Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20051001202435683

Trenutek večnosti petek, 14. oktober 2005 @ 06:24 CEST Uporabnik: Pozitivke Piše: Joša Medved: Diši po pokošeni travi. Z jase med vrtom in gozdom se lepo vidi po dolini. Rad imam kosila za staro mizo na našem dišečem travniku. Solata s polento je odlično teknila in prepustim se občutkom. Ne čutim več telesa, zdi se mi, da lebdim kot majhna osa nad mizo. Še nikoli nisem videl takšne ose: trup ima zeleno-modre barve, zadek pa je rožnat. Pristala je pred menoj na mizi in nemirno stopica naokrog. Sam sem postal ta osa. Krilca so prozorna in se lesketajo z zlatim odtenkom. Želim pogledati, če ni mogoče bolj rdeče, ali bolj rožnate barve. Razumela me je; nekoliko razširi krilca in vidim, da ima pravzaprav žameten kožušček, zato se barve mehko prelivajo iz rožnate v redečo. Odleti in se mi usede na roko, da bi se lahko pustila občudovati še bolj od blizu. Rahla sapica prinese opojen vonj po magnoliji, s katerim odplava tudi osa naprej na svojem raziskovalnem poletu. Ali ni tudi moje življenje takšen raziskovalni polet? Od nekod se neslišno priplazi naša stara mačka, se usede pred menoj in me pomembno pogleda s svojimi rumenimi očmi. Ko vidi, da sem jo opazil, mi to potrdi z zadovoljnim »mrrrjav«. Pusti se počohati za ušesom in mi nato pove, da ima tam klopa, ki jo moti. Klopa izpulim in ga vržem na travnik. Ni se mi več treba vznemirjati kot v prejšnjih časih, ko sem klope panično potolkel s kamni, ali jih utapljal v vodi. Tudi oni imajo pravico do življenja. Tistih kriminalnih zgodb o prenašanju meningitisa in encefalitisa pa enostavno več ne verjamem, kakor ne nasedam drugim vcepljanjem sovražnih podob v naše vzorce. Ne morem trditi, da ni tigrov – vendar če sem zdrava gazela, me tiger nikoli ne bo mogel ujeti! Muca se v zahvalo dvakrat posmuka okrog moje noge in odide nekaj metrov naprej, kjer se zlekne v pomladnem soncu na šopu suhe trave. Stara je že in oba veva, da bo kmalu odšla; pa to ni pomembno, važen je za oba le ta čudoviti trenutek, poln harmonije, v katerem se počutim, kakor da sem istočasno oblak na nebu, mala osa, naša muca in smrekov poganjek. Pred nekaj leti sem zasadil na robu jase sedem smrečic, da bi me ščitile pred vetrom z doline, katero še vedno lahko skozi te smrečice opazujem. Nežni, svetlo-zeleni poganjki jih krasijo in niti dve drevesci nista enaki – vendar je vsako zase mojstrovina: popolna so v svojem ravnotežju in harmoniji s samim seboj in z okolico. Vsako leto požene nov venec; točno pet vejic, medsebojno brezhibno usklajenih. Drevesce torej nenehno raste in je v vsakem trenutku popolno, uravnoteženo, stabilno in harmonično. Kako smo ljudje smešni v svojem prizadevanju, da bi dosegli tisto, kar smo že po naravi imeli, pa smo to po neumnosti zapravili: naravno ravnotežje in harmonijo. Prej se mi je ponavadi vedno kam mudilo, ker sem želel ujeti nekaj, za kar sem mislil, da mi manjka, nezavedno pa sem iskal ravno ravnotežje, harmonijo in notranji mir; mislil sem, da je to neka imaginarna točka in da bom srečen, ko jo bom dosegel. Smrekica pa me nauči, da prava harmonija ni točka, niti funkcija časa, temveč trajno stanje, kljub večnemu spreminjanju. Enako občutim sedaj v sebi: popolnoma sem usklajen v sebi in z okolico, počutim se odlično, zadovoljen sem s seboj in s svojim življenjem. Nikoli prej nisem dojel, kaj pomeni sreča, šele v zadnjih letih sem sam postal ta sreča, ki nikoli več ne mine. Zadovoljen sem v sebi. Žena se prismeje mimo s kosilnico in ta nasmešek greje bolj kot pomladno sonce, katerega sva ravnokar skupaj uživala. Z veseljem se ukvarja z vrtom in uživa ob vsaki rožici, katero je vzgojila. Prej nisem nikoli dojel ljubezni – zdaj se zavedam, da to ni nič drugega, kakor zavest, da se moja draga dobro počuti. Želim, da bi se vsa bitja na svetu dobro počutila. V zraku nad dolino krakata dve vrani, ki odganjata skobca. Ta zračni boj nikogar zares ne ogroža, vendar je zelo zanimivo gledati, kako se vrani sinhrono zapodita proti skobcu, ena od zgoraj, druga s strani; skobec pa med padanjem kot kamen bliskovito napravi nekaj prevalov in nato odjadra preko obronka gozda. Rad bi spet letel kot te ptice, vendar sem si zlomil nogo med pristajanjem z zmajem v premočnem vetru, ko sem hotel domišljavo pokazati mladim pilotom, kako se leti. Nesreča in večmesečna hoja z berglami me več ne moti, saj sem medtem lahko slikal, pisal in razmišljal. Končno sem dojel, da je vse na svetu točno tako, kot mora biti. V daljavi se oglaša kos – »moj« kos, saj sem ga naučil posebnega žvižga, s katerem sem včasih klical prijatelje. Občutim globoko srečo, ki je večja, kakor če bi mi nekdo podaril nov avtomobil. Iz razmišljanja me zbudi debel sršen, ki se v zraku ustavi tik pred mojim obrazom in me opazuje. Najbrž me že pozna in ve, da oba tukaj stanujeva ter drug drugega sprejemava, zato brž odhiti naprej po svojih poslih. »To je pač samo Joša«, si najbrž misli in za oba je prostora in vsega v izobilju. Na zrahljani zemlji gredice za rože se prikaže mramor. Zelo smešna žival, ki izgleda tako, kot da bi se borila dva hrošča v grško-rimskem slogu. Prej bi nedvomno pohitel in neumno pokončal tega škodljivca, zdaj pa ga smatram za neke vrste domačo žival in mu privoščim tistih nekaj koreninic perunike, saj jih imamo dovolj na vrtu. Zaprem oči, globoko vdihnem svež, dehteč zrak in čutim življenje, ki se mi pretaka po žilah. Kako je vendar vse čudovito v tem trenutku, ki je zame postal večnost! Ne čutim več meja med svojim bitjem in vso naravo, ki me obdaja. Ne zavedam se, koliko časa je minilo in čas mi sploh ni več pomemben. V duhu vidim hči, ki se je v prejšnjem letu v Ljubljani poročila in zdi se mi, kakor da bi to bilo sedaj, ravnokar. Vidim tudi, kako bo spet prišla na obisk v prihodnjem poletju, tokrat s sinom, ki bo zagotovo že shodil. Preteklost, sedanjost in prihodnost so se spojile v enem samem trenutku, v središču katerega se nahajam jaz, tukaj in sedaj, pa vendar v večnosti, v kateri jaz nisem nič. Čudovit občutek brezčasnosti in sreče, kjer so vsi zunanji dogodki izgubili svoj pomen, saj se vse pravzaprav dogaja le v meni samemu in to je edina moja resnica in zame edina stvarnost. Trenutek večnosti. Kako si predstavljati večnost samo v tem trenutku? Človek je brezdimenzionalno duhovno bitje, ki ima začasno tudi fizično telo, občutke, čustva, energijsko telo in linearne misli. To si je lažje predstavljati, če najprej razčlenimo modele linearnih svetov. Predstavljajmo si torej samo dve dimenziji v osnovnem koordinatnem sistemu, v katerem se nahajata točki A in B. Koordinati te razdalje si predstavljajmo kot kateti a in b (binom), hipotenuza c pa je najkrajša naravna razdalja med A in B. Še nedavna so si predstavljali svet kot ploščo in zažigali na grmadi ljudi, ki so trdili nekaj drugega. Preidimo zdaj v trodimenzionalni svet s koordinatami a, b in c, kot ga danes že vsakdo pozna v sistemu GPS. Tudi četrto dimenzijo, čas, si ni težko predstavljati, saj so vsi naravni ritmi in valovanja samo funkcija časa, v katerem se gibljeta energija in masa. Tudi sferični model vesolja bi lahko uvrstili v ta linearni model, v katerem so vklenjene naše linearne misli, nanizane druga za drugo kakor suhe fige na vrvici. Malo težje pa si je predstavljati brezdimenzionalni duhovni svet, kamor spadajo: bliskovito mišljenje v slikah, intuicija, zavedanje istočasnih povezav, individualna duša kot del univerzalnega duha, ljubezen in sreča. Če tega ne dojamemo povsem, pravimo Bog in se spoštljivo priklonimo, ne da bi se zavedali, da je vse to v nas samih. V tem svetu ni niti časa, niti prostora. Hitrost je lahko neskončna, energija se ne troši, temveč nastaja, se ustvarja. Namesto ritmov nihanj obstajajo paralelni svetovi, istočasno v velikem in v malem merilu. Zato je lahko bitje »jaz sem« istočasno tudi »ti si«, »on je« in »mi smo«. Jaz sem torej tudi osa, muha, ali pa tisti črv, katerega budisti ne marajo pobijati, ker je v njem lahko duh prababice. Preteklosti in prihodnosti ni, edina realnost je »sedaj« – to pa je trenutek, ki je istočasno tudi večnost. Komentarji (0) www.pozitivke.net