Rdeča zavesa. Gledališče. Čas teče in predstava se bliža. Vsi se mrzlično pripravljajo, še zadnji detajli. Stojiš v zaodrju in gledaš. Imaš glavno vlogo. Pripravljal si se že prej, zdaj samo gledaš. In dihaš. Čakaš na začetek. In skozi špranjo v zavesi vidiš, kdo vse se pripravlja na ogled. Vsi, ki ti karkoli pomenijo. Tvoja družina, prijatelji, znanci in še mnogo, mnogo drugih. Zanima jih, kaj bo na vrsti tokrat.
Luči se počasi pogasijo, ves vrvež preneha, ostaneš sam sabo, v temi. Vendar čutiš prisotnost, veš, da so tam, veš koliko ljudi te gleda. Postaviš se na svoje mesto. In začenja se. Slišiš zvok zavese, ki se odgrinja. Še zadnjič vdihneš. Greš noter.
Govoriš, poješ, živiš, čutiš, misliš, … svojo vlogo. In ja, na trenutke pozabiš, da to nisi zares ti. Na trenutke pozabiš, da ljudje okoli tebe igrajo. Samo igraš. In uživaš. Včasih se spomniš na vse te oči, ki te spremljajo. Čutiš kako požirajo vsako tvojo besedo, sledijo tvoj gib in pričakujejo… kaj bo sedaj, kako se bo odločil, kaj bo naredil…Ne razmišljaš o preteklosti. Besede, ki so bile izgovorjene so pozabljene, vsa dejanja obstajajo samo še kot spomin. In nihče ne razmišlja o tem. Vsi samo spremljajo ta trenutek. In čakajo na naslednjega.
Konec prizora ti je nekaj povsem običajnega. Kot že tolikokrat prej, spustiš svojo vlogo, si privoščiš vdih in že je tu nov prizor. Ne spomniš se točno detajlov, ne veš točno vseh besed. In vendar se ljudje pojavijo tam, ko se morajo, narediš stvari, ko je za to čas in prave besede ti prihajajo na usta ob pravem času. Vse je na svojem mestu. Publika uživa, še posebej, ko igraš kakšno težko vlogo.
Soigralci so na čase tako dobri, da se jih resnično bojiš, si vesel z njimi ali pa se jeziš. Včasih kdo kaj odigra drugače kot bi moral, pride z napačne strani, pozabi stavek… To te zmede, vendar ugotoviš, da imaš izvrstno sposobnost prilagoditi se, odigrati prizor na drugačen način in na koncu ugotoviš, da je mogoče izpadlo še bolje, predvsem pa si ga zapomniš bolj, kot tiste dele, ko je vse gladko teklo.
Ko se bliža konec predstave si hkrati vesel in žalosten. Utrujen, a sveže napoljnen z novimi močmi. Veš, da lahko. Veš, da si dober. Začenjaš se spominjati, da si samo vloga, da igraš v predstavi. Na trenutke si želiš, da bi kar trajalo.
Zadnji stavek je vedno najslajši. Zavesa se zagrne. Publika navdušeno ploska in pride trenutek, ko si oboje hkrati. Vloga in to kar si v resnici. Vsi ti ploskajo in kar ne morejo verjeti na kakšno potovanje si jih popeljal.
Potem greš najprej v garderobe, kjer se z ostalimi soigralci spominjaš vrhuncev predstave. Smeh, čestitke, užitek… vidiš kako so oni dojeli vse skupaj. Pohvališ jih, brez njih predstave ne bi moglo biti.
Zunaj te čakajo družina in prijatelji. Vsi ponosni, vsi s toplimi pogledi… Hitro se posloviš, saj te čaka še večerja s soigralci.
Na večerji samo uživaš. Piješ dobro vino in ješ dobro hrano. Za vse je poskrbljeno. Veš, da si naredil nekaj izjemnega in neponovljivega. Veš, da ti odhajaš naprej in da tvoji soigralci odhajajo naprej. V taki postavi ne boste nikoli več skupaj. Ampak je veselje nad vsem, kar ste skupaj doživeli, hvaležni ste za igro, ki ste jo skupaj odigrali.
Po večerji se odpraviš domov. Kakšen soigralec živi v sosednji ulici in kos poti naredita skupaj. Ko prideš do svojih vrat, zavohaš. Vonj doma, vonj svoje družine. Ko vstopiš, veš kje si. Doma. Dobrodošel.
Rdeča zavesa. Gledališče. Čas teče in predstava se bliža. Vsi se mrzlično pripravljajo, še zadnji detajli. Stojiš v zaodrju in gledaš. Imaš glavno vlogo. Pripravljal si se že prej, zdaj samo gledaš. In dihaš. Čakaš na začetek. In skozi špranjo v zavesi vidiš, kdo vse se pripravlja na ogled. Vsi, ki ti karkoli pomenijo. Tvoja družina, prijatelji, znanci in še mnogo, mnogo drugih. Zanima jih, kaj bo na vrsti tokrat. 
