Znašla sem se med množico ljudi kot tavajoča tujka. Tavala sem in preizkušala meje svojega poguma. Čutila sem se kot tihotapka med mestnimi hišami. Zidovi so pred mano nabrekali in me utesnjevali v ulico. Ulica mi je pomenila izhodišče, da se rešim tesnobe in pridobim od nekje povelje za tekmovanje v labirintu iskanju resnice. Kakor lucidna metafora, kakor svetlobno znamenje, kakor odklepanje z zlatim ključem je zaškrtalo v blokirani ključavnici in odprla so se vrata evokaciji moje čutnosti.

Tlakovana tla ulice so me spodbujala, kajti če je ulica tlakovana pomeni, da nekam vodi, da vodi k nekemu cilju, da je na koncu nek izhod. Samo k izhodu ulice hočem, da zadiham in se osvobodim njenega nadzora. Na prav paradoksalen način se je poigravala moja domišljija na tem sprehodu, ki ga ne morem primerjati z nobenim drugim. Morda se mi bo na koncu ulice odprla nova in še novejša nepoznana s prostranim obzorjem onkraj, nekaj kar predstavlja nepotešno telo eteričnega pričakovanja.


V sebi sem čutila dvojnost plazilca in ptiča, ki hoče poleteti svoboden v višave. Odpiralo se mi je začelo svobodno zračno prostranstvo, neko novo občutenje sile duha. Ta moj notranji najdrobnejši svet, ki bi ga lahko primerjala z iskro, ki je po zakonu neuničljivsti tudi sama neuničljiva na skrajni meji limita, ki se dotika z duhovnim, me je s svojo samodejno spontanostjo popolnoma notranje preplavila. Prisluhnila sem sebi, v nepopačeno bistvo stvari, v iskro, ki je v trenutku vžiga izginila in ustvarila v meni njen plagjat, nek blišč za neverbalno razkošje duha.

Imela sem potrebo ostati sama in sem se umakniti v samoto. Na koncu ulice se mi je odprla širina morja in ubijajoča praznina je izginevala in skrajno nabita govorica sakralnih besed se je zlila v celoto in se izčistila precejena skozme, kot nekakšen mili izliv srca. O Bog, kako sem se tedaj čutila? Razpotegnila sem se čez celo obalo in raztrosila svoje čute s prisluhi same sebe. V nekakšni čustveni zmedi pred ljudmi in pred svojo lastno besedo, sem spregovorila iz molka, iz dna duše, pa ne z jezikom ali hrupom, svojo tišino. V svojem molku sem posegla v sakralno besedo, ki se je ustavila v zatišju, kot napeta vzmet, ki sproža dopolnitve kot antiteza gostobesednosti. Tedaj sem spoznala, da je hrup najbolj kulturno zakrinkano podleganje omami in da do vrelca ljubezni lahko prideš le skozi molk. Če dodajam ljubezni številne besede, jo uničim, ker povzročim hrup. Moj lastni obstoj duha zagotavlja dejavnost molka. Besedo pobožam s pogledom in jo shranim za zadoščevanje mojih človeških potreb v komunikaciji z njnim. Sedaj si upam celo trmasto trditi, da besede ne potrebujem, da molk predstavlja zame veličasten hram, kjer je moja duša našla zatočišče pred ujmo in se izpovedala svoji ljubezni z molkom.

Tu v votlini svoje biti sem prisluhnila notranjemu sakralnemu jeziku, ki me je nagovarjal in klical, da bi prek njega prodrla globlje do sebe. Zaprla sem oči in v očeh se mi je prikazala mogoča roža, ki se je razlistala v rdeče cvetne liste. Na njej sem zagledala majhno pikapolonico. Vzpostavila sem stik med podzavestjo in zavestjo ter med nujnostjo in svobodo. Napetost, ki je prihaja od zunaj, iz nabreklih zidov ulice me je zapustila, da sta postala mišljenje in bivanje nerazduržljiva v čustvu ljubezni.

In kakšna je bila ljubezen iz molka? Imela je nepotešeno telo z duhom, ki ga je stvarstvo položilo vanj z molkom. Magični obrazec molka je deloval iz notranjosti in je vsrkaval magično sakralno besedo: ljubezen. Duh je iznajditelj človekove sreče. In v čem je ustvarjalno jedro njegovega izuma? Povsod v naravi najdemo njegov model, povsod v naravi so njegovi vzorci in podobe. In prav v tisti rdeči razlistani roži in mali pikapolonici sem tistega dne našla večumen pomen. Ta dan sem iskala skoz neko svojo zadolženost, da bi postala kar sem, mimo etičnih vzorov, idealov, načrtov, načel in programov. Enostavno sem hotela videti, če kje znotraj mene obstaja kaj več od besed. Hotela sem doživeti svoj nadjaz, pa ne kot nekaj, kar je nad menoj, temveč nekaj kar je v meni. Vodila me je neka sila, ki me je presegala. Ulovila sem drobec sreče na prizorišču, kjer utihnejo besede in zaživi moč in globina molka.