenutno prečka pot; človek pa jo ima. Tako svobodnjo voljo kot možnost izbire. Lahko seveda izbere možnost in ubije ali izkoristi žival ali celo sočloveka. Lahko si izberemožnost, da si podredi manj samozavestna ali nemočna sobitja, jih terorizira in jim krade življensko energijo. A ima na izbiro tudi možnost, da se ubijanju in izkoriščanju in posiljevanju in poniževanju okolja odreče in preneha biti mesojedec, ker se je bil odpovedal predatorskemu obnašanju in lovsko-živinorejskemu nazorju: "Ubij, da boš preživel!". Lahko odklonimo 'masten šnicel' in ugriznemo v 'kislo jabolko', saj dandanes zaradi neubijanja živali nikomur ne grozi več smrt od lakote. Človeštvo z lahkoto pridela zelenjave in sadja za vse zemljane. Tudi za tiste na antarktiki. Vsega je dovolj za skromne...
Človeštvo, če dobro razmisliš, ima v dandanašnji dobi pravzaprav prvič realno možnost prenehanja ubijanja. Ta možnost izbire ne ubiti je človeštvo pravzaprav pripeljala do praga človečnosti, na prag ekološko ozaveščene, vegetarjanske, nenasilne, obzirne, sočustvujoče družbe. In odreči se človečnosti pomeni odreči se svobodi.«
»Toda ali vegetarianec ne ubije zelja, ko mu odreže glavo?« mi razlika med rastlino in živaljo ne da miru. »Ako svet pogledam skozi lakoto, ki me vsak dan grabi, potem je hrana hrana...«
»Spet sva pri zelju. In pri lakoti,« pomolči Anonymus. »Reciva takole. Ker dandanašnji človek še ni dovolj duhovno ustvarjalen in energetsko odprt, da bi ga 'živela' energija ustvarjalnosti, ker se torej še ni bil naučil živeti brez fizične hrane, mora jesti 'nekaj', da mu telo ne umre od lakote. To je popolnoma jasno. A posameznikova svoboda je, da si 'nekaj' sam izbere oziroma da zavrne kot hrano tisto, kar z njegovimi spoznanji ni v skladu.
In spet sva pri izbiri.
Živali nimajo možnosti izbire hrane.Vsaka išče svojo 'usojeno' ji 'mano'. Hrana jim torej, vsaki posebej, določa 'karakter'. In predatorski karakter je agresija. Krvoločnost.
Človek ima možnost izbire.
Lahko si izbere truplo, zelenjavo ali sadje.«
»Ali bi naj ne jedel vsakega po malo?« zaslišim specialiste za prehrano v 'moderni družbi.
»Povej mi,« me ustavi Anonymus, »verjameš tradiciji? Znanosti? Lastnim spoznanjem?«
Zazveni mi v glavi: »Kaj mi o hrani govorijo 'sveti spisi'? Kaj me prepričujejo brezdušni znanstveniki, ki hočejo klonirati človeka in verujejo v evgeniko? Kaj sem spoznal sam?«
»Vsakdo,« me spet iz zmede reši spet Anonymusov glas, »na poti skozi življenje nenehno izbira. In vsakdo tako 'resnice' kot hrano kot svojo prihodnost izbira v skladu s stopnjo lastnega ozaveščenja okoljnega sveta v sebi in, seveda, v skladu z realnimi možnostmi. In stopnja ozaveščenja ljudi je zelo različna. Kaže pa se ozaveščenost edinole v tem, kaj zdaj počnemo in kakšna semena si s svojimi dejanji sadimo v prihodnost. Semena miru. Ali semena vojne.
Mnogi v današnji predatorski družbi še vedno egoistično vidijo le lastne cilje in domet njihove zavesti je domet njihove posesti in 'potreb'. In bolj ko so sami predatorji, bolj jih je strah, bolj so agresivni, več 'rdečega' mesa potrebujejo.
A mnogi že vidijo tudi čez lasten egoistični plot in število humanistov in ekološko osveščenih 'državljanov sveta', ki planeta Zemlje ne vidijo več kot skupek parcel, temveč kot enotno dobrobit, se hitro veča.
Mnogi so se že odpovedali mesu in izbirajo le zelenjavo. Nočejo ubijati in niti posredno prizadevati bolečine okoljnim bitjem. Nekateri že izbirajo le še sadje, saj je sadež edino resnično darilo narave, ki ti pode v naročje, ko je zrelo. Ako poješ sadež, ne poškoduješ drevesa. Prav gotovo je takšna prehrana najbolj ekološka.
Vzrokov za vegetarijanstvo ljudje najdejo veliko, a nekaj je prav gotovo pomembno omeniti. Mnogi iz strahu pred norimi genskimi tehnologi, pred rakotvornimi pesticidi in konzervansi, zahtevajo ekološko pridelano, tehnološko nespreminjano hrano. Mnogi zaradi norih 'kanibalskih' krav in 'kanibalske' perutnine in ptičje gripe postajajo vegetarijanci. A ta odpoved mesu ni odpoved iz sočutja do živih, občutljivih so-bitij - živali, ki kot mi, rade živijo, niti iz spoštovanja življenja in priznanja svetosti obdajajoče narave, temveč zaradi strahu za svojo lastno rit.
A nekaj je prav gotovo. Odpoved mesu je prvi korak k miru in sreči na zemlji. Kajti ko pogledaš rastlinojede živali, lahko opaziš, da so veliko bolj miroljubne od mesojedih, in nasilne so le, ko jih stišneš v kot in jim napad postane 'edina možnost' preživetja. Rastlinojede živali le redko, bolj po nesreči kot namerno, ubijejo drugo žival, medtem ko je mesojedim ubiti 'edina pot'. In nasilje 'way of life'.
'Kar ješ, to si,' govori stara modrost. 'Kar sanjaš, to raste.'
»Spomni se junakov svoje mladosti, za katerih življenja si trepetal, ko si prebiral njihove usode,« mi Anonymus pošlje pozornost v arhiv. 
