NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

nedelja 31-mar
  • Razširjeni vid

  • ponedeljek 01-apr
  • Spekter. 70 let Zbirke UGM

  • sreda 03-apr
  • 22. PRO PR konferenca: vodenje v komunikaciji
  • Znebite se svojih starih telefonov in tablic
  • Med naravo in kulturo

  • sobota 06-apr
  • Veganski golaž na Čistilni akciji ČS Polje

  • nedelja 07-apr
  • Polna luna

  • sreda 10-apr
  • Človek in čas

  • petek 12-apr
  • Mikis Theodorakis: Grk Zorba

  • nedelja 14-apr
  • Razširjeni vid

  • sreda 17-apr
  • Znanja in veščine za uspešno vodenje prostovoljcev
  • Razstava interspace

  • petek 19-apr
  • Ingmar Bergman: Prizori iz zakonskega življenja

  • sobota 20-apr
  • Plečnikova Lectarija

  • sreda 24-apr
  • Zoh Amba »Bhakti«

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Deseminatorstvo   
    torek, 23. avgust 2005 @ 06:25 CEST
    Uporabnik: Tatjana Malec

    * Zgodbe iz sebeBralec Pozitivk je pred kratkim v svojem komentarju zapisal Shakespearovo misel: »Nekaj gnilega je v tej deželi Danski«. To mi je dalo misliti. Vprašala sem se kaj je tisto, ki naj bi bilo gnilo. To so težke besede, saj imamo vendarle pravico do svobodnega mišljenja, javne besede, svobodnega svetovnonazorskega prepričanja, verskega, svobode vesti, svobode združevanja, politične opredelitve, itd. Tu ne bi obravnavala z juridične plati tega vprašanja, temveč z vidika zamanskosti nekega početja, ki ga lahko mirne duše poimenujemo deseminatrstvo.

    Čepenje deseminatorja v svojem slonokoščenem stolpu in nasilno predikatorstvo ne dopušča ljudem lastnega razvoja. Ob nestrinjanju s takšnim pisanjem sledi reagiranje, odbijanje udarcev, trošenje energije za neargumentirane polemike in prepire. Kakor koli obračamo je to lahko sindrom, ki dobiva ime enkrat po enem, drugič po drugem uporniku.


    Ko odpreš internetni medij, ne prideš vselej na dopust, nekateri dobri prispevki še kako angažirajo. Noben človek pa ne more v svoji svobodi pisanja postati neomejeni posestnik absolutne resnice. Vsakemu človeku je dana sposobnost avtorefleksije in človek ne more ostati indiferenten do etičnih vprašanj, ki zadevajo zdrav razvoj človekove osebnosti in resnico biti.

    Vsak človek ima svoj vrednostni sistem, ki se upira poskusom nasilnega prevrednotenja. Človek poišče zavetje tam, kjer je v duhovnosti doma in mu duhovnost nudi varen pristan. Za človeka je običajno dober prispevek tisti, ki zna svoja načela vrednostno eksplicirati in ni usmerjen v samoutemeljevanje avtorja, temveč priznava tudi drugemu pravico do drugačnega mišljenja in prepričanja ter sprejema kritiko, obzirno daje kritiko in le-to samokritično sprejema.

    Pri prepričevanju drugih pa lahko deluje tudi ekonomija daru postati dopadljiv po neki lažji sledljivi poti nekoga tretjega in pri tem ta isti samoutemeljevalec ni sposoben biti kritičen do sebe in spoznati, da je zasidran v protislovje tistega kar govori in tistega kar notranje gradi človeka. V svojem kolonizatorsekm odnosu dušnega pastirstva do drugih, sam se sicer ima za specializiranca absolutne vednosti, spregleda dejstvo, da ideološko podobo deseminatorja lahko oblikuje tudi manipulator, ki zavaja in povzroča blokado resničnega kvalitetnega duhovnega razvoja.

    Ljudem je treba na nenasilen način širiti obzorje, kajti ideje in vzori teže, da ožive v življenju in so velika moč. Včasih je nasilnost zelo prikrita in se rada producira in reproducira kot igra priučene modrosti. Površnost in pretirana predikatorska vnema pri duhovno-kulturnem razvoju vnašata določene slabosti. Pri tem se bralec pogosto vpraša od kod avtor jemlje moč za svojo vlogo ter da učiteljsko trdi to ali ono, ne da bi veliko razmišljal kaj piše in koga posnema ko napiše in nato se vrstijo dejanja, da nekdo toži, nekdo sodi in kako toži in sodi, da utiša odmev drugega..Če se kdo s pisanjem ne strinja in pove svoje argumente, ga deseminator ljubeče izoblikuje v maškerado lastnega poroga nasprotniku. V svojih »martrah« mu vrata leputajo sem ter tja, da svoje predikatrstvo lahko brez odgovornosti prilagaja po mili volji naivnim dušam, ki se nekritično pridružijo čredi deseminatorja in deseminatorju raste perje guruja. Zame je pojem čreda istoveten s pojmom nekritičnost.

    Sestavljanje besedil po vzoru manipulatorja lahko postane manija predikatorja - deseminatorja do manifestiranja njegovih zadihanih in s planinskimi rožami ocvetličenih idej, ki z vodičevo vztrajnostjo in pomočjo priplezajo na vrh stene in se razglašajo za alpiniste duha., brez možnosti bralca, da dobi odgovore na zastavljena vprašanja, ponavljam odgovore, ki bi imeli težo v vrednostnem sistemu človeške logike. Temu bi lahko rekli nasilno poduhovljenje, ki ne dopusti ljudem lastnega razvoja in jih duši v zadušljivi blatni mlakuži z njihovo stisko hrepenenja po kakovostnem duhovnem življenju.

    Primerjava kultur je zaželena, vendar običajno ne vzdrži vsiljevanja. Deseminator, ki uvaja nov standard tuje tako imenovane »duhovnosti« in uspešno tekmuje ne le s popularnim in ekonomskopropagandno reklamiranim prestižem preroštva, temveč tudi kot učiteljstvo absolutne vednosti in obljub rajske sreče, običajno ni zapisan kodi razuma in duha okolja, kjer uveljavlja spreobračanje ljudi in venomer išče nove žrtve. Tak deseminator na vsiljen način poskrbi, da iz mnogih ljudi izpuhtita sok in prijeten duh, pokvari vonje sadežev avtohtonih dreves, ki tako prijetno dišijo in zastrupi njihove naravne barve.

    Tuj nauk, ki se vsiljuje, ni sposoben sprejeti resnico življenja njemu neznanega okolja, ki pomeni željo in potrebo po kakovosti in opravlja neproduktivno funkcijo za ljudi, ki morajo preživeti tudi na duhovni način. Mnogi v tavanju iščejo zavetje ne le v iskanju svoje resnične duhovnosti, temveč tudi v svoji materialni in socialni varnosti, ki je za preživetje prav tako pomembna kakor duhovna rast in varnost. Morda je slednja celo pomembnejša, ker pogojuje ostali dve. Nadomestek »heroinske injekcije« sreče spremeni ljudi v lene kreature in jih odrine med lažne vizijonarje, opijanjene s preroštvom lažne sreče. Do vegetiranja v svetu, ki mu je tuj veter zaprl vrata resničnega kakovostnega, nekoličinsko usmerjenega življenja, ni več daleč. To je običajno le umik iz produktivnega in zdravega duhovnega življenja in tak človek nenehno tvega sebe, da plača odškodnino svojemu guruju z lastno zapeljanostjo in zaslepljenostjo. Takšni spodkopavajo narodu tradicijo njegovega duhovnega razvoja. To so sledljivci iznajditeljev novih idej zaradi lastnih koristi, to so novi inženirji zapeljanih duš, ki jim je resnična stvarnost in preživljanje človeka v potu svojega obraza, kaj malo mar, kar se pokaže tudi v njihovem načinu življenja.

    Za človeštvo so ljudje z dvojnim obrazom najslabša stvar. To so ljudje, ki obstajajo in živijo v svojih slonokoščenih stolpih in preživljajo svoje frustracije v tako imenovanem patološkem stanju narcisizma, iz katerega raste predikatorstvo in deseminatorstvo, ki je v nenehnem prilagajanju sebe najrazličnejšim vlogam. Še preden se tak človek pogleda v ogledalo, mu zrcalna podoba že določa nove vloge, ki ga bodo vodile v iskanju njemu pravšnje utemeljitve o vsem, o čemer tisti trenutek govori ali piše in se predstavlja kot izjemno pomemben, vendar labilen in dvoličen v svoji verodostojnosti. Pri tem pa ni sposoben razrešiti osnove dileme kaj želi povedati, kar bi se lahko razumelo kot za človeštvo razumno in koristno dejanje.Predikativnost oziroma deseminatorstvo dosega ocvetličeno frazerstvo besedotvornosti, ki je samo iluzija, da je nekaj povedano. Sistem je za nekritičnega in neosveščenega človeka dober, ker je lahkoten, ne angažira, ne zahteva ustvarjalnega napora in tako se kolumne lahko polnijo in prebirajo v nedogled, življenje pa teče svojo pot s svojo logiko. Od deseminatorstva pa ni nobene koristi, kvečjemu škoda.

    Biti mora standard, vendar ta standard ima bolezni in napake neplemenite zvrsti. Ker je standard lažen in prirejen zavajanju, ne gane, ne navdušuje, prej sproži sočutje.

    Tatjana Malec

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • Več od avtorja Tatjana Malec
  • Več s področja * Zgodbe iz sebe

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Trackback

    Trackback URL for this entry: http://www.pozitivke.net/trackback.php/200508191659547

    No trackback comments for this entry.
    Deseminatorstvo | 20 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Deseminatorstvo

    Prispeval/a: Pips dne torek, 23. avgust 2005 @ 11:24 CEST
    stojči čitaj ta članek in se uči kaki ne smeš bit....ker ti si to kar piše v tem članku.....boš mogoče manj vsiljiv s svojimi komentarji in posiljevanjem z maharađijem


    Deseminatorstvo

    Prispeval/a: Tatjana Malec dne torek, 23. avgust 2005 @ 12:26 CEST
    Pozdravljen Pips,

    vsakdo od nas se lahko vidi v optiki tega članka, če vsiljuje svoje nazore, prepričanje, nauke in celo svojo zlaganost drugim. Takega človeka je mogoče zaslutiti le v varljivi podobi, ki jo svetu nastavlja ogledalo njegovega delovanja. Izpolni si eno samo preprosto željo, da si napišeš nad računalnik: "BODI POŠTEN!" in če zmoreš to drobno dejanje, si na pravi poti. To opozorilo ima nad računalnikom zapisano prijatelj, ki ga globoko cenim in spoštujem po njegovi odkritosrčnosti in neponarejenosti.

    LP Tatjana


    Deseminatorstvo

    Prispeval/a: opazovalec dne sreda, 24. avgust 2005 @ 11:58 CEST
    Bravo Tatjana!

    Ti si utež za balansiranje, ko pride do pretiravanja.
    Tekst je OK.

    LP



    Deseminatorstvo

    Prispeval/a: Tatjana Malec dne sreda, 24. avgust 2005 @ 18:00 CEST
    Pozdravljen Opazovalec Vinko,

    hvala, da se ti zdi moj prispevek v redu. To pomeni, da si pošten in resnicoljuben človek, saj si v pravem pomenu uporabil Shakespearovo misel: "Nekaj gnilega je v tej deželi Danski!", ki mi je dala misliti, da je nastal prispevek "Deseminatorstvo". Da, tvoja na Pozitivke prenešena misel velikega misleca še kako drži, so potrdili številni bralci s svojimi kritičnimi komentarji. Kjer je ogenj je tudi dim.

    Glede mojega balansiranja in protiuteži na pričujoče dogajanje, pa ne morem biti balanserka in ne protiutež nikomur, ki zavaja in ničemur, kar se vsiljuje proti volji bralcev in se samozvano razglaša za absolutno resnico. Cenim te kot človeka ljubezni, vendar tu je vsaka človeška ljubezen odveč, ker ne odigra svoje vloge. Ljubezen je dobrota, ki vse razume in odpušča, če rodi kesanje in spoznanje, da človek greši, da je v zmoti, da ogroža druge. Če takega kesanja in spoznanja ni in vlada še naprej napuh, ego in brezobzirno ogrožanje drugih z vsiljevanjem nečesa, kar okolica ne sprejema in odklanja, jemanje svobode drugim ter oviranje njihovega svobodnega duhovnega razvoja ter te lastnosti dobijo perje in se še bolj bohotijo ter posiljujejo in dušijo druge, potem je potrebno vedro vroče vode z detergentom in precejšnjo dozo razkužilnega klora, ki takšno onesnaževanje okolja izmije, spere in odplahne ter pusti drugim za seboj čisto pot za njihov razvoj s kvalitetno naravnanimi prispevki in ne takimi prispevki, ki sprožajo samo konflikte med ljudmi. Ne pozabimo: Pozitivke so časopis za duhovno rast in zdrav način življenja! Prizadevajmo si vsi spoštovati to vsebinsko naravnanost Pozitivk.

    Lep pozdrav in vse dobro
    Tatjana


    Deseminatorstvo

    Prispeval/a: Tatjana Malec dne sreda, 24. avgust 2005 @ 22:09 CEST
    Uredništvo Pozitivk,

    samo na vas je kaj boste spustili noter in objavljali in kaj boste zavrnili ter kako boste balansirali in zagotavljali protiutež, o kateri govori Opazovalec Vinko v svojem komentarju. Ta utež se nekoliko bolj učeno v pravnem jeziku imenuje: "uredniška politika in vsebinska zasnova medija".

    Predlagam, da za reklamo Prem Rawatu odprete okno "Prem Rawatov svet" s tem, da vam gospod Prem Rawat in njegovo podjetje vsako reklamo dobro plača in s tem denarjem zagotovite Pozitivkam lektorja. In tako bo volk sit in koza cela. Tisti, ki želijo brati Prem Rawata naj si odprejo "Prem Rawatov svet" in tisti, ki nas on in njegovi nauki ne zanimajo pa beremo prispevke, ki so bolj naravnani naši kulturni tradiciji. To, da so prav vsi prispevki "onesnaženi" s Prem Rawatovimi "psalmi" je pa že preveč. To so vam bralci povedali in vse izgleda tako, da te nadležnosti ne bomo rešeni, če ne boste nekaj ukrenili.

    Tako sem si vzela pravico, da tudi jaz nekaj konkretnega povem o uredniški zasnovi Pozitivk, da ne bodo samo drugi govoroili, čeprav bi "penzionistu", ki je pozabil svoje ime, morda ustrezalo, da bi bila tiho.

    Prepričana sem, da bo Prem Rawatove učence moj predlog razveselil in da bo tudi g. Prem Rawat kaj pripravljen plačati,
    da mu delate reklamo tako kot delajo na TV reklamo za Tuno. Reklama se vedno plača. Nikjer po svetu niso te stvari zastonj. Še za tisti majhen košček zemlje, na katerem imajo pokojniki svoj grob, morajo svojci plačati najemnino, davkarji pa moramo plačevati prispevek za mestno zemljišče nad katerim bivamo in seveda tudi dohodnino. Prem Rawat pa služi, ne da bi naši ljubi domovini primaknil niti en tolar, le z letala si lahko ogleda naše prelestne gore, mesta in vasi, ker bivajo njegove ovčice. In zakaj naj ne bi plačal reklame takšen bogataš, ki se vozi po svetu z avionom in uživa življenje na veliki nogi. To je finančni imperij dragi moji, to ni Caritas ali Rdeči križ. Takšen lep rdeč kvadratek (obvezno malo manjši), kot je "Svet poezije" mu odprite temu gospodu, avtor ali bralec klikne na sliko in lepo vstopi. Pa bo problem rešen. Pozitivkam pa tudi ne daje država denarja kar z lopato, da bi kar tako zastojnkarile, ali ne? Pozitivke rabijo lektorja, založniškega urednika in še marsikaj. Tudi Igorju bi prav prišlo, da bi za svoje delo dobil kakšen honorar, ne pa da zastonj servira Prem Rawatu in še toliko dela mu razni prispevki in komentarji na to temo dajo, da bi bilo res prav, da nekaj dobi.

    Pa ne pozabite na rdeči gumb!

    Lep pozdrav uredništvu in vsem bralcem Pozitivk

    Tatjana






    Deseminatorstvo

    Prispeval/a: Pozitivke dne sreda, 24. avgust 2005 @ 23:45 CEST
    Verjamemo, da ima Prem Rawat že v Sloveniji svojo spletno stran, oz. jo imajo njegovi privrženci. Tako, da mislimo, da ne potrebuje še svoje strani na Pozitivkah. Prav tako verjamemo, da večina bralcev ne želi, da bi Pozitivke postale forum Prema Rawata. In verjamemo, da tudi Prem Rawat ne bi bil pripravljen plačevati reklame na Pozitivkah, ker mu jo njegovi privrženci delajo brezplačno.

    Lep pozdrav

    Uredništvo


    Deseminatorstvo

    Prispeval/a: pozitiva dne četrtek, 25. avgust 2005 @ 01:53 CEST
    Pozdravljena, Tatjana!

    Edini opciji, ki ju ponujaš uredništvu Pozitivk v sprejem, sta branje ali Prema Rawata in njegovih naukov ali branje prispevkov, ki so - kot praviš - bolj naravnani naši kulturni tradiciji. S tem predlogim se absolutno ne strinjam. Največ zato, ker me - žal - naša kulturna tradicija ne more obogatiti za znanje, ki mi manjka, ga pa v obilju premorejo druge, bolj napredne kulturne tradicije. Le kdo je tisti, ki ima pravico odločati o tem, kaj je za ljudi na naših tleh rojene, najboljše? In mu dovoliti ali prepovedati pogledati čez planke?

    V stojčijevih prispevkih, je na njegov značilni način (prisrčno) opevana tako ali drugače le vsebina Ved (če odštejemo res prevečkrat omenjene Ključe).

    Kaj so Vede? Veda pomeni znanje. Vsako znanje, ki ga sprejmemo, je veda, ker je vedsko učenje prvotno znanje. Namenjeno je spoznanju Boga in njegovih stvaritev.

    Vemo, da obstaja duhovno nebo, ki je brezmejno. Obstaja še ena narava, ki je preko manifestacije in nemanifestacije. Vse to želimo spoznati, zvedeti kaj več o tem, kar je onstran našega izkustva, onstran našega eksperimentalnega znanja, onstran delovanja čutov. Toda kako bomo spoznali, da obstaja nebo, kjer so planeti in njihovi prebivalci večni? Bomo eksperimentirali? Seveda to ne pride v poštev. To ni mogoče. Zato si pomagamo z Vedami. Eksperimenti so že opravljeni, stvar je že utrjena. Vse to znanje obstaja, za dosego tega znanja moramo samo spoznati Vede.

    Vede niso zbirka človeškega znanja. Vedsko znanje prihaja iz duhovnega sveta. Drugo ime za Vede je znanje, pridobljeno s poslušanjem. Znotraj našega univerzuma je materialno znanje, z druge strani pa je transcendentalno znanje. Temu se ni mogoče niti približati. Mi ne moremo oditi do konca univerzuma, kako bi tedaj lahko šli v duhovni svet? Če hočemo doseči znanje z lastnimi močmi, s pomočjo nepopolnih čutov, ne bomo nikoli prišli do pravega zaključka. To ni mogoče.

    Na začetku je bilo prvo živo bitje Brahma. On je sprejel to vedsko znanje in ga predal Naradi ter drugim učencem in sinovom, ki so ga prenesli zopet svojim učencem. Na ta način se vedsko znanje predaja prek nasledstva učencev. Prvotno je obstajala samo ena Veda in ljudem je ni bilo treba brati. Bili so tako inteligentni in so imeli tako deber spomin, da jim je za razumevanje zadostovalo enkrat slišati z ustnic duhovnega učitelja. Takoj so dojeli celoten smisel. Pred 5000 leti pa je Vyasadeva Vede zapisal za ljudi naše dobe, Kali-yuge. Vede je razdelil na štiri dele, sestavil je Mahabharato - zgodovino Indije in 18 puran. To je vsa vedska književnost (in Upanisade, ki so del Ved). Zatem je v Vedanta-sutri povzel vse vedsko znanje, kot ga je poučil Narada, njegov guru.

    Vede narekujejo, da moramo, če hočemo razumetu trascendentalno znanje, poslušati avtoriteto, to je duhovnega učitelja - guruja. Kvalifikacija verodostojnega duhovnega učitelja - guruja je ta, da je vedsko sporočilo slišal pravilno in iz pravega izvora. Sicer ni verodostojen. V praksi mora biti čvrsto utemeljen v Brahmanu - Absolutni Resnici. Absolutna Resnica je ta, iz katere vse izhaja. Za Njega je rečeno, da je samorazsvetljen, mi pa razvijamo našo zavest in znanje tako, da sprejemamo znanje od drugih.

    Tako smo spet pri Pozitivkah. Vsak, ki v tem smislu uporablja Vede, dela dobro zase in za svoje okolje, ki je še prevečkrat neupravičeno negativno nastrojeno proti drugače razmišljajočim in čutečim.

    Tatjana, kaj tako slabega vidiš v Vedah, da bi jih morali po tvoje ukiniti?

    Lep pozdrav!


    Deseminatorstvo

    Prispeval/a: Tatjana Malec dne četrtek, 25. avgust 2005 @ 07:46 CEST
    Pozdravljena Pozitiva,

    hvala ti za tvoj komentar, ki si zasluži nekoliko bolj izčrpen odgovor. Želim poudariti, da s kritiko kulture, tudi naše, tu-le na Pozitivkah, ki se nam kaže v takšni ali drugačni obliki, ni nakazana "kriza" kulture ali če hočeš izničevanje starih izročil kulture, marveč smo ljudje, ki o tem razmišljamo in pišemo hkrati ustvarjalci kulture, saj do nje ustvarjamo nek kritičen odnos, ki je rezultat našega osveščenega mišljenja na pragu tretjega tisočletja. Kritika je stalna spremljevalka visoke kulture; brez nje se njena krivulja nikoli ne povzdigne visoko.
    Tu se lahko spomnimo na eleate in megarijce v antični filozofiji, ki so jih imenovali krotilce grškega duha, saj so sproti vse skritizirali, povsod iskali nerešljiove aporije ali miselne zagate. Ta bistrina in ostrina njihovega duha je šele omogočila Platona in Aristotela. In tudi v dandanašnji udobni in cvetoči potrošniški družbi je vselej veliko povodov za kritiko in nezadovoljnost na področju kulture. In tudi na kulturnem področju se nam vsiljuje potrošništvo, zato pa ni vse zlato kar se sveti. Do tega moramo biti kritični in ne sprejemati vsega kot suho zlato. Tu smo pa že pri vprašanju deseminatorstva.

    Menim, da je za nas tudi v tem dogajanju grška miselnost s svojim kulturnim razvojem še zmeraj njabolj poučna in predstavlja za evropskega človeka tradicijo, o kateri sem govorila. V njej poznamo nekako tri stopnje take zaporedne kulturne kritike, ko je človek v avtorefleksiji skušal razumeti dogajanja v naravi in sebe v njej.

    Prvo fulguracijo v grški kulturi pomeni religija. Grški bogovi so antropomorfični in so ogledalo grških kulturnih revolucij in socialnih nemirov. V vsakem bogu je videl Grk samega sebe v novem položaju. Grški bogovi so bili samo na višji ravni živeči Grki, saj so se na Olimpu (najvišji gori Grčije) med seboj prepirali, spletkarili in bojevali, varali in tekmovali. Bili so moralno in fizično tako pomanjkljivi kakor prebivalci na Zemlji.

    Zoper to antropomorfičnost bogov se se dvigale protistruje. Najprej se je obrnila preč od teh, od človeka ustvarjenih bogov, religioznost sama, ki se je začela obračati stran od malikov v mistiko in misterije. Namesto epov, ki opevajo te bogove, se zastopnik eleatov Ksenofan iz teh bogov norčuje, ko pravi: "Če bi imeli junci, konji in levi roke in bi mogli slikati kakor ljudje, bi konji slikali bogove sebi enake, junci pa bogove z rogovi". Namesto tega je učil pravilneje, da je Bog hen kai pan, eden za vse.

    Tako imamo tu prvi tak vzgled, da filozofija, ki kritizira, religije ne odpravlja in ji niti ne škoduje, marveč jo samo čisti in se vsaj po njeni poti dokoplje do pravilnejše misli o Bogu, tako da je kardinalu Nikolaju Kuzanskemu ob koncu srednjega veka Bog samo še sovpadanje nasprotij, ki si v končnem človeškem svetu nasprotujejo, v neskončnem merilu, kjer odpadejo vse nepopolnosti ali neizravnanosti, pa se že zlivajo v skladno celoto. Tako je tudi Feuerbach s svojo kritiko antropomorfičnosti pojma boga religijo samo očiščeval, ne da bi jo zavračal. Bil je telolog po stroki.

    Nadalje je zanimivo dejstvo, da pomeni največjo preobrazbo in avtokritiko kulture prav sredina prvega stoletja pr. Kristusom. V to dobo sodijo in časovno sovpadajo ne samo judovski preroki, ki so strahotno bičali tedanjo judovsko družbo in njeno miselnost in zvečine to plačevali z lastnim življenjem, apak tudi grška filozofija z močnim etično religioznim trendom, Zaratustra, Upanisade in Buda, taoizem in Konfucij. Pri tem je treba omeniti še do tedaj neznani svet Amerike s kulturo Inkov in Majev in smo s temi imeni in njihovimi strujami povzeli resnično vse miselne tokove, ki so navdihovali takratno družbeno ozračje. Vse to se je dogajalo tik pred nastopom krščanstva. Vse to je prenesetljivo sinhrono oblikovalo takratno človeško družbo, ki je bila še manj enotna kot je današnja, a je vendarle v globini teh tokov zajemala iz skupnega religioznega vrelca življenjsko modrost po različnih božjih predstavnikih v človeški podobi.

    Grki so nam najbližji in so nas same do danes najbolj oblikovali s svojo "zahodno" krščansko miselnostjo. Ustvarili so filozofijo, ki se ji pravi teorija mišljenja, ustvarili so umetnost in tudi politično moralo, ko so šli skoz razne oblike vladavine in sproti razvijali njeno teorijo, njene dobre in slabe lastnosti, razvili so pravo življenjsko modrost. Grška politična zgodovina, njene tragedije in podobe bogov, ki so med seboj stalno tekmovali in spletkarili, so bili konflikti za Grke nenehni predmet razmišljanja in nagibi za teorije. Človeško življenje se Grku ni prikazovalo kot harmonični razvoj brez nihanja med viški in padci, temveč kot nepretrgana veriga konfliktov različnih izvorov. Tudi Heraklit je rekel, da je boj oče vsega; hkrati pa mu je vedar gospodar vsega bojevitega spreminjanja logos, smotrni moralni zakon, ki mu je vse podložno. Naš obstoj je samo križišče teh tokov, poti navzgor in navzdol. Vsi človeški konflikti pa imajo zadnjo krenino v oblasti, pravzaprav v želji in volji po oblasti. Volja po oblasti pa je tako kot spolna sla "živalska" dediščina. Ob tem dodamo, da so si stari Grki celo bogove predstavljali kot nenehno sprte tekmece za nadoblast, potem lahko takoj spoznamo, da smo tu neizogibno nekaj na meji živalskosti, kljub vsej apotezi človekovih in tekmovalnih prizadevanj. Zgodovina beleži samo 263 let brez krvavega vojskovanja. Česar podobnega ne srečamo pri nobeni živalski vrsti, tam je njihov boj omejen na potešenje gladu in za tekmo med dvema samcema, kateri bo dobil samico. Torej boj za preživetje vrste. Žival je v vsej svoji napadalnoti neprimerno bolj strastna kakor bi si mogel človek zamisliti, vendar pri živali ne gre za nobeno sovraštvo, poprejšnjo zamero ali maščevalnost. Iz tega sledi, da se ljudje bojujemo za simbole, za idologije, za sisteme, ki so proizvod človekove simbolične, zavestne misli razuma, ne pa gonske, instinktivne nezavedne napadalnosti; potem moramo reči, da ima človekova bojevitost izvor v zavestnem razumu in njegovi simbolični misli. Že prvi bratomor med Kajnom in Abelom, čeprav na njivi, se ni bil samo za njivo, za zemljo, ampak za simbolični dim, ki se ni hotel dvigati v nebo. Bil je boj za nebo, ne za zemljo. Takšen boj bijemo pogosto tudi mi avtorji in bralci na Pozitivkah.

    Po svoji duhovni plasti in višini smo napčrtovalci in uporniki, revolucionarji, delavci in načrtovalci in v tem tekmovalci. Golo ravnanje brez načrtnosti ni delo. Človek je delovno bitje in načrtovalec prihodnosti in s tem tudi homo sapiens.

    Človek je torej jedel od drevesa spoznanja in to je njegov izvirni greh, ki ga spremlja skozi vse pramene časov.

    Tako so bogovi starih kultur, ki jih tudi ti posredno omenjaš v svojem komentarju, mogočni in obenem bogovi mogočnih na Zemlji. Ti bogovi so postavili tudi nadzorno instanco in meje. Bogovi so bili oblast nad oblastjo. Ti so lestvico nadrejenosti in podrejenosti na Zemlji le še bolj utrdili, ne da bi jo odpravili ali vsaj znižali. Močnejši je obenem boljši, ne pa obratno. Boljši je obenem močnejši, čeprav so si močnejši redno osvajali ravno to logiko sebi v opravičilo. Na tem je slonelo plemstvo, boljša družina, kar pomeni isto kakor bogatejša in močnejša. Na tem izročilu sloni tudi delo sodobnih gurujev, ki izkazujejo z raznimi modrovanji svojo moč in ustvarjajo lestvico nadrejenosti in podrejenosti na določenem segmentu družbene stvarnosti.

    Toda ob bogovizh in za njimi so nastopali v vseh ljudstvih filozofi in preroki, ki so stavili enačbo "boljši" je močnejši pred preizkušnjo vesti, ki se ji ne more izmakniti noben človek, niti najmočnejši ne. To je vest, ki je božji glas v človekovi zavesti.

    Podobno religiozno izkustvo kot protitok tekmovalni in zavojevalni volji po moči srečujemo v vseh velikih svetovnih religijah: Bog Mojzesove postave si je izvolil za svoje ljudstvo nemočno judovsko pastirsko srenjo; bramani in drugi preroki so odkrivali in oznanjali čudovito izkustveno področje in moč nenasilne askeze, Kristus je v pridigi na gori premaknil zorni kot človeštva v sahtološke in apokaliptične daljave. Zato je zgodovinska zmaga krščanstva hudo in nepredvidoljivo ambivalentna. Ni namreč prenehalo rimsko cesarstvo, kakor so predvidevali in kakor je bilo videti, marveč je trajalo še naprej, seveda v drugi obliki (rimsko cesarstvo nemške nacije vse do leta 1805), toda zdaj so bili kristjani njihovi vladarji, ki so prevzeli moč in oblast. Žal pa kristjani morajo zdaj zmeraj bolj spredvidevati nekaj, česar prej niso pričakovali, da namreč prevzemajo nase odgovornost pred svetovno zgodovino.

    Zavest, da svoje naloge svetovne zgodovine niso rešili, je spremljala in še spremlja krščanski "Zahod" skoz dve tisočletji in se je v raznih časih izrojevala celo v hilistinih gibanjih nekdaj in danes. Taka gibanja so vselej izraz kulturne krize, ki nastaja ravno na krščanskih tleh. Sekularni dedič te krščanske zavesti je duh napreka v modernem času. Duh napredka posega nazaj na miselno bogastvo antične grške kulture in pri tem vsaj delno obide krščansko miselnost in njen kulturni zaklad.

    In tako bi lahko še naprej razglabljali o naši kulturi in kulturni tradiciji, vendar naj bo za danes dovolj, pa drugič naprej.

    Lep pozdrav z željo, da bo naša prava blaginja in sreča dosegljiva samo na črti kvalitativnega, v red moralnih človeških vrednot in dolžnosti do njih, vpetega razmišljanja in pisanja. Iz tega pa ni izvzeto pisanje in duhovno razmišljanje na Pozitivkah.

    Tatjana





    Deseminatorstvo

    Prispeval/a: Tatjana Malec dne četrtek, 25. avgust 2005 @ 07:57 CEST
    Uredništvo Pozitivk,

    seveda z vašim odgovorom ste me odpravili in obglavili mojo genialno misel kar z levo roko. Jaz mislim, da Prem Rawat bi kar rad plačeval objavo prispevkov na Pozitivkah, če pa Pozitivke ne želijo postati glasilo Prem Rawata je pa druga plat medalije. V tem primeru se z Uredništvom absolutno strinjam in ga podpiram v njihovih prizadevanjih. Njegova spletna stran drži, da obstaja, vendar ta spletna stran ima le sliko gospoda Prem Rawata, kar pa dvomim, da je za slovenske ovčice dovolj. Kaj pa slika Guruja? To manjka! In dokler te slike na Prem Rawatovi strani ne bo ob njegovem boku, bodo Pozitivke oblegane, da je kaj, saj Pozitivke ne morejo kar tako reči: "Prepovedujemo ti, da nas ljubiš!"

    LP Tatjana


    Deseminatorstvo

    Prispeval/a: Tatjana Malec dne četrtek, 25. avgust 2005 @ 08:08 CEST
    Uredništvo Pozitivk,

    oh, križana gora, končno smo dosegli Amen! Aleluja!

    LP Tatjana


    Deseminatorstvo

    Prispeval/a: Pozitivke dne četrtek, 25. avgust 2005 @ 08:47 CEST
    Kje smo kaj dosegli???

    Uredništvo


    Deseminatorstvo

    Prispeval/a: Tatjana Malec dne četrtek, 25. avgust 2005 @ 12:04 CEST
    Uredništvo Pozitivk,

    poslovnilno pismo vendar, pisano v pozni nočni uri, ki je pretreslo celo Slovenijo in tudi Prem Rawata, da se je milo razjokal in poslal na Pozitivke obliž.

    Wolfgang Wenger (Apokalipsa 83):

    Ob zadnji strani časa

    V hiši diha se zrak še vedno meša z zrakom in svetloba se previdno vrine med vrstice, na katerih leži roka ali javorov list kot beseda, kot bi ležala drugje, kot bi ne obstala ne tu ne tam.

    Lep pozdrav in uživajte

    Tatjana


    Deseminatorstvo

    Prispeval/a: Tatjana Malec dne četrtek, 25. avgust 2005 @ 12:46 CEST
    ZNAMENJA PERESA IN ČASA

    Ko pisanje ne obvladuje pamet, temveč ga nosi zanos sovraštva in podcenjevanja, pisec pri tem uporablja izraze, ki se ne nanašajo samo nanj, se kolovrat vrti dalje in to je priučena obrt, ki ji pravimo deseminatorstvo in ne duhovnost.

    Kako dostojno upokojiti ideje, ki se kar naprej ponavljajo, da se smiselni naboj tistega, kar je enkrat dvakrat, vendar ne tisoč krat zapovrstjo povedano, ne bo izpraznil.

    Kako doseči, da besede ne bodo postale v rokah deseminatorja nesmisli.

    Kako nagnjenje do spritualnega misticizma poučiti, naj se deseminatorstvo izčisti z novo, čisto, oživljajočo življenjsko silo; kako doseči, da tisto, kar je bilo desetletja v gubah skrito in prikrito kot bolečina, pride bolj izčiščeno na dan, da zasede častno mesto in ne mesto v kotu, v preddverju duha.

    Kako doseči, da pisanje ne bo postalo klavrno prepričevanje in predikatorstvo, temveč oživljanje in da bo izpovedana misel ostala v sidrišču sredi življenja. Zakaj misli pogosto izgubljajo moralno frekvenco in so potopljene v drugačen svet in drugačne manire, ki so znak kulturne bolezni?

    Kako cepiti posameznika za samoumevno samokritičnost in mu dopovedati, da je komendiant in maska ter da je tega dovolj.

    Kje najti paneceo zoper iluzije deseminatorja, kako utišati trobentače cenega duha in umiriti tek sladkosnednim vibracijam.

    Kako obvarovati človeka pred zaplankanostjo, da se bo človek počutil kot srečen ščurek, brez vpliva vznesenosti deseminatorjev, ki vidijo življenje le z zadnjo stranjo.

    Deseminatorstvo je narcisoidna manija, ki nenehno znova retušira svoj lastni ego z rdečo barvo in se kaže kot samokastracija, ki ne dopušča življenju, da bi zaživelo kot polnost, ker ga nenehno prazni in na izpraznjeno mesto postavlja svoj ego, ne da bi življenje zaživelo svoje lastne izkustvene danosti.

    Deseminatorstvo izroča ljubezen v neodgovorne roke, ki ne vedo kaj z njo početi.

    Noč za nočjo se deseminatorju prikazuje komandir njegove volje, ki ga kliče v zapor, ker naj bi bil prezgodaj izročen svobodi in kruti samotolažbi lastnega ega. Plitkost pa je bila vedno v zgodovini znak bolečih porazov.

    In nenazadnje ima človek pravico živeti tisto prisotnost prave besede, ki je ljubezen ter pravo zavedanje in spoštovanje življenja, brez zmede, ki jo ponujajo nekateri maliki lastnega ega.

    Sestavila: Tatjana Malec


    Deseminatorstvo

    Prispeval/a: Pozitivke dne četrtek, 25. avgust 2005 @ 12:57 CEST
    Še vedno nič jasno.


    Deseminatorstvo

    Prispeval/a: Tatjana Malec dne četrtek, 25. avgust 2005 @ 19:58 CEST
    Patologije:

    Vsak trdovratno nasilen in manično vsiljiv deseminator in predikator ima klinično diagnozo. Pravijo mu: "pacient deseminator in predikator. Lahko pride tudi do "okužbe" s kverulenco (tožbarstvo, tarnjanje, jedikovanje). Takemu pravijo pacient kverulant (tožbar, vsiljivež, sitnež). Takšne patologije potrebujejo posvet z zdravnikom, ker se pacient običajno ne zaveda svojih motenj, ki so neprijetne za okolje. Zahtevajo pa tudi veliko razumevanja od okolja, kjer se motnje pojavljajo.

    Toliko v pojasnilo k mojemu prispevku.

    Tatjana


    Deseminatorstvo

    Prispeval/a: Tatjana Malec dne četrtek, 25. avgust 2005 @ 20:02 CEST
    Se vidi, da še ne obvladate ključev.


    Deseminatorstvo

    Prispeval/a: Tatjana Malec dne petek, 26. avgust 2005 @ 06:39 CEST
    Pozdravljen Pips,

    tvoje komentar je dobro opozorilo. Nekje med vrsticami komentarjev berem:

    "O, ti far,...." podcenjujoče nagovarja duhovnike ; piše o Miranu, da bi mu zmanjšal vrednost, da nima sposobnosti premakniti zavest ljudi. To sposobnost pa ima samo živi mojster Maharaji.

    Jaz pa pravim, da je je to težka oblika diskriminatornega deseminatorstva in podcenjujočega predikatorstva. Verjetno ne gre samo za manično deseminatorstvo kar tako, temveč za nekaj več, verjetno za politično organizirani linč kristjanov.
    Naj poskusi tako napadati muslimane, pa si ne upa, ker bi mu ponoči kdo vrat prerezal. Le kristjani so kot božje ovčice tiho in vse potrpijo, zato si upa.

    K temu bi dodala razmišljanje:

    Takole ko berem razne nestrpne in pogosto tudi sovražno nastrojene prispevke v zvezi s krščansko religijo, sem razmišljala kaj te ljudi žene naprej, da se izrekajo o drugem eksistencialnem »modusu vivendi« drugače mislečih na takšen neprimeren, pogosto primitiven in tudi sovražen način. Da so neverujoči ateisti, vemo. Vendar pri tem sem se spraševala v kakšni obliki se pri nas pojavlja, oglaša in deluje ateizem.

    Ateizem dobiva razsežnosti ideologije, zato ker se ne pojavlja zgolj kot svetovnonazorska opredelitev posameznika s pravico do neverovanja, temveč deluje tudi organizirano v vlogi napadanja verujočih in hoče s svojimi prikritimi politčnimi sredstvi in cilji reducirati družbeno zavest in filozofijo na marksistično ontološko pojmovanje družbene stvarnosti z vsemi idejami, ki se hočejo restavrirati kot nekdanje sovraštvo do drugače mislečih in se zato od klerikalizma, ki izrablja vero za politične namene, ne razlikuje. Nad verujočimi se kar naenkrat pojavijo razmere, kot da bi bile povsem odtrgane od ustavnih svoboščin pravice do veroizpovedi in verskega združevanja, več kot jasno pa je, da te razmere ustvarjajo čustva ljudi, ki jih nekateri radi razpihujejo.

    Ateizem je redukcionizem, ki hoče po stari shemi družbeno zavest prevesti na odsev nekdanjega pojmovanja državnega gopodinjstva in normirane družbene biti, hkrati in odklanja resnico, da je bistvo človeka enotnost predmetnosti in subjektivnosti hkrati. Verovanje je zgodovinski pojav človeškega kulturnega razvoja in izhaja iz lastnega duhovnega spoznanja vsakega posameznika. Torej izhaja iz njegove subjektivnosti, ki je sestavni del družbene zavesti, ki naj se kaže kot objektivna resnica.

    Zavest človeka ne more biti reducirana na politične razmere in politično klimo ter oligarhijo, ki želi ljudstvu vladati, zato je v središču pozornosti proces osvobajanja slehernega, v katerem konkretni subjekt producira družbeno stvarnost bodisi kot nevernik ali vernik in je sam v njej historično produciran ali reproduciran.

    Pri tem pa ateist pogosto služi kot subjekt politiki orktodoksne levice pri doseganju njenih političnih ciljev ter izpolnjuje s svojim ideološkim ateizmom politično funkcijo in udejanja propagandno akcijo odkritega napadanja verujočih, kar pa ni šteti več zgolj kot njegovo svetovnonazorsko opredelitev, temveč kot politično delovanje, ki seje nestrpnost.

    Klerikalizem je bil veliko krat tarča političnih obračunov, nikoli pa nisem zasledila, da bi o ateizmu kot politični ideologiji nestrpnosti pri nas kaj več razpravljali. Obe skrajni meji delovanja pa razkrajata enotnost naroda ter sejeta nestrpnost in sovraštvo med ljudmi.

    V sodobnem pojavljajočem se ateizmu, zlasti med mlajšimi, je značilna teoretična redukcija, ki vidi svoj fenomen v kontinuiteti namišljenega socialnopolitičnega napredka neverujočih v ospredju s svojimi političnimi idejami, ki pogosto rušijo etičnost, ker se hočejo prek delujočega ateizma restavrirati z vsemi svojimi starimi napakami in prilaščanjem svobode drugim. Ateizem v funkciji politike se torej na zelo vulgaren način odziva in napada verujoče in Cerkev kot institucijo ter zlorablja neverska čustva za svoje ideološke obračune z verujočimi češ, da so ideje in nauki Cerkve in vernikov konservativni, nesodobni in zastareli, ne da bi pri tem ateizem utemeljil etičnost svojega nazorskega prepričanja, ki je samo odsev politike, ne pa tudi etičnosti človekovega delovanja.

    Govoriti o družbeni stvarnosti in zavesti, ne da bi se ji nakazala nova razvojna smer etike in strpnosti, je početje, ki ruši pridobljene vrednote na določeni stopnji razvoja in zapušča za seboj vakuum. Naša kultura ima svoje korenine v krščanskem etosu, ki predstavlja zavest časa. Človek sedanjega časa potrebuje totaliteto človeškega izkazovanja življenja tako socialno-družbeno, etično kot duhovno. Lastno človekovo prepričanje naj eksistira kot notranja nujnost posameznika ob zavesti slehernega, da človek drug drugega potrebuje brez predznaka kaj je kdo po svojem nazorskem prepričanju.

    Lep pozdrav

    Tatjana


    Deseminatorstvo

    Prispeval/a: stojči dne petek, 26. avgust 2005 @ 08:37 CEST
    In kaj je srčece od Tatjane hotelo povedati? :)

    ---
    stojči


    Deseminatorstvo

    Prispeval/a: Tatjana Malec dne petek, 26. avgust 2005 @ 12:40 CEST
    Pregovor pravi, da se več muh ujame na žlico medu, kot na škaf kisa. Vendar tudi najmanjša žlička medu, ki so ga čebele nabrale na ekološko oporečni livadi in si prizadevajo z ocvetličenim srcem sladkati nalito grenčico, utegne škoditi. Zato ne sprejemam niti kapljice medu, ki bi gobezdalu utegnila škoditi. Si rajše sama nalijem čistega vina!

    Kar sem zapisala, sem mislila! Vrata mi niso leputala sem ter tja.


    Deseminatorstvo

    Prispeval/a: Tatjana Malec dne petek, 26. avgust 2005 @ 15:36 CEST
    Jaz še nikoli nisem slišala, da bi kdo izrekel tako lepe besede hvaležnosti Maharaji, kot jih je danes izrekel Miha K. Miranu Zupančiču. Ta-le Miran pa more zares nositi iskre v krilih svojih božjih besed, ta tako-le neti požare v ljudskih srcih.

    LP Tatjana


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2024 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 0,59 seconds