Pogosto se vprašamo kje in kako se odvija naš način doživljanja. Ta vprašanja so bolj pogosta takrat, ko občutimo na sebi težo življenja. Kaj je pravzaprav tisto, ki razločuje zahodnega in vzhodnega človeka, kako lovimo svoje ultrakratke valove svoje sreče in notranje harmonije. Ali obstaja za to kakšen organ, ki s svojim delovanjem v veliki meri vpliva na naše doživljanje sreče ali nesreče? Kako vpliva napredek znanosti in civilizacijski razvoj na razvoj naše zavesti. Kje je sedež naše zavesti?

Namesto starih in srednjeveških skrivnih inteligenc so nastopile eksaktno merljive, izkustveno dane energije, naravoslovci in fiziki so demistificirali nebo, vse je istega izvora, vsemu gospodarijo iste sile in isti naravni zakoni, svetu je zavladal svetovni red komunikacijske in tehnološke dobe, svet je kakor velikanska ura, je kozmični mehanizem, ki deluje pod vplivom vsemirskih zakonitosti in še naprej določa harmonijo. Človek je vse bližje naravi in njenim še neodkritim skrivnostim. Vse to je dalo nesluteno oporo in obenem spodbudo za nastanek in napredek znanosti, ne pa golega filozofiranja, modrovanja, fantaziranja, razvijanja mistike in alkimizma.


S tem se je pa začel spreminjati tudi človek. Nekoč romantične sanje so se začele z nervoznostjo hlastavo spreminjati v novo stvarnost, ki ji je geslo čas in denar. Človek kot osebnost je začel izginjati v masi produkcijskih sredstev in njihove občudovane količine. Ves ta sklop pojavov ustvarja znanosti in industrijo, ki jo imenujemo tudi industrijska družba. Le-ta ima svoje začetne pojave v zgodnjem meščanstvu in je začela močno vplivati na pojem naše inteligence, od katere naj bi pričakovali, da bo še najbolj kljubovala vsakdanjem čustvenemu in nravnemu življenju in ravnanju ter vnesla v svoj razvoj tudi živčno naglico z nestrpnostjo, predvsem pa hitro stopnjevano prilagodljivost možgan, s katerimi človek postaja sposoben premagovati vse ovire, ki zahtevajo samodisciplino duha in izredne kombinatorične spretnosti ter hitre odgovore kdo bo močnejši, spretnejši, produktivnejši, zmagovitejši, hitrejši in kdo bo prej zasadil svojo zastavo na drugem planetu.

Kateri je torej tisti organ, s katerim se človek poganja s tako naglico, da bi kar pogazil svojega Stvarnika?

Da, ta organ so možgani, s svojimi posebnostmi. Možgani imajo dve hemisferi. Človek nima le dve hemisferi, temveč se v vsaki hemisferi odvija drugačen način doživljanja.

Leva hemisfera je izrazito razumska, diskurzivna, verbalna, se pravi besedna, produktivna, značilna za zahodno miselnost. Veliki in sposobni govorci, politki, inženirji, organizatorji, projektatnti, računalničarji, načrtovalci komunikacijskih sistemov, matematiki, fiziki, pravniki in podobni poklici so ljudje z izrazito razvito levo hemisfero možgan. To hemisfero možgan pa je razvil zapadni način življenja, ki se mu je človek prilagajal skoz zgodovinski in svoj lasten osebnostni razvoj. Tako kot se nam razvijajo in krepijo mišice, se razvijajo in krepijo tudi možgani. Levo hemisfero imajo bolj razvito zapadni narodi, ki so dosegli višjo stopnjo civilizacije in jih življenje ter rastoča ogroženost sili v vlaganje pošastnih energij, s pošastno hitrostjo in stopnjevano ihto tekmovalnosti za preživetje in ob tem so zapostavili in zanemarili iskanje smisla življenja v globini svojega čustvenega doživljanja.

Desna hemisfera možgan pa je izrazito emocionalna, vizualna, optična, nazorna, intuitivna, meditativna, premišljujoča in vse tisto, ki ji ne gre za materialno produkcijo zunanjih dobrin, temveč predvsem za zavedanje lastnega jaza in njegovih globin, da najdejo svojo srečo in odkrijejo smisel življenju. Desno hemisfero možgan imajo bolj razvito vzhodnjaški narodi, ki že tradicionalno s svojo duhovno naravnanostjo iščejo smisel življenja v odkrivanju svojih globin v emocijah. Desno razvito hemisfero možgan imajo bolj razvito ljudje, ki se ukvarjajo s filozofijo, humanističnimi vedami, pisatelji, pesniki, slikarji in vsi razmišljajoči modreci in vsi tisti, ki jih vodi skoz življenje obzirnost in spoštovanje do vseh bitij in njihovih vrednot.

Človek v tej poti iskanja sreče vedno niha na eni strani med vzhodno in zahodno hemisfero, med produktivnostjo in meditativnostjo, na drugi strani pa zopet vertikalno med živalsko in človeško ravnjo. Komaj človek pride do določene specifično človeške višine in se dvigne nad živalsko, že presega obenem tudi človeško višino in prehaja v nadčloveško, to je v božje območje.

Človek z izrazito razvito levo hemisfero je s svojo ihto stopnjevanja hitorsti razvoja te hemisfere preklical na sebe, na svoje domove, na cesto in široke civilizacijske dežele moderno kugo, ki seka in žanje človeška življenja mnogo okrutneje in številneje kot jih je včasih prava kuga. Človek z izrazito razvito levo hemisfero bo v bodoče znal vse do zadnjega izračunati, razčleniti In preračunati, skokovito bo razreševal in preskakoval nerešene uganke sveta in neodkrite skrivnosti nravnih zakonitosti, ki se mu izmikajo v nevidni svet, pri tem pa ne bo sposoben pogledati vase in v svoje tragično usodno ujetje na nečloveški natezalnici tehničnega napredka.

Sodobni človek je v nenehnem premiku in to z blazno naglico, spreminja se v modernega nomada iskanja diamantov in zlata, pri tem umira na cesti in na perutih z nadzvočno hitrostjo, v svojem jedru pa razodeva globok bivanjski nemir tehničnega človeka. Tak človek je brez notranjega duševnega miru in pogosto ga njegova čustvena neodzivnost spreminja tudi v primitivca, ki prezira in zaničuje človeka, ki je bolj vzhodno naravnan s svojo desno razvito čustveno hemisfero možgan. Civilizacija človeka z bolj razvito levo hemisfero možgan, ki dopusti, da mu desna hemisfera okrneva, pogosto spreminja svoje ravnanje v brezbrižnost, ki vodi tudi nesramnost, ki človeka razčloveči. Po domače rečemo takemu človeku z bolj razvito levo hemisfero, da mu deluje samo hladen razum. In če je temu tako lahko rečemo, da sta desna hemisfera možgan in srce v neločljivi povezavi, čeprav si ležita na diametralni strani. Vendar vlogo, ki jo opravlja desna hemisfera možgan vse preradi pripisujemo srcu. Srce je simbolično sedež čustev, dejansko pa je sedež čustev in čustvenega zavedanja v desni hemisferi možgan. Človek, ki je v komi in mu srce normalno bije, ne čuti, ker je zavest v možganih odklopljena in ne deluje.

Od razvoja desne in leve hemisfere možgan je torej odvisno kakšen bo človek jutrišnjega dne.