Bralec Pozitivk je pred kratkim v svojem komentarju zapisal Shakespearovo misel: »Nekaj gnilega je v tej deželi Danski«. To mi je dalo misliti. Vprašala sem se kaj je tisto, ki naj bi bilo gnilo. To so težke besede, saj imamo vendarle pravico do svobodnega mišljenja, javne besede, svobodnega svetovnonazorskega prepričanja, verskega, svobode vesti, svobode združevanja, politične opredelitve, itd. Tu ne bi obravnavala z juridične plati tega vprašanja, temveč z vidika zamanskosti nekega početja, ki ga lahko mirne duše poimenujemo deseminatrstvo.
Čepenje deseminatorja v svojem slonokoščenem stolpu in nasilno predikatorstvo ne dopušča ljudem lastnega razvoja. Ob nestrinjanju s takšnim pisanjem sledi reagiranje, odbijanje udarcev, trošenje energije za neargumentirane polemike in prepire. Kakor koli obračamo je to lahko sindrom, ki dobiva ime enkrat po enem, drugič po drugem uporniku.
Ko odpreš internetni medij, ne prideš vselej na dopust, nekateri dobri prispevki še kako angažirajo. Noben človek pa ne more v svoji svobodi pisanja postati neomejeni posestnik absolutne resnice. Vsakemu človeku je dana sposobnost avtorefleksije in človek ne more ostati indiferenten do etičnih vprašanj, ki zadevajo zdrav razvoj človekove osebnosti in resnico biti.
Vsak človek ima svoj vrednostni sistem, ki se upira poskusom nasilnega prevrednotenja. Človek poišče zavetje tam, kjer je v duhovnosti doma in mu duhovnost nudi varen pristan. Za človeka je običajno dober prispevek tisti, ki zna svoja načela vrednostno eksplicirati in ni usmerjen v samoutemeljevanje avtorja, temveč priznava tudi drugemu pravico do drugačnega mišljenja in prepričanja ter sprejema kritiko, obzirno daje kritiko in le-to samokritično sprejema.
Pri prepričevanju drugih pa lahko deluje tudi ekonomija daru postati dopadljiv po neki lažji sledljivi poti nekoga tretjega in pri tem ta isti samoutemeljevalec ni sposoben biti kritičen do sebe in spoznati, da je zasidran v protislovje tistega kar govori in tistega kar notranje gradi človeka. V svojem kolonizatorsekm odnosu dušnega pastirstva do drugih, sam se sicer ima za specializiranca absolutne vednosti, spregleda dejstvo, da ideološko podobo deseminatorja lahko oblikuje tudi manipulator, ki zavaja in povzroča blokado resničnega kvalitetnega duhovnega razvoja.
Ljudem je treba na nenasilen način širiti obzorje, kajti ideje in vzori teže, da ožive v življenju in so velika moč. Včasih je nasilnost zelo prikrita in se rada producira in reproducira kot igra priučene modrosti. Površnost in pretirana predikatorska vnema pri duhovno-kulturnem razvoju vnašata določene slabosti. Pri tem se bralec pogosto vpraša od kod avtor jemlje moč za svojo vlogo ter da učiteljsko trdi to ali ono, ne da bi veliko razmišljal kaj piše in koga posnema ko napiše in nato se vrstijo dejanja, da nekdo toži, nekdo sodi in kako toži in sodi, da utiša odmev drugega..Če se kdo s pisanjem ne strinja in pove svoje argumente, ga deseminator ljubeče izoblikuje v maškerado lastnega poroga nasprotniku. V svojih »martrah« mu vrata leputajo sem ter tja, da svoje predikatrstvo lahko brez odgovornosti prilagaja po mili volji naivnim dušam, ki se nekritično pridružijo čredi deseminatorja in deseminatorju raste perje guruja. Zame je pojem čreda istoveten s pojmom nekritičnost.
Sestavljanje besedil po vzoru manipulatorja lahko postane manija predikatorja - deseminatorja do manifestiranja njegovih zadihanih in s planinskimi rožami ocvetličenih idej, ki z vodičevo vztrajnostjo in pomočjo priplezajo na vrh stene in se razglašajo za alpiniste duha., brez možnosti bralca, da dobi odgovore na zastavljena vprašanja, ponavljam odgovore, ki bi imeli težo v vrednostnem sistemu človeške logike. Temu bi lahko rekli nasilno poduhovljenje, ki ne dopusti ljudem lastnega razvoja in jih duši v zadušljivi blatni mlakuži z njihovo stisko hrepenenja po kakovostnem duhovnem življenju.
Primerjava kultur je zaželena, vendar običajno ne vzdrži vsiljevanja. Deseminator, ki uvaja nov standard tuje tako imenovane »duhovnosti« in uspešno tekmuje ne le s popularnim in ekonomskopropagandno reklamiranim prestižem preroštva, temveč tudi kot učiteljstvo absolutne vednosti in obljub rajske sreče, običajno ni zapisan kodi razuma in duha okolja, kjer uveljavlja spreobračanje ljudi in venomer išče nove žrtve. Tak deseminator na vsiljen način poskrbi, da iz mnogih ljudi izpuhtita sok in prijeten duh, pokvari vonje sadežev avtohtonih dreves, ki tako prijetno dišijo in zastrupi njihove naravne barve.
Tuj nauk, ki se vsiljuje, ni sposoben sprejeti resnico življenja njemu neznanega okolja, ki pomeni željo in potrebo po kakovosti in opravlja neproduktivno funkcijo za ljudi, ki morajo preživeti tudi na duhovni način. Mnogi v tavanju iščejo zavetje ne le v iskanju svoje resnične duhovnosti, temveč tudi v svoji materialni in socialni varnosti, ki je za preživetje prav tako pomembna kakor duhovna rast in varnost. Morda je slednja celo pomembnejša, ker pogojuje ostali dve. Nadomestek »heroinske injekcije« sreče spremeni ljudi v lene kreature in jih odrine med lažne vizijonarje, opijanjene s preroštvom lažne sreče. Do vegetiranja v svetu, ki mu je tuj veter zaprl vrata resničnega kakovostnega, nekoličinsko usmerjenega življenja, ni več daleč. To je običajno le umik iz produktivnega in zdravega duhovnega življenja in tak človek nenehno tvega sebe, da plača odškodnino svojemu guruju z lastno zapeljanostjo in zaslepljenostjo. Takšni spodkopavajo narodu tradicijo njegovega duhovnega razvoja. To so sledljivci iznajditeljev novih idej zaradi lastnih koristi, to so novi inženirji zapeljanih duš, ki jim je resnična stvarnost in preživljanje človeka v potu svojega obraza, kaj malo mar, kar se pokaže tudi v njihovem načinu življenja.
Za človeštvo so ljudje z dvojnim obrazom najslabša stvar. To so ljudje, ki obstajajo in živijo v svojih slonokoščenih stolpih in preživljajo svoje frustracije v tako imenovanem patološkem stanju narcisizma, iz katerega raste predikatorstvo in deseminatorstvo, ki je v nenehnem prilagajanju sebe najrazličnejšim vlogam. Še preden se tak človek pogleda v ogledalo, mu zrcalna podoba že določa nove vloge, ki ga bodo vodile v iskanju njemu pravšnje utemeljitve o vsem, o čemer tisti trenutek govori ali piše in se predstavlja kot izjemno pomemben, vendar labilen in dvoličen v svoji verodostojnosti. Pri tem pa ni sposoben razrešiti osnove dileme kaj želi povedati, kar bi se lahko razumelo kot za človeštvo razumno in koristno dejanje.Predikativnost oziroma deseminatorstvo dosega ocvetličeno frazerstvo besedotvornosti, ki je samo iluzija, da je nekaj povedano. Sistem je za nekritičnega in neosveščenega človeka dober, ker je lahkoten, ne angažira, ne zahteva ustvarjalnega napora in tako se kolumne lahko polnijo in prebirajo v nedogled, življenje pa teče svojo pot s svojo logiko. Od deseminatorstva pa ni nobene koristi, kvečjemu škoda.
Biti mora standard, vendar ta standard ima bolezni in napake neplemenite zvrsti. Ker je standard lažen in prirejen zavajanju, ne gane, ne navdušuje, prej sproži sočutje.
Bralec Pozitivk je pred kratkim v svojem komentarju zapisal Shakespearovo misel: »Nekaj gnilega je v tej deželi Danski«. To mi je dalo misliti. Vprašala sem se kaj je tisto, ki naj bi bilo gnilo. To so težke besede, saj imamo vendarle pravico do svobodnega mišljenja, javne besede, svobodnega svetovnonazorskega prepričanja, verskega, svobode vesti, svobode združevanja, politične opredelitve, itd. Tu ne bi obravnavala z juridične plati tega vprašanja, temveč z vidika zamanskosti nekega početja, ki ga lahko mirne duše poimenujemo deseminatrstvo. 
