Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20050908001147332

Žalostnega srca tožba sobota, 17. september 2005 @ 06:11 CEST Uporabnik: pozitiva Ura je pozna, čas je za počitek, toda ne za mene. Ne zato, ker ga ne bi potrebovala ali si ga želela, sosedje so tisti, ki se ta čas zabavajo in s svojim smehom ter glasno glasbo vdirajo v mojo notranjost. Tisto, kar hočem imeti pod kontrolo in samo zase, je pod vplivom njih, tujcev, ki jih ne sprejemam in ne želim nič skupnega z njimi. Brez mojega dovoljenja si prilaščajo mojo imovino, tako skrbno čuvano in negovano - za Njega. Ura brahamurte je minila, spet je nisem izkoristila, tako kot jih nisem kar nekaj zadnjih večerov in juter. Jutro, najlepši del dneva, ko sonce vzhaja in ko se zbliža razdalja med iskalcem in Njem. Najbolj spoštovani del dneva, v katerem nima mesta negativna misel, nečisto delo. Leta in leta sem ga negovala, vgrajevala v sebe, ta del dneva in večera - sedaj se moram sprijazniti, da so mi ga vzeli. Bilo je in ni več, ko sem se zbudila in še preden odprla oči, z zahvalo pohitela k Njemu in Mu predala dan, ki mi ga je daroval. V popolnem miru in tišini, v popolnem soglasju sama s seboj in s svetom. Sedaj je temu konec. Ko se noč poslovi in predaja prostor dnevu, skozi stene vdira bumbumbum. Stisne me pri srcu in zakrkne vse v meni, kot bi se hotelo ubraniti pred sovražnikom. Zaman. Vse utripa v meni v ritmu podivjane glasbe, misli ji sledijo, uho sledi samo njej, um je bolj kot v meditaciji skoncentriran le na njo. Sprejemam jo, istočasno se borim proti njej. Ne maram je, nočem je poslušati, hočem mir, hočem spet poslušati mir v sebi. Vse v meni se upira, zahteva, sporoča. Odpravim se predati sporočilo. Nihče ga ne želi poslušat, srca sosedov ostanejo zaprta. In bojim se, da se bo zaprlo tudi moje. Komentarji (2) www.pozitivke.net