Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20050812175325700

Kdo je karakteren? Kdo karikatura? četrtek, 8. september 2005 @ 06:30 CEST Uporabnik: Pozitivke Piše: Miha Jensterle Kaj pomeni 'karakter'? In kdo je karaktereno bitje? V sami besedi 'karakter' se skriva 'bikovska moč', ali ne? Iz nje veje 'nepremagljivost' in 'stalnost'. 'Trdnost'. Zato ‘karakter’ mnogim pomeni človeka, ki gre vedno 'z glavo skozi zid'. Ki se je pripravljen za svoje prepričanje stepsti in celo umreti? Nekoga, ki brezkompromisno teži k določenemu cilju in trmasto, ne glede na posledice in ne glede na ‘sosede’, brani 'svoja' stališča? Beseda ‘karakter’ zveni torej pozitivno, toda ali je trma in ‘bikovska moč’ res dovolj, da označimo karakter? Ali je karakterno bitje recimo ‘sveti’ črki ponižen cerkveni dogmatik ali sodnik, ki kljub zavedanju, da je zakon pristranski, izkoristi ‘priliko’ in obsodi nedolžnega, ker je ‘zakon pač zakon’ in revež pač slabotnejši? Ali nima tak človek sicer res 'bikovskega karakterja’, a bikovsko moč ima oprto na (nedotakljivi besedi) sedež v hierarhiji. In loža mu sicer res daje moč ‘zakona’ in ukaza, pendrek in možnost kaznovanja ‘spodnjih’, a ravno tako kot bik je ta ‘krivičnež’ istočasno tudi ‘slep’ in brezsrčen, ko krivično kaznuje slabotnejše. Za ‘dobro plačo’. Je karakterno bitje politik ali ekonomist, ki izkoristi ‘priliko’ moči položaja ter proda svobodo sočloveka in ‘usodo manjvrednega’ soseda spelje v suženjstvo? Kdor ‘v imenu ljubezni ali demokracije ali lastne koristi’ z vsemi silami, z vojsko, policijo in krivičnimi zakoni brani svojo ekskluzivnost, prestol in privilegije v Gradu? Ki sam krade, a ‘hlapcem’ ne pusti krasti? Je karakteren torej, komur mrtva beseda ali številka pomeni več kot mu pomeni živ so-človek ali bamby ali planika ali čista voda? Je tak človek res spoštovanja vreden, verodostojen in pošten? Ali pa bi se mu bolj prilegla oznaka ‘lutka’? Čigava? Na 'kaj' se naslanja tak karakter? Je takšen človek karakteren ali egoističen karierist? Ali ni tak človek slepi ‘suženj črke’ oziroma zaslepljeni ‘suženj številke’? 'Karikatura'? Se karakteren človek torej skriva za kakršnokoli zastavo, ideologijo ali ime, razen da predstavlja svojega? Ali ni svoboden karakter sleherni, kdor se je ne glede na to, ‘kaj bodo rekli sosedje’, v vsakem trenutku pripravljen nekaj naučiti? Nekdo, ki je 'napako v odnosu' pripravljen odpustiti iz svoje akcije in torej tudi iz svoje in obče prihodnosti? Odprto sprejeti nov odnos in odpustiti 'neznanje' oziroma zmotno mišljenje, videnje in dojemanje sveta? Ali ni karakterno torej vsako učeče se, v norost in rakavost družbe večno neprilagodljivo bitje? Torej vsak nepokvarjen otrok, ki vztraja v svoji neprilagodljivosti in trmasto nikoli NE zadovoljuje v ugajače in v zavist vzgojene dvolične okolice? Ali ni karakteren človek torej (kot Sokrat) vedno v 'konfliktu' s krivičnostjo, z bolečino prisotnega izkoriščanja-in-zatiranja, vedno v nasprotju s pokvarjenostjo vampirstva, trmasto odklanjajoč vrednote (zmaga, bogatost, moč, elitizem) zahodne - kupljive in podkupljive potrošniške ugajaške koristolovske lovske družbe? Ali ni karakteren kdor ni kultivirana ‘karikatura’? Vsak, kdor očitnim 'lažem', čeprav uveljavljenim urokom družbe, odreče pokornost? Ali ni karaktereno bitje pravi ‘junak-mučenik’ dejansko sleherni, kdor se ne pusti podkupiti in svoje duše noče prodati ‘koristi’; in zato nepristransko (izven dobro/slabo za cilj) spoznava in samostojno opazuje KAJ se pred njegovimi očmi odvija, KAKO se dogaja ‘magija življenja’ in ZAKAJ se dogajajo vse nesreče in BOLEČINE in nesmisli tega sveta. In zato stalno težeč k nepristranski samostojnosti, k neujetosti v ‘vzorce’ in ‘vzore’, nikoli neumnostim odraslih ni 'tiho' iz strahu oziroma koristi. In odgovornost karakternega bitja? Komu smo zavezani polagati račune? Smo odgovorni le lastnim ciljem? Družini? Državi? Cerkvi? Cehu? NK 'Olimpiji'? Merkatorju? Svojim otrokom? Metulju na cvetlici? Komu odgovarja zaljubljenec? Komu zavezanec – pravnik - vernik? In komu svobodno bitje? Katera med odgovornostmi je 'prava odgovornost'? Koga upoštevaš pri svojih odločitvah in komu odgovarjaš ti? Upoštevaš le starše? Policaje? Vplivne – z eno besedo? Tiste, katerih reakcij se bojiš? Tiste, ki te plačujejo? Upoštevaš le tvojemu cilju koristne in zato zate 'pomembne' podatke in ljudi, ali pa na svoji življenski poti prisluhneš tudi beraču in kot 'živega' upoštevaš tudi deževnika? Dokler za svoja dejanja odgovarjaš 'gospodu', si suženj. Dokler odgovarjaš oblastniku, si tlačan. In kadar ti cilj meri 'poštenje', opravičuje sredstva in vedenje??? Tedaj slep za lepote in 'omne' življenja, odgovarjaš le zastavljenim si ciljem. Sanja 'zidarju' predstavlja edino merilo lepote; in sanja mu je 'sodnik'; in birič... kalup... A svoboda nima kalupa in ne vzorca. In kot rja vse kalupe razje. Ko si svoboden, si odgovoren le vsemu svetu in (znanemu in še neznanemu), ne pa lastnim blodnjam, in še manj družinski ali državni ali cehovski 'kroni'... Ko si svoboden si nepristranski, etičen, objektiven do otroka v sebi in do krave Liske in do trave. Ko upoštevaš vse - si svoboden v živem svetu in resnično karakterno bitje. Občudujoč lepoto kot Buda. Nezavezan v dokončnost časa kot Sokrat. Ko kot Jezus objameš vse in pustiš vsem vse – ni več sovražnikov in... ali zbeži kdo, ko je upoštevan oziroma ljubljen? Ko opazuje sam in prisluškuje s svojim srcem vsej lepoti narave, ne le 'cilju koristni informaciji' (na kar ima nastavljeno uho moderni človek in tudi že dandanašnji - vaš otrok), temveč tudi ptici in vetru med listjem in beraču na cesti, tedaj otrok nima več potrebe skrivanja za ščit avtoritete - za tuj odgovor, za 'mi' ali za 'v imenu'. Ko preneha soditi in ubijati 'v imenu staršev ali cilja', je srce neujeto, prosto ukazov preteklosti-prihodnosti, prosto 'poistovetenj' oziroma pogojnih refleksov. Prizemljeno v sedanjosti in odprto v prisotno večno lepoto tedaj za vsa svoja dejanja in misli odgovarja vsemu okolju in večnosti. V religijski terminologiji bi rekli, da odgovarja 'le Bogu'. Absolutu. Tedaj je otrok samostojen. Karakter. Preneha biti ugajač okolju. In s prostim jezikom govori iz sveta in nebes, svobodno iz srca, brez koristoljubja in brez vpliva strahu. Toda svoboda, ki jo prinaša neujeto srce, ni odrešujoča prostost sanjarjenja, kjer je vse kar domišljija sanja v svoji domišljavosti možno in dovoljeno, kot meditacija ni sanjarjenje o sebi na lepih plažah. Takšno svobodo, 'svobodo kraljev' in večnega lenarjenja večina ljudi sanja. A svoboda srca ni razbremenitev in 'odrešitev', katero ljudje v svojih blodnjah iščejo. Neujetost pomeni ‘smrtno resnost’ in 'sužnost' nepristranskemu vpogledu v dogajanje vesolja. Objektiven, s koristjo neizkrivljen pogled. 'Tretje' oko, ki ne meri z dogovorjenimi merili in ne proda ‘subjekta’ za ‘odvezo’, niti duše za denar. Zato vidi mimo olimpijskih ‘vrednot’ obstoječe družbe in mimo vseh zablod, katere spoštljivci častijo. Svoboda srca zada smrtni udarec večpomembnosti in samopomembnosti. Pomeni ‘smrt sužnja-kralja’ v duši človeka, konec tekmovalne shizofrenije (razcepljenosti v dos-ego, med ‘dva gospodarja’) in idealizmov. Konec optimizma in pesimizma. Konec stoicizma. Pomeni rojstvo 'celosti' - neponižnega-nevzvišenega, skromnega, vsemu enakovrednega učečega bitja. Svoboden človek zato ni suženj prihodnosti (koristi - ego-cilja in razuma), niti njegovemu 'računalniku' cilje ne ukazujejo čustva preteklosti. Svoboda srca pomeni neujetost v pogojni refleks, pomeni konec tiranije certificiranih ‘papagajev’. Odvezo spoštljivosti in konec dvoličnosti ter neujetost v ‘himne’ – konec čaščenja in mahanja z zastavami. Stoji svoboden človek v brezčasju, brez strahu in brez želje, in ničesar ne pred-postavlja in ničesar ne za-postavlja. Ve le, da biva v še neraziskanem Bogu. Zavestna nevednost sredi še neprepoznavne vednosti. Radoveden otrok z milijon vprašanji. Ničesar mu ni bolj-pomembno. Niti manj-pomembno. Raziskujoč vse-okoli-in-vse-znotraj in sledeč omnom matere narave, se otrok prične, sredi žive okolice, živo spraševati spet zakaj? Kdo? Kaj? In ne sprašuje več le Za kaj? Za koliko naj premaknem rit?? KJE so nebesa? KJE je denar... Ko otrok ne zapade v shizofrenijo 'odraslega sveta', spoštljivost in vzvišenost ‘družbe’ v njem umreta in ni nikomur, najmanj denarju, več suženj in nikomur ni kralj. Večna razcepljenost duše, večna ‘skreganost’ s samim seboj, shizofrenija med ‘sem 0, a bom neskončno', ta vzrok večine bolezni se ‘zaceli’ in konča; in v otroku se za vedno konča primerjava in tekmovalnost, a rodi se ne-pristranskost. Objektivnost. Celostnost. Svoboda nepogojenega opazovanja. Srca ne vodi več niti razum niti mu ritem ne vsiljujejo čustva. Tedaj je otrok zrelo, nežno bitje. Radovedna obzirna 'ednina'. Karakter. Samostojen se nič več ne skriva v gruči močnih za 'mi'. Ne rabi ne kritja in ne krinke. Niti meča niti ščita. Upa si stati sam. Golorok. Odprt je VSEM in oprt v nebo in zemljo potem živi v skupnem svetu in za nasvet vedno vpraša vse-obstoječo prisotnost. Harmonijo. Ne 'sliši' le lastnih egoističnih želja in ne sledi hotenjem po kraljevskih privilegijih, kot to ‘normalno’ počno 'normalni' ljudje, temveč pozorno in božajoče tipa skozi še neznani svet, upoštevajoč obstoječe 'bolano' stanje sveta, ki ga obdaja in opazuje... ...vse sanje in strahove in sovraštva in pohlepe... sredi bitke med konzervativci in liberalci -.med očetom, ki 'si lasti svet' in med otrokom, ki se rodi gol in si mora od očeta - kralja vse izboriti... www.ekorega.net Komentarji (1) www.pozitivke.net





 

Domov
Powered By GeekLog