Nekoč,
ko odsanjamo vse sanje,
nekoč,
ko tudi upanje presahne,
takrat se bo ustavil čas....
in takrat ne bo več strahu in zablod in skrbi,
ker ne bodo več potrebne.
Takrat šele bo ljubezen zaživela,
vzkipela iz nas,
kjer čaka na čas,
da ji dovolimo se roditi.
Kolikor manj je v nas strahu in pričakovanj,
toliko bolj silna je lahko ljubezen...
|
Ko odsanjamo vse sanje...
Prispeval/a: Tatjana Malec dne četrtek, 29. september 2005 @ 12:46 CEST
v času, ki ga sanjamo se rodi naše hrepenenje po času, ki ga nato odsanjamo in se preseli v čas, ko svoj "zdaj" zavestno razširjamo v različno dolge časovne razsežnosti svojega obstoja, v vekotrajnost. Do svoje substance (podstati) pa smo prišli po ovinku, češ da je substanca več kot zavest substance. Če izhajamo iz psihološkega dogajanja pridemo tja samo po in prek zavesti. Anticipirana prihodnost v vektorajnosti pa nas pomirja, saj je hrepenenje ena najlepših stvari, ki jih lahko doživimo. Zato upajmo!
Lep pozdrav
Tatjana
Ko odsanjamo vse sanje...
Prispeval/a: advice dne četrtek, 29. september 2005 @ 14:31 CEST
...Želje podnevi - so (tudi) Sanje ponoči...
Antropogeneza "govori" o dveh temeljnih človeških napakah/slabostih/pasti...: Dvomu in Upanju!?....,
...zato:
"bog" v navadnih ljudeh Spi, počiva...,
v "pesnikih" - Sanja...(se išče, išče...)
v geniju - Živi.
Ko odsanjamo vse sanje...
Prispeval/a: Tatjana Malec dne četrtek, 29. september 2005 @ 16:33 CEST
da, v pesniku sanja in se pred očmi sprevrača v poetiko
LP Tatjana
Ko odsanjamo vse sanje...
Prispeval/a: advice dne četrtek, 29. september 2005 @ 20:26 CEST