Ko smo z nekom, čutimo, da nam veliko pomeni, da ga imamo morda radi, morda smo celo zaljubljeni v njega. Kakšni so občutki na to osebo, ko se nanj spomnimo kasneje?

Razmišljam o človeku in o prijateljici, kakšen odnos sta imela. Pripovedovala je takole:
Spoznala sem ga, ga videvala, bila v njegovi bližini, a v meni ni bilo nikakršne seksualne želje. Bila sva kot znanca, kasneje, kot bežna prijatelja. Vedno več sva vedela drug o drugemu, jaz še več o njemu, saj je rad govoril v podrobnosti, a nikoli seksualnih izkušenj, da bi ga lahko gledala kot moškega.

Nisem čutila kakšne seksualne privlačnosti, ko sem bila v njegovi bližini. Minilo je nekaj mesecev, ko sva se videvala in skupaj učila in postajala vedno bolj sproščena v pogovoru. Počasi sva spremenila tudi temo pogovora in se začela pogovarjati o izkušnjah drugih, ne o najinih. Po telefonu sva bila še bolj sproščena in se nekako navadila na tak odnos. Veselila sem se, ko se je prišel k meni učiti, on pa je tudi vedno večkrat prihajal. Zaupal mi je, da ga je zapustilo dekle in povedal vse podrobnosti. Razlog je bil nesporazumi v komunikaciji in v razlika v letih.


Seveda, sva se pogovarjali s prijateljico, vsako obdobje v življenju imamo drugačne želje, tako moški kot ženska. Nista imela prihodnosti, če sta bila tako različna, kljub temu, da sta kar nekaj časa bila skupaj. O tem sva razvili dolgo razpravo in se strinjali o vseh ugotovitvah, ki sva jih vedeli.

Najlažje je biti pameten za drugega. Lažje je povedati, kaj naj nekdo naredi, saj mi ne nosimo posledic. Čutimo lahko le moralno odgovornost, skrito na dnu srca, če nekomu svetujemo in ga prepričujemo v nekaj, kar se kasneje izkaže, ko nas je upošteval, za hudo zgrešeno.

Ko sva se s prijateljico naveličali biti pametni za druge, sva zaključili pogovor, da pa itak ne veva vsega ozadja, saj ji je povedal le to, kar vidi z njegovimi očmi in čuti sigurno drugače, kot ona.

Čez nekaj tednov sva se ponovno srečali, šli na kavo in sem jo povprašala, kako živi. Povedala je, da vsakič, ko pride on k njej, da se učita, si privoščita nori sex. O, a res, sem odgovorila. Zamahnila je z roko, si popravila dolge bujne lase, ter začela pripovedovati o dogodivščinah in dolgih maratonskih nočeh, ko sta jih preživela skupaj. Ker je tako doživeto pripovedovala, sem si predstavljala in ji nekoliko zavidala. Govorila in govorila je, doživeto, saj je podoživljala vsak njun oh in ah. Včasih sem jo prekinila, da sem vprašala kakšno stvar, da sem lahko sledila. Minila je ura, dve tri, ona je še kar govorila. Bilo je zanimivo res, a imela sem kar že malo dovolj nje in njenega telovadca. Poslovili sva se, se razšli, zvečer pa sem tudi sama premišljevala o tem, da ima pravzaprav srečo, da najde nekoga, ko se tako dobro z njim "razume" in uživa v sladkostih življenja.

Ni minilo več kot štirinajst dni, ko pri meni zazvoni telefon. Pridi k meni, sem sama in mi je dolgčas. Bila sem presenečena, še malo spraševala, nato pa se odpravila k njej.

Hodila je kot vedno samozavestna po stanovanju, izkazovala nežnost svojemu vrhunsko lepemu mačku ter delovala, da je vse lepo in prav, kot mora biti. Nazdravili sva z wiskijem, kar ravno ni bilo v navadi, a vztrajala je, pa sem se strinjala. Le kaj ima za povedati, sem premišljevala in pričakovala, da bom slišala kakšno posebno sexualno zgodbo, ki jo je doživela.

Nagnila se je nekoliko bližje k meni, kot je bilo v njeni navadi, nazdravila s kozarcem, ki sem ga držala v roki in delovala popolnoma samozadostno. Takrat sem prvič slišala njo, njeno iskrenost, besede, ki so prihajale iz dna srca. Pripovedovala je:

"Tip s katerim sem se tako dobro ujela v sexu kot še z nikomer, me je zapustil. Oziroma sem jaz njega, da si ne boš mislila. Zaljubil se je v mene in želel še več. Začel mi je izkazovati čustva, jaz pa sem se ustrašila, da jih bo pričakoval tudi od mene. Nisem bila zaljubljene vanj, nisem ga imela rada, bilo mi je le lepo, saj je užival, ko je gledal mene, ko uživam v njegovih nežnostih, grobostih, pohotnostih in izvirnostih. Veš, dal mi je celega sebe, mene pa je oboževal. Ker pa je hotel še več, da mu dam, kar nisem hotela, sem prekinila odnos in mu rekla, da se ne vidiva nikoli več. Ni mu bilo jasno, nisem mu pojasnjevala, ni me niti veliko spraševal, le odšel je z mojega življenja, kot da ga sploh nikoli ni bilo."

Pogoltnila sem slino, nisem prijateljice nič spraševala, le začudeno sem jo gledala, saj take je nisem poznala. Občutke sem imela mešane, nisem vedela, kaj naj si mislim o zvezi, katero je opisovala s tako vnemo in zanosom.

Doma sem razmišljala o njej posebej in o njemu:
Toliko mi je ona povedala o sebi, toliko let sem jo poznala, nisem pa nikoli slišala, kaj ona čuti, kako doživlja resnično v svoji notranjosti stvari, kako ona "ljubi" in kako ljubezen daje. Naredila sem si bolj jasno sliko o njej, a vseeno pustila možnost, da se motim, ker lahko pove drugače kot doživlja, mogoče pa tudi jaz slišim nekaj drugega, kar želi ona povedati. Premišljevala sem, kako je mogoče, da človek, s katerim se je imela neko obdobje njenega življenja izredno lepo, enostavno odide, za njim pa ne ostane nič. Ni imela nobenega občutka, nič, kot da ga sploh ni sprejela neko obdobje na poti skozi svoje življenje. Nič ne sodim, saj nimam pravice. Ne bom dala ne njega, ne nje v nek okvir in kalup, da sta takšna in takšna, nič. Zapomnila si bom zgodbe, ki mi jih je govorila ter jih sprejela kot del življenja, ki se je nekomu dogajal. Poskušala bom razumeti, da se ljudje spreminjamo, da morda ne kažemo odkritosti, ker se bojimo ranljivosti zaradi pomanjkanje samozavesti, da ima vsak možnost izbire pri stvareh, ki se nam ponujajo in še mnogo modrosti, ki so ta trenutek sprejemljive zame in so na stopnji moje duhovne zrelosti. Zavedala pa se bom, da mogoče sploh ni tako, kot mi je pripovedovala ona, da je bila to le njena projekcija na njun odnos.