(Zgodba o Primorcih)

Pisatelj France Bevk je napisal mladinsko povest »Črni bratje« okoli leta 1950. Zgodbo je dolgo nosil v sebi in jo naposled napisal in objavil. Ob koncu je dodal naslednji pomenljivi zapis:

»Ta ali oni bralec, ki bo prebral to zgodbo, se bo vprašal: Ali se je to res zgodilo? Že vnaprej mu odgovarjam: Da, res se je zgodilo. Več kot dvajset let je od tega, ko sem videl tiste letake na črnem papirju z Aškerčevimi verzi. Zaradi njih mi je policija naredila hišno preiskavo….

A kmalu se je razvedelo, da je večje število dijačkov pod ključem. In tudi šlo je od ust do ust, da jih pretepajo in mučijo. To bi se še dalo skriti in zatajiti, ker tega ni nihče videl. A skriti in zatajiti se ni dala smrt enega izmed njih. Poslej se je ime »črni bratje«, kakor so se v resnici imenovali, izgovarjalo s sočutjem in spoštovanjem.


Poznal sem nekatere izmed njih. Ne takrat, ko so bili skoraj še otroci, temveč pozneje, ko so bili že fantje in celi možje. Enega sem spoznal v ječi, druge v internaciji, tretjega pa v partizanih. Radi so se spominjali tistih dni.

Ostali so zvesti svojim sanjam in so jih pomagali uresničevati s puško v rokah.

Morda bo kateri izmed njih bral mojo zgodbo in poreče:«Saj ni bilo prav tako in več nas je bilo…« To vem! Pisatelj ne hodi za junaki svojih povesti z zapisnikom in fotografskim aparatom, da bi ujel vsak prizor in zapisal vsako besedo. To bi bilo dolgovezno in dolgočasno. Pisatelj posname samo smetano. In česar ni videl in torej ne ve, dopolni s svojo domišljijo. Zapiše na primer: «Peter je stopil na most in zaklical: »Živela svoboda – in dvignil pest proti fašistom«. Ta Peter se morda ni imenoval Peter, temveč Janez ali Matevž; tudi morda ni stal na mostu, temveč na trgu, na cesti ali na balkonu. Kako mu je ime in kje je stal je postransko, poglavitno je, da je zaklical »Živela svoboda!« in fašistom pokazal pest, ne da bi se zmenil za posledice. Tako je tudi s »črnimi brati« v moji zgodbi«, navaja pisatelj France Bevk in nadaljuje: »Če so imeli drugačne lase in drugačne nosove, kot sem jih opisal, prava reč! Nas zanima, da so bili še skoraj otroci, a so čutili krivice, ki so jih delali fašisti našemu ljudstvu v Slovenskem Primorju, in da so se tem krivicam tudi uprli. Če se jim ni posrečilo zanetiti splošnega upora, o katerem so drzno sanjali, niso bili za to nič manjši junaki. Bili so iskra, ki je z drugimi iskrami tlela in tlela, da se je slednjič zanetil požar splošne vstaje in je prišlo osvobojenje.

Da ne bi bilo pozabljeno, sem prijel za pero. Spomin na »črne brate« naj živi vsaj v teh vrsticah. Ta zgodba naj nam tudi obudi misel na desettisoče naših rojakov za mejami, ki še danes živijo z enako tesnimi občutki, kot so živeli naši dijački. Učimo se iz nje kako hudo je narodu, ki ne živi na svobodi In kako moramo ljubiti domovino in iz ljubezni do nje tudi umreti – kot Jerko«.

Član bratovščine »črni bratje« je bil tudi moj oče Ivan Gašperčič (*21.3.1913 + 06.09.1969). O »Črnih bratih« mi je pogosto pripovedoval. Dr. Mira Cenčič iz Šempetra pri Gorici mi je telefonirala, da raziskuje »črne brate« in da piše o tem knjigo. Povedala mi je, da je v Arhivu Republike Slovenije našla seznam »črnih bratov« iz leta 1930. Povedala mi je, da je med njimi na seznamu tudi moj oče. O svojih mladostnih spominih mi je oče pogosto pripovedoval . Iz spomina sem izbrskala marsikatero pripoved iz tega obdobja in jo povezala z zgodbo pisatelja Franceta Bevka. Oče mi je pokazal tudi v kateri kaverni pri Soči so se »črni bratje« sestajali. Vsi dogodki pisatelju Francetu Bevku niso bili povsem znani.

Oče mi je opisal nekatere dogodke, ki se jih še živo spominjam in jih bom opisala. Glede na to da je pisatelj France Bevk, ki je zgodbo o »črnih bratih« prelil v mladinsko povest, sedel v istem času od leta 1942 do 1943 v goriškem zaporu kot moj oče, dopuščam veliko verjetnost, da sta se pisatelj Frane Bevk in moj oče o »črnih bratih« pogovarjala v zaporu. Nekatere vzporednice iz Bevkove povesti se prekrivajo z junaki in s pripovedjo mojega očeta. Pisatelj France Bevk navaja, da je poznal nekatere izmed njih. Ne takrat, ko so bili skoraj še otroci, temveč pozneje, ko so bili že fantje in celi možje. »Enega sem spoznal v ječi, drugega v internaciji, tretjega v partizanih«, navaja pisatelj Bevk. Moj oče in France Bevka pa sta bila sočasno od leta 1942 – 1943 v ječi v Gorici in verjetno sta se o tem pogovarjala, saj če drugje ne, so se Primorci srečevali na dvorišču zapora, kjer so bili izpuščeni na zrak in so imeli priliko spregovoriti o svojih spominih.

Korenine iz katerih je pognala bratovščina »črni bratje« je treba iskati globlje v zavesti teh mladih ljudi in njihovih zavednih primorskih družinah. Še kot otroci so ti mladeniči rasli ob topli materini besedi in v družinskih okoljih, kjer so se v posledici fašističnega terorja izoblikovala posebno zavedna čustva do svoje materinščine. Že majhni otroci so v šoli odkrili nasprotnika, ki jih ponižuje zaradi mehke slovenske govorice in drugačne narodnosti.

V Gorici so bile slovenske šole prepovedane. Prepovedano je bilo govoriti v materinem jeziku. Italija je po okupaciji Julijske krajine leta 1918 vodila raznarodovalno politiko do Slovencev. Moj ded in oče ste mi pripovedovala, da se je poitalijančevanje priimkov začelo že leta 1919, ko so prešla ozemlja bivše Avstro – Ogrske monarhije Dalmacija, Istra in Primorje) pod suverenost Italije. Že tedaj so na deda pritiskali italijanski nacionalistični krogi zaradi trgovine pod firmo slovenskega priimka Gašperčič.

Solkan se je tedaj preimenoval v Salcano, Svetogorska ulica pa v Via Monte Santo.Tedaj je v Italiji še vedno veljal cesarjev odlok, ki je dovoljeval spremembo priimka v posebno pomembnih primerih. Kot takšne so Italijani tolmačili dejstvo, da je ozemlje bivše Avstro –Ogrske monarhije prešlo pod Italijo in da se za to morajo poitalijančiti tudi slovenski priimki. Ded Jožef Gašperčič in babica Marjuta Grosar nista popustila pritiskom in dovolila, da bi jima poitalijančili ime in priimek. Tri leta potem, ko je prenehala veljati avstrijska zakonodaja z uveljavitvijo italijanske zakonodaje leta 1923, so italijanske oblasti 10. oktobra 1926 sprejele poseben zakon, ki je dovoljeval brezplačno vrnitev ali spremembo priimka. Tedaj so za vsa k Italiji priključena mesta, kamor je spadal tudi Solkan, pripravili sezname priimkov, ki naj bi po mnenju takratnih oblasti imeli italijanske korenine. Zlasti v šolah so se vršili pritiski na »tuje« dijake in študente, ki bi se morali asimilirati v italijansko kulturo in menjati priimke tujega izvora. Tako so na trgovce, obrtnike, uradnike, dijake, študente in na ostale plasti prebivalstva vršili pritiske politične in tudi ekonomske narave. Mnogi ljudje so se pasivno vdali v usodo zaradi ekonomskega obstoja, da niso izgubili dela ali bili kako drugače prikrajšani in preganjani.

Dokumentarno pričevanje o poitalijančenju slovenskega rodbinskega priimka Gašperčič
najdem v vpisu v zemljiški knjigi pri vložku št. 52. k.o. Solkan pri vpisu določenih knjižnih pravicah na ime svojega očeta, ki so ga že mladoletnega preimenovali iz imena Ivan Gašperčič v ime Giovanni Gasperini, deda pa v Giusepe na mesto Jožef, pradedovo ime pa so preimenovali iz pokojnega Jerneja v Bartolomeo. Ta dejstva izpričujejo, da niso ljudi izsiljevali le zaradi ekonomske in socialne odvisnosti, temveč so kar po uradni dolžnosti sami menjavali priimke in imena v uradnih knjigah, da bi tako izbrisali identiteto slovenskega življa na ozemlju, priključenenem k Italiji.

Oče mi je povedal, da so od šolskih ustanov in tudi od župnijskih uradov italijanske oblasti zahtevale, da se spremenijo neitalijanska imena in priimki. Tako so tudi njemu ob vstopu v šolo v Gorici poitalijančili njegov priimek in ime, kar ga je usodno spremljalo vse življenje.

Ti mladeniči so postajali sovražno nastrojeni do potujčevanja in vseh oblik raznarodovanja, ki so jih občutili v njim tuji šoli, kajti s šolskim letom 1923/1924 se je začelo na Goriškem naglo ukinjanje slovenskih šol in fašisti so pregnali domači jezik iz uradov, cerkve in občevalnega življenja. Samo najbolj pogumni so odkrito in samolastno razpravljali o teh vprašanjih in se uprli terorju na način, kot so znali in vedeli glede na svoje izkušnje in mladost. Za razumevanje tedanjega časa je treba poznati tudi družbene razmere in pokončne narodnjake, ki so se upirali asimilaciji Slovencev v tuj narod.

Moj ded Jožef Gašperčič ( *01.09.1863 + 16.07.1947) je bil tesno povezan s filozofom in alpinistom dr. Klementom Jugom. Bila sta bratranca, dr. Klemet Jug pa je bil tudi očetov bimanski boter. Magdalena Jug, mati od mojega deda Jožefa Gašperčiča je bila iz Jugove - po domače iz Lenčeve hiše - iz Žabjega kraja. Ded je bil zaveden Slovenec in narodnjak. Narodna osveščenost mladega filozofa in alpinista dr. Klementa Juga *19.11.1898 + 11.08.1924 ) je delovala kot goreča svetilka s stenjem slovenstva v svojem plamenu in kot živa pričujoča bodrilka slovenstva v mnogih solkanskih družinah, tudi v naši. Temu je veliko pripomogel tudi Tomaž Jug *20.12. 1841 + 25. 07. 1927, solkanski nadučitelj, organist, pevovodja, predsednik solkanske čitalnice, vodja športnega društva » Sokol« in ustanovitelj solkanskega otroškega vrtca, ki je skrbel za širjenje lepe slovenske besede v družinah in med mladimi. Prek dvajset let je bil predsednik društva učiteljev za Okraj Gorica – okolica. Skrbel je za to, da smo Solkanci to kar hočemo biti in ne to kar ne smemo biti zaradi fašizma. Zavedal se je nevarnosti in pogubnosti fašistične nadvlade nad Slovenci. Z ljudmi se je pogovarjal in krepil svojo navzočnost kulturnika in narodovega buditelja. Zavzemal se je zato, da življenje Slovencev pod Italijo ne more uničevalno vplivati na narodno zavest Primorcev. V stiku s tujim jezikom in slovenstvu tujo kulturo so ti mladi ljudje, člani bratovščine »črni bratje« črpali svojo vitalno moč narodne zavesti in odpor proti fašizmu v pomembnem razpoloženju časa, ki je vladalo na Primorskem in se je dotaknilo ranjenih otroških duš na poseben način.

Bratovščina »črni bratje« se je oblikovala brez vedenja njihovih staršev. Zastraševalnih metod fašizma v šoli se učenci niso bali in so sklenili, da se bodo uprli. To delovanje se kaže v luči spontanosti, mladostnega idealizma in zavestnih odločitev za upor, za akcijo. Temeljilo je na narodni zavesti in narodni pripadnosti. Družine z otroci vred so naskrivaj brale slovenske knjige in jih skrivale pred fašisti. Mnogi kulturniki tistega časa, med njimi tudi zavedni slovenski duhovniki, so z vztrajnostjo negovali nacionalno samobitnost slovenstva ne le v solkanskih, temveč v večini primorskih družin. Družine so na skrivaj brale slovenske knjige in jih skrivale pred fašisti. Knjiga je bila v skoraj sleherni primorski družini čuvana kot pravi biser, ki se je rodil iz bolečine potujčevanja. Mladi so svojo pripadnost slovenstvu črpali v domači izgovorjeni in pisani besedi.

Dr. Klemet Jug je rad vzgajal in z zasnovanim delom je hotel pokazati, da je filozofija dejansko življenje. Imel je močan vpliv na mojega deda in posredno tudi na mojega očeta, ki je bil kar prevzet z njegovimi idejami o odporu proti fašizmu. Klemetov etični nauk je vplival k delovanju v dobrobit ljudi. Bil je zelo občutljiv na pojave raznarodovanja v času fašizma. Klement je v družinah in pri mladih nenehno spodbujal narodno zavest in vlival vero v osvoboditev izpod fašističnega jarma. Poudarjal je, da je potrebna akcija in
da Slovenci vse preveč radi le govorijo, ne naredijo pa ničesar. Zato je ne le starše, temveč tudi dijake realke in drugih šol spodbujal k aktivnemu uporu proti fašističnemu terorju. Že osnovnošolskim učencem je zgodaj preskrbel slovenske knjige in se zavzemal, da so jih brali. Dr. Klement Jug se je smrtno ponesrečil v Severni steni Triglava, ko moj oče še ni bil star 12 let. Kot sem poznala svojega očeta menim, da je pri njem zasejal odpor proti fašizmu že zelo zgodaj, ob vstopu v tujo šolo. Primorski učenci, slovenske narodnosti so občutili na svoji koži krivice in ponižanje v njim tuji šoli vsaki dan.

Ti mladi uporniki so se organizirali po vzoru »oglarjev« (carbonarjev), članov aktivnih italijanskih liberalnih nacionalistov in prisegli druščini »Črnih bratov«, poimenovanih po »oglarjih«, ki so se v začetku 19. stoletja borili za osvoboditev in združitev Italije. Sestajali so se po oglarskih kočah (odtod ime), imeli so nejasne ideje o enotnosti Italije. Zavzemali so se za ustavno monarhijo. Carbonarske vstaje so bile leta 1820 – 1821 in 1831. Ko so jih zatrli, je levo republikansko krilo »oglarjev« ustanovilo organizacijo Mlada Italija, ki jo je vodil Giuzeppe Mazzini.

Člani bratovščine »črni bratje« niso imeli izoblikovanih političnih idej , zlili so se v homogeno skupino, združeno v boju proti fašizmu, raznarodovanju in terorju pod taktirko fašizma, s človeškim hotenjem po spoštovanju njihovega dostojanstva in narodne identitete. Vodila jih je višja ideja ohranjanja slovenstva, brez družbene ideologije. Fašizem je s temi mladeniči postopal in obračunal surovo in jih razglašal za pripadnike kulturno in zgodovinsko manjvrednega naroda. Združeni v boju za pravičnejšo vizijo sveta so se ti mladeniči poistovetili z »oglarji« in si nadeli podobno ime »črni bratje«. Edina pot, edina rešitev, edini izhod je upor! Materinščina je postala nedotakljiva svetinja, ki jo je treba brez ugovora varovati, verjeti vanjo in jo čuvati. Fašizem je posojal svoj oltar nacionalne kulture nasilju in to je rodilo odpor. Člani bratovščine »črni bratje« so imeli sposobnost in voljo, da so se uprli in izzivali fašistične prenapeteže, če že niso mogli spremeniti svoje usode. Problem so skušali reševati nespolitizirano, saj za politiko še niso bili zreli, torej spontano na način, ki je izhajal iz njihove trpeče in prizadete situacije.

Oče mi je povedal, da je bratovščina »črni bratje« delovala anarhistično. Njihov namen je bil, da delujejo po »načelu vsi za enega, eden za vse« kot odgovor na teror in raznarodovalno politiko, ki jo je imel fašistični režim do italijanskih državljanov slovenske narodnosti. Njihovo geslo je bilo povzročati fašizmu škodo, neurejenost, zmedo, vračati zagrizeno sovraštvo fašizmu in izzivanje. Fašizma niso priznavali kot oblasti, zato so povzročali brezpravnost in proteste.

Člani bratovščine »črni bratje« so sprejeli prisego, da bodo delovali tajno, da ne bo niče od članov bratovščine drugega izdal, da bodo delovali »vsi za enega in eden za vse«, da bodo po svojih materialnih močeh prispevali za akcije odpora materialna sredstva in da bodo fašistično nasilje vračali z nasiljem in svojim anarhističnim delovanjem in nepriznavanjem fašistične oblasti.

Dogovorili so se, da bodo nosili črne obleke.O tem nisem seznanjena, če so jih tudi res nosili. Moj oče vem, da je nosil črno obleko s črno pelerino kot simbol svoji pripadnosti. Od tega ni odstopil, saj je nosil črno obleko tudi ob svoji poroki. »Črni bratje« so bili zelo predani svoji bratovščini in zaprisegi ter so utrjevali svojo voljo z molkom s tem, da so malo govorili in da niso odgovarjali ljudem na
vprašanja. Le tako bodo lahko ohranili skrivnosti bratovščine zase in jih ne bodo odkrili. Oče mi je pripovedoval, da je hodil po Solkanu in na razno ogovarjanje mimoidočih krajanov, da jim je odgovoril, da je zamišljen in da ga naj ne motijo, ker poglablja svoje misli. Zato so mojega očeta pogosto imeli ljudje za posebneža, sovrstniki pa so mu nadeli nadimek »Gofe«. Pri Soči je treniral pri dvigovanju uteži. S tem si ni krepil le telo, temveč tudi duh. Člani bratovščine »črni bratje« so morali biti vsestransko močni. To je spadalo v njihov program.

Pripovedoval mi je, da so tiskali razne letake s protifašistično vsebino in da je za to prispeval sredstva, ki so mu jih namenili starši za njegove potrebe. Letake so lepili in trosili po Gorici. Kvestura jih je nenehno lovila, vendar ni nikogar ujela, saj so se znali spretno izmikati.

Oče mi je pokazal tudi kaverno pri Soči, v kateri so se člani bratovščine »črni bratje« sestajali. Povedal mi je tudi, da je nosil »črnim bratom« hrano v kaverno, kjer so se sestajali. V tej kaverni so zakurili ogenj in pekli krompir in koruzo. Spekli so tudi kakšno kokoš, vendar nihče ni povedal kje je kokoš dobil.

Glede orožja mi je oče povedal, da je brez vednosti svojega očeta vzel njegovo pištolo, za katero je imel ded orožni list. Ded je hranil to pištolo zaradi osebne varnosti in varnosti premoženja in gotovine trgovine, ki se je v tistih časih hranila doma. Pogosto je bila zašita kar v posteljnih blazinah (»štrmacih«). Ta pištola je bila shranjena med dvema deskama za predalom omare, ki ju je držal skupaj vijak (»žirandola«). To pištolo z nekaj nabojev je moj oče nosil s seboj, če bi jo bili primorani v primeru sile s fašisti uporabiti. Ded pa ni preverjal in ni opazil, da mu pištola manjka.

Moja babica je imela trgovino s kolonialnim blagom v Solkanu in je bila izredno dobra po srcu, saj so ji pravili »mati ubogih«. Svojemu sinu edincu je pogosto dajala denar za njegove potrebe, ki ga je porabljal za tiskanje protifašističnih letakov in za druge potrebe bratovščine.

Bratovščina »črni bratje« se je pogosto spravila tudi na fašistična obeležja, jih pomazala ter jih popisala s protifašističnimi gesli.

Povedal mi je, da je bilo najhujše, ko so »črni bratje« na vlaku, ki je vozil iz Gorice v južno Italijo v I. razredu razrezali usnjene sedeže. To pa so storili zato, ker so jih dijaki z juga Italije, ki so se vozili s tem vlakom domov, nenehno podcenjevali in žalili z besedo »schiavi«. Primorcem je to prikipelo in so se dogovorili, da jim sedeže razrežejo in uničijo.

Nato je to raziskovala fašistična kvestura in je prišlo vse na dan. Verjetno so jih tedaj zaprli in je eden od njih v posledici tega umrl. Moja babica Marjuta Grosar in ded Jožef Gašperčič sta morala plačati jamščino za izpustitev mladoletnega sina in velik delež materialne škode. Oče je bil tedaj zelo prestrašen in ko so dijaki s šolo šli na božjo pot na Sveto goro,
je moj oče stekel iz vrste in se skril v hišo na tedanji Svetogorski ulici št. 258 in ni hotel več nazaj v Zavod »Principe Umberto«, v katerem so se šolali sinovi fašističnih družin z juga Italije in se pripravljali za bodoče škvadriste. Za tedanje razmere je to bil elitni internat, vendar ne za Primorce slovenske narodnosti.

Oče si je nato iz debel izdelal splav in se spustil po brzicah Soče. Karabinerji so ga našli pri Pevmi in ga vrnili staršem. Pojasnil je, da je hotel pripluti do prvega pristanišča in se pritihotapiti na kakšno ladjo in odpluti čez ocean v kakšno daljnjo deželo. Verjetno je bil tedaj v stiski zaradi vsega dogajanja, ki ga tudi pisatelj France Bevk opisuje v svoji povesti. Ded Jožef je mojega očeta tedaj zelo trdo prijel.

Oče je tedaj hudomušno pisal razglednico brigadirju na kvesturo, z namenom, da ga razjezi:

»E bello a Gorizia,
ma e piu bello qua giu,
il brigadiere di Gorizia,
non mi cuca mai piu."

Pisatelj Bevk je opisal kakšne lase in nosove so fantje imeli. Njegovi opisi so plod pisateljeve domišljije. Kakšne lase in kakšen nos je imel Ivan Gašperčič pa lahko vidite na sliki sicer nekoliko mlajšega dečka, kajti ko je bil član bratovščine »Črni bratje«, mu je bilo 17 let.

Moj oče je 22. junija 1940 zbežal pred fašisti čez jugoslovansko – italijansko mejo Godovič pri Črnem vrhu v staro Jugoslavijo.
Neke noči so primorski fantje onečastili neko fašistično obeležje. Pri tem so pustili ukradena kolesa na hodniku očetove rojstne hiše na Svetogorski ulici v Solkanu. Fašisti so obiskali vse stare znance iz svojih dosjejev in našli kolesa na hodniku, kar je posredno bremenilo očeta. Potem ko so fašisti odšli, je ded svojemu sinu izročil hranilno knjižico, ki jo je imel pri mariborski banki in oče je zbežal v Maribor.

V Solkan se je vrnil čez približno eno leto in tedaj so ga fašisti peljali na mesto oskrunjenega fašističnega obeležja in ga pretepli ter zaprli. V zaporu v Gorici je bil en mesec v temni samici pod zemljo ob samem kruhu in vodi. Bil je v goriških in koprskih zaporih do septembra 1943. Nato so ga premestili v italijansko vojsko »bataglione speciale«.

Pred zajetjem s strani Nemcev se je znašel v uličnem obstreljevanju med partizani in Nemci. Zajet je bil ob neki diverzantski akciji, ko se je moral prebiti skoz obstreljevanje do cerkvenega zvonika, v katerem je bila skupina nemških mitraljezcev, ki je obstreljevala razpuščeno italijansko vojsko in prebivalstvo. Skupina v kateri je bil moj oče, je imela nalogo, da napadalca uniči.
Dne 22. 09. 1943 po kapitulaciji Italije je bil oče aretiran kot italijanski vojak od nemškega okupatorja in interniran v Koncentracijski logor Dachau. Domov se je vrnil 25. 05. 1945 (PNOO št. 185/III. Opis vojnih zločinov od 6.4.1941 do maja 1945 v Solkanu, Okraj Gorica). V KL Dachau so Nemci vršili medicinske preizkuse TBC na mojem očetu. Osvoboditev je dočakal na malarični postaji, vendar teh preizkusov ni utrpel.

Po očetovi vrnitvi v domovino iz koncentracijskih nemščih taborišč Allach, Bleichach in Dachau je KNOI po nalogu iz Sovjetske zveze in kominterne razširil tezo, da kdor je preživel Dachau, da je izdajalec in kolaborant z Nacisti. Starši mojega očeta so bili dobro stoječi trgovci in posestniki, kar ni bilo zaželeno tedanji revolucionarni oblasti. Mojega očeta je po nalogu KONOJ-a iz Žabjega kraja v Solkanu v rojstni hiši napadla sabotažna skupina, ki ji je poveljeval znani likvidator Edvard Mielniczek, z namenom, da očeta usmrtijo. Očetu je uspelo zbežati in se je zatekel na zavezniško angloameriško policijo, ki je nekatere iz omenjene skupine
aretirala in so bili nato zaprti v zaporu Coroneo v Trstu do leta 1950. Edvard je ob napadu pri begu utrpel zlom noge, zato so ga uspeli ujeti. Govorili so, da je naredil samomor z motorjem, ker so ga preveč težile naročene likvidacije prebivalstva; drugi iz te skupine pa je umrl bolan za TBC, za ostale pa ni znana usoda. Oče je emigriral v Italijo. Tam je bolezen napredovala in zato se ga kot TBC bolnika premestili v vojaško bolnišnico Ospedale militare S.O.U.O. no 5, Via Breveta 75 v Rimu, kjer je ostal na zdravljanju 6 let in 4 mesece . Mojemu očetu je nudila materialno in duhovno pomoč humanitarna organizacija Malteškega viteškega reda, Republika Italija pa mu je odobrila pravico do uživanja vojaške vojne invalidnine, I. priviligirane. Umrl je za posledicami nacističnega mučenja dne 06.09.1969, v starosti 57 let. Pokopan je v Rimu. V Zadnjih dneh življenja je odklonil pokop z vojaškimi častmi. Pokopan je v svetlomodri pidžami. Na njegovo željo je bil na nagrobnem spomeniku napis: »Tu počiva sin svete reke Soče«. Republika Italija, ki je bila tudi po mednarodnih konvencijah dolžna oskrbovati grob svojega veterana je brez moje vednosti grob prekopala. V mestni stolnici v Riminiju (verjetno zato ker so se tam vodili boji, v katerih je bil oče udeležen)je njegovo poitalijančeno ime vklesano v spominsko ploščo, na kateri piše »Umrl je za svobodo in neodvisnost Italije«. Taka je bila usoda mojega očeta »črnega brata«, ki je bil žrtev fašizma, nacizma in komunistične revolucije. Umrl je pregnan v tujini. V svojo domovino se ni nikoli več vrnil.