Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20050921075751468

Tebi, draga moja mama 7. del sobota, 1. oktober 2005 @ 05:57 CEST Uporabnik: odprisrce To je najbolj žalosten del, ki je zapisan v kmalu izdani knjigi. Upam, da bo knjiga do konca tega leta ugledala luč sveta in opravila svoje poslanstvo, tako kot ga opravlja vsak izmed nas. ................................................... Naslednji dan se odpravim v bolnišnico, da se še sama prepričam, če je res vse vredu. Mama me veselo pozdravi. Na obrazu sploh ni videti, da je bila operirana. Z občudovanjem jo gledam kako je živahna. Kar šla bi nekam. »Imela sem že fizioterapijo, dobila sem žogice za trening roke. Pa čisto nič me ne boli« vse je spravila v en stavek. Čudim se volji, čudim se razpletu. Vesela sem, da je tako. Resnično! Mirna oddidem v posteljo..... Iz globokega spanja me vrže telefon. Počasi še napol v snu iztegnem roko proti telefonski slušalki. »Halo« rečem z zaspanim glasom nekje od daleč. »Lidija.....«glas moje sestre je bil poln obupa, bolečine in zmede. »Kaj je? Kaj se je zgodilo? Povej, takoj!« »Mama je umrla....« te besede so kot težke skale padle na moje srce. Bila sem v trenutku budna in popolnoma iz uma. »Kaaj? Kaj govoriš? Ne, samo tega ne. Ne to ni res! Reci, da to ni res!« v meni je vrelo, postajalo mi je slabo, srce mi je podivjalo. Solze so mi zalivale oči in moči so mi v trenutku pošle. »Ne, ne« sem se prepričevala. Maja je jokala, čakala je na moje besede, jaz pa jih nisem našla. Ni besed, ki bi mogle opisati moj obup, mojo nemoč, mojo zmedo....Ni jih! »Te pokličem nazaj!« je bilo vse kar sem mogla izdaviti. Slušalko sem vrgla na telefon in jokala, jokala. Nič me ni moglo v tistem trenutku ustaviti, niti potolažiti. Nihče mi ni mogel pomagati. Drla sem se skozi solze, želela sem pregnati to težko breme, to bolečino, ta strah. Nisem hotela priznati, nisem hotela dojeti, nič slišati. Skozi solzne oči sem videla zaprepadeni obraz moža in prestrašen obraz sina, ki je pritekel k meni. »Moje mame, tvoje babice ni več! Umrla je! Sem skoraj histerična dejala sinu, ki je nato zbežal v svojo sobo. »Kaj naj naredim? Kaj naj naredim? sem si ponavljala. »Saj to ne more biti res. Najbrž so se zmotili. Moja mama ne more biti mrtva.« Stekla sem iz spalnice, solze so zalivale moj obraz in jaz nisem vedela kaj naj storim. »Kaj zdaj?« Komentarji (0) www.pozitivke.net