Vstopila vsem v prostor mirne negibnosti. Poljub, lahek kakor dih se me je dotaknil. Ne vem kdo mi ga je namenil, vendar čutila sem ga kot topel dih na licu. Morda je tu kakšna povezava med dvema svetovoma, ki ju ločuje čas, sem si mislila.

Na stropu cerkve sem opazila staro gotsko arhitekturo, ki se ni znala osamosvojiti v svoji preteklosti, kajti na njej je v idilični pokrajini bil upodobljen človek, ki živi v sedanjosti in ga poznam. Osupla sem se znašla v kaosu onostranske in tustranske eksistence, saj nisem mogla razumeti ali je slika resnična in ali je resničen obstoj človeka, ki je na sliki upodobljen. Videnje znane podobe človeka naslikanega v preteklosti, ki bi se ga lahko dotaknila, otipala in z njim govorila v sedanjosti, me je vkovalo na mrzel cerkveni tlak, da se nisem mogla ganiti.


Tu se mi je pojavilo vprašanje ali je slika na freski plod božje milosti ali pa posebne človeške nadarjenosti, da je umetnik videl človeka, ki se še ni rodil, ga upodobil v vsej njegovi povzdigujoči čudežnosti do anatomskih podrobnosti in izraznih potez v simbiozi med tedanjostjo in prihodnostjo.

Pred očmi se mi je odprl svet fluidnosti, ki je obdajal upodobljen lik živečega človeka: brzice, slapovi, jezera, gozd in nekakšna rastoča moč narave me je prevzela v freskah. Zdelo so se mi je, da sem zagledala nad sabo nedotaknjen pogled v višji svet, ki me je hotel seznaniti z jedrom nekih novih, povsem neznanih stvari.

Freska je posegala v mojo imaginacijo kot izvirnost ali original žive osebe, rekla bi da se je pojavila nad menoj kot živ duh z notranjim čutom, da vpliva name na poseben, meni nedojemljiv način. Na freski je bil pred stoletij upodobljen obstoj človeka, živečega v sedanjem času. Kako naj si razložim: biti torej živ osebek v času ključnih ontoloških premis, ki vodijo v preteklost, biti živ človek, ki vodi k izvoru svoje biti v sliki na stropu cerkve.

Prostor cerkvene ladje se je kar naenkrat odrekel zemeljski resnici in me očistil vseh radovednosti in strasti. Prvotna disharmonija mojega razpoloženja, ki je vstopila z mokrega deževnega pločnika tistega mračnega popoldneva v prostor, se je zlila v sončno harmonijo povzdigujoče čudežnosti, ki vrže človeka v zamaknjenje.

Prevzelo me je staro stavbarstvo, tisto razmerje med težo in njenimi nosilci – stebri in prečniki. Človeški obrazi in liki na stropu so me povzdignili v čisto estetsko razmišljanje kakšni ljudje so na freski upodobljeni, ki jih ni več in so že zdavnaj umrli. Čudila sem nenavadne zaznave razpršitev in valovanja v svojem duhu. Vendar v igro je vstopil šok, ko sem na freski zagledala poznanega živečega človeka. Saj to vendar ni mogoče, da bi na večstoletni freski bil upodobljen človek, ki živi v sedanjosti in ga poznam

Le kako je umetnik mogel videti bodočo podobo nekoga, ki ga še ni, da je prenesel s svojo ustvarjalno roko njegovo podobo na fresko. To je bil duh, ki je potoval v prihodnosti in iz nje v umetnikovo roko in iz umetnikove roke v njegovo dušo in anticipirano oživel kot bodoči človek na sliki. Umetnik je izpeljal celotno vedenje iz prihodnosti in ga upodobil na sliki. Bodoča smrt se je narisala v videnju svoje bodoče podobe moškega z vidnim poljem nevidnega v očesu. Ustvarjen je nekakšen naklonski kot resničnosti v prihodnosti, bivanje kot potovanje v prihodnost.

Tedaj je pristopil k meni neznanec in mi rekel: »Bog ni vzrok, da je nastala ta prečudovita freska, temveč je sama freska polna nekakšne velike nepojasnjene povzdigujoče čudežnosti, ki poganja nekdanji duhovni utrip v ritem življenja v sedanjosti. Narava sama daje gradivo, ki ga mora umetnik pravilno izbrati in tudi pravilno razporediti v času in prostoru, da gre zares za umetnino. Nato je neznanec izginil v mrak.

Sama pri sebi sem si mislila, da si moram zamisliti tisto Arhimedovo točko, ki mi bo služila kot oporišče za pravilno razlago freske. Rekla sem si: »Mislim, torej sem. Zmagati mora razum in prepričana moram biti v njegovo moč. Odpraviti moram najprej pojem protislovnosti, da se čas vrti nazaj, namesto da bi se naprej. Mogoče pa gre samo za naključje v podobnosti podobe na freski in živečim človekom.«

Vendar sem si pri tem mislila, da je umetnost lepa, le če je misel, ki jo izraža resnična. Podoba človeka na freski pa je preveč resnična, da bi bila izmišljena. Živ človek, ki je upodobljen na freski pa razdvaja racionalnost in domišljijo. Kako naj si razjasnim situacijo z vidika jasnosti in razločnosti? Estetsko čustvo je gotovo boljši sodnik od razuma. Ampak teorija, da s svojimi izrednimi sposobnostmi emocionalnega čustvenega doživljanja uživam v umetnosti bolj kot ob uporabi razuma, me je potolažila. Čustvena jakost je močnejša kot stvarnost. Pomembna je torej psihološka utemeljitev po načinu dojemanja, kako izraziti torej lepoto kot posebnost prihodnosti. Umetnik se je z upodobitvijo freske usmeril v človekovo dušo prihodnosti. Morda je imel tudi vizijo videnja kakšno usodo bo freska izzvala.

Ob takšnem razmišljanju so se mi pred očmi začeli prikazovati energijski vzorci, ki jih ne znam prav opisati. Vizualizacija je naraščala in zlata energija se je začela vrtinčiti okrog mojih podplatov v smeri urinega kazalca. Čutila sem v kosteh te prefinjene energije, ki so se pretakale skozme. Nato se je ta energija spet peljala navzgor od podplatov, gležnjev kolen, skoz stegnjenske kosti po medenici in po hrbtenici navzogr. Čutila sem nekakšno pretakanje elektronov okrog reber, zapestij, okrog čeljusti, v očeh in v celotni lobanji. Vsa sem bila v valovanju zlate energije in si nisem znala pojasniti kaj to pomeni. Kot suha goba sem to energijo zlagala v svoje prazne prostore. V sebi sem čutila zlatega metulja, napolnjenega s svetlobo. Vso pozornost sem usmerila v srce. Globoko sem vdihnila in se sprostila.

Tedaj je vstopil v cerkev moški, ki je bil upodobljen na freski, me nežno prijel za roko in mi ljubeznivo rekel: »Lepota je v svetu podob, ki jih vidimo, razodevajoča svoboda naših notranjih potreb in poduhovljene čutnosti. Opazovanje urejajo želje in tako nastane pred očmi idealna podoba, ki jo projecira naša domišljija.

Jaz sem vedel, da sem ti všeč, zato sem uporabil filozofijo prenosa svojih misli nate. Dojemanje lepega je posebna duševna zmožnost, da vidimo v lepih stvareh svojo ljubezen. Bistvo lepote in umetnosti je igra in jaz sem se igral s tvojimi duševnimi zmožnostmi imaginacije. Iz čutne ženske bom naredil ljubljeno bitje. Pridi, vabim te na kavo!